Marjan55
Novinec / novinka
 Odsotni
Prispevki: 3
|
 |
« dne:: sreda, 20. oktober 2021 ura: 17:35 » |
|
Lep pozdrav.
Ne vem, kje naj sploh začnem; star sem okrog abrahama, oče treh otrok, visoka izobrazba, zaposlen, dohodki so dobri, skratka... Že od 30. leta starosti obiskujem psihiatre. Oz. bom kar začel od začetka. Moja mati mi je rekla, da sem bil kot otrok zelo divji, glasen in neubogljiv. Imeli smo majhno kmetijo. Oče je imel še zaposlitev, bil je alkoholik. Mati je delala na kmetiji, in je imela vlogo gospodarice nad vsemi. Tako nad očetom, ki se je umaknil v omamo Etilnega alkohola, kot nad mano. Brat je bil tih, bil je dober. Rekla mi je, da me je dojila 3 mesece, nato je prekinila, ker je imela bolj pomembno delo na kmetiji. Kot dojenčka me je nosila s sabo na njivo, tam je z motiko okopavala koruzo. Jaz sem bil zraven v culici na zemlji glasen, zato me je pretepla. Le tako sem nehal jokati.
Ko sem bil star cca 3 leta, se spomnim iskanja matere v ribniku; z očetom sta se skregala, mati je rekla, da se gre utopit, nato smo jo iskali. Star sem bil samo 3 leta, pa se tega spomnim. Jokal sem zaradi izgube. Spomnim se kasneje občutkov, ko sem imel punco ki me je zapustila; takega udarca pri 25. letih skoraj ni za zdržati.
Spomnim se pravljice, ki jo je ponavljala mati; o črnih pošastih, ki ponoči v trdi temi sledijo ljudem, za hrbtom, in ne moreš jim uiti. Pa o kalni vodi, ki prinaša smrt.
Že kot 5 letnik sem moral pasti krave. Jokal sem, verjetno me je bilo strah, ne vem. Mati je zraven s srpom rezala koruzo, in je ponorela. Prišla je do mene, in me udarila, le da je pozabila dati iz roke srp. Na levem zapestju imam še vedno doooolgo brazgotino, nezašito. Sicer me je peljala v ZD, vendar mi tega niso takrat zašili, in tako imam celoživljenski materialni spomin, dolg cca 6 cm in širok 1 cm - lepo brazgotino. In psihični pečat.
Ko so prišli k hiši gosti, me je moja mati v komunikaciji že kot majhnega otroka zatrla tako, da je rekla: »otroci lahko govorijo šele takrat, ko goske nehajo gagati«. Niti si nisem upal odgovoriti, ko me je kdo kaj vprašal. Posledic tega se spomnim že relativno kmalu, še v začetku OŠ, ko smo imeli individualne nastope za božič, in sem »zaštekal«, čisto majhen, sam na odru.
Lepih spominov iz otroštva nimam, niti enega. Nikoli, nikoli nisem bil pohvaljen, ali pobožan. Nič, čisto nič. Edino moja teta me je takrat znala vzpodbujati. Babica je bila tiha, v sebe zaprta. Dedek se je ko sem bil star 3 leta, obesil, v gozdu, kjer je rad gobaril.
Bližine z materjo nikoli nisem čutil. Ko me je pretepal oče, sem prosil mamo, naj mi pomaga, ona se je smejala, hinavsko. Ti pretepi so tudi bili nekako rutinski, palica je se namenoma postavila v kot na čakanje in opazovanje. Tepež je bil tudi v primeru ko je kdo prišel k hiši, le da so me takrat obiskovalci bodrili: „beži, beži“. Tepež je bil še posebej pričakovan, ko je mati prišla iz roditeljskega sestanka iz OŠ. Takrat sem ga skoraj vedno dobil. Tiste graje v šoli je razumela kot da sem jaz narobe narejen, ne ona in oče. Strah, da ne bi bil tepen, sem kasneje zvijačno premagal tako, da sem se namenoma porezal s steklom po roki, in šel k materi jokat po pomoč. Le tako je preskočila napad/izbruh ter poskrbela zame, sicer samo v vlogi medicinske sestre. Rekel bi takole, da sem s samopoškodbo dosegel, da me ni bilo strah. Še kaj bi se dalo napisati o moji materi. Še živi, nerad grem tja, zaradi vsega tega, in zaradi njenih težav, za katere so krivi drugi. Nekako sem se naučil, da ko začne z jokom in obsojanjem drugih ljudi, le to temo preskočiti in se začeti pogovarjati o čem drugem. Vendar zadnje leto še tega več ne morem, doma sem bil 1 x ali 2 x, ne vem.
Oče je bil od 2. vojne invalid, kot 10 letnik je med igranjem z vrstniki izgubil nogo. Bil je zaposlen in tudi na kmetiji je delal veliko. Bolj pod ukazi matere.
Njuni odnosi so bili za skozlati; kot otrok se spomnim letečega noža ki se je zapičil v vrata v kuhinji. Taki vojaški nož, bajonet. Zapičil se je čisto ravno, kot bi metal profesionalec. Pa še vrgla ga je nazaj, izza hrbta. To je nekaj odlomkov iz mojega otroštva.
Med staršema ni bila možna nobena komunikacija. Oče, imel ga bom za pametnejšega od matere, je verjetno zato tudi obupal, in se zapil. Do mene je bil nasilen ob naroku matere. Proti koncu svojega življenja pa je začel tudi samostojno napadati tudi mene, kot pubertetnika. Rekel je, da sem lopov, slab, pljunil je vame. Tako sem imel še enega bombarderja. Ko je umrl, nisem jokal.
In tako je bila napravljena še ena copy/past varianta - mene. Že hitro, pri 20. letih sem začel z vlivanjem poguma. Vidi zlomka, zdravilo. Tako sem nekako imel štart. Še posebej z ženskami, kajti od matere narejenemu kastratu mi treznemu ni uspevalo.
Ko sem v času študija imel prvo punco, mi jo je mati prepovedala. Zato sem odšel od doma, živet k njej. Tam so me sprejeli. Vrnil sem se takrat, ko me je ta punca pustila. Takrat je oče bil na smrtni postelji, in sem prišel za eno leto delat na kmetijo.
Kasneje, pri 28. letih sem spoznal sedanjo ženo. Ona se je dopadla meni, jaz pa njej. Tudi ona izhaja iz družine z očetom alkoholikom. Ko se nama je rodila prva hčerka, sem prvič v življenju obiskal psihiatra. Zapadel sem v ne vem, kako bi opisal, zelo hudo depresivno stisko, strašen pritisk. Takrat sem prvič jemal antidepresive. Težave sem tudi uspešno obvladoval, najboljši je bil špricer. Ni minilo dosti let, pa spet grozni napadi stiske, depresije, strahov. Vendar tokrat diagnoza alkoholizem. Ambulantno zdravljenje, žena ni dosti želela sodelovati. Po 5. letih ambulantnega zdravljenja recidiv. Predlagali so mi psihiatrično zdravljenje, sem zavrnil. Od takrat ne pijem (16 let).
Pred 10. leti sem imel napade bujenja na tak način, kot bi mi zavrela kri iz glave proti udom. To me je katapultiralo iz postelje, in se ni končalo. Nekaj noči nisem spal. Zapadel sem v tako stisko, da enostavno nisem več zdržal, zato sem si poiskal psihiatrično individualno analitično terapijo. Dobil sem antidepresiv za cca 1 leto, in pa Kventiax, ki ga jemljem še sedaj, saj drugače ne morem spati.
Skoraj vse težave iz preteklosti sem izlil v zadnjih osmih letih psihoterapije. Bilo je boljše.
Ker je prišla vmes korona, so terapije za leto/dve zamrle, moje težave pa so se počasi začele vračati. Nato se je v terapije vključila moja žena, in takrat se mi je vse spet še bolj začelo podirati. Na terapijah se nisem strinjal, da finance vodi moja žena. Razlog je v tem, da je že 20 let v kreditih in dolgovih. Kljub dodatnemu družinskemu proračunu, ki gre samo v njen žep, je še vedno zakreditirana. Je bilo tako, da je terapevt predlagal skupni račun, s tem se ona ni strinjala. In se je končalo. To je bil eden od razlogov, da sem se iz terapij umaknil.
Kar me je v zadnjih mesecih še dodatno rušilo, je to, da je žena na občinskem nivoju že leta članica politične stranke, o kateri danes vsakodnevno beremo o kriminalnih, nemoralnih, prostaških izjavah in dejanjih. Sicer hvala bogu aktivno tam ne sodeluje (vsaj upam), vendar me že to, da je članica tega negativizma, vse te svinjarije povezujejo na njo. Vse kar sedaj negativnega o tem preberem, se me MOČNO dotakne in zapiše, in prvo pomislim na ženo. Po vsej verjetnosti pa to izhaja od vzorca moje matere, vendar tega na terapiji nikoli nismo obdelovali. Tudi sam terapevt je v začetku vzel to stranko kot nekaj, kar je negativno. Zaradi ženine politične pripadnosti k stranki sem pred kratkim imel že par hudih izbruhov, zelo hudih. Žena kljub moji prošnji o izpisu iz te stranke, naprej vztraja pri svojem.
Večkrat sem jo prosil, da gre stran, ali se prepiše v drugo stranko. Njen odziv je vedno bil egoističen (meni ne bo nihče ukazoval, kaj naj delam). Opažam tudi, da se moji agresivni izpadi zaradi tega stopnjujejo.
V zadnjem letu sem se zelo zaprl sam vase, in odšel v svoje otroško „varno zatočišče“; in sem zdaj tam kjer sem bil na začetku. Sem v depresiji, zelo hudi stiski, občasno navzven močno nasilno in agresivno izbruhnem z vpitjem, žaljenjem, grožnjami. Kljub Kventiaxu slabo spim, utripi srca mi občasno spet (kot pred 10. leti) občasno zaostajajo (najbrž anksioznost). Tudi v službi se mi bo verjetno slabo pisalo, če se bo to nadaljevalo.
Najboljše bi bilo, kot je rekla moja mati, “da me sploh ne bi bilo“ in bi ona bila zato srečna, oz. ji je dostikrat bilo žal, da sem ji sploh “padel izpod riti“.
Naneslo je tako, da sedaj moja žena hodi na psihoterapije k primarno mojemu terapevtu, jaz pa sem ostal brez. Seveda je eden od razlogov njene terapije moji občasni izpadi, kar je po ženinih merilih edini vzrok družinskih težav. Vendar je bilo v ženini družini več nasilja, in bilo je intenzivnejše – tedenski hudi pretepi matere s strani očeta. Najini odnosi so že v začetku zakona škripali, kaj pa je drugega za pričakovati. Na terapijah se nikoli nismo o tem pogovarjali in iskali vzorcev za nazaj. Imel sem občutek, da se meni kot ex pijancu vsiljujejo določene naloge, tako, da bo v družini mir. Jaz bi se moral strinjati in ugoditi ženi.
V družbo več ne morem, druženje z ljudmi je postalo misija nemogoče. K ženinim domačim tudi ne morem, tam so mi dolžni denar, na katerega so pozabili. Svak me je v zahvalo pijan žalil po gostilnah.
To je moje življenje. En velik kup ...... Videl sem, da na članek pomagate ljudem z nasveti. V resnici sedaj niti ne vem, kaj moram narediti.
Najlepša hvala že v naprej.
|
