Ne vidim izhoda

[Nesrečna]

Pozdravljeni vsi skupaj.

Sem nova na forumu.Sploh ne vem kako in kje začeti.Začelo se je dobrih pet let nazaj,diagnoza depresija.Vmes sem bila kakšno leto brez antidepresivov.Zdaj pa par mesecev spet jemljem alvento 150 mg.Moram priznati,da je v začetku jemanja bilo precej boljše,zdaj pa sem spet na dnu oziroma je dosti slabše.Sploh ne vem kako se naj rešim iz tega.Imam občutek,da sem sama na svetu,da sem jaz kriva za vse kar se komu zgodi in da sem najslabši človek na svetu.Skratka o sebi imam grozno mnenje.

Lp,nesrečna. 

[hileni]

Trenutno sem v podobnem položaju. Ker se mi je stanje poslabšalo (sama nimam depresije, ampak tesnobo in napade panike), mi je psihiater dvignil dozo AD in čakam na učinek. Si razmišljala o dvigu doze?

[Nesrečna]

Bolj razmišljam o spremembi ad-ja.V četrtek imam psihiatrinjo in jo bom to probala omeniti.Vmes imam takšne trenutke,da kar pretiravam s svojimi dejanji,kot če bi bila zadeta ali pod vplivom alkohola.
Upam,da bo tebi pomagal dvig doze.

[hileni]

Meni je moj psihiater rekel, da je potrebno najprej dvignit dozo, šele potem menjat AD.

[Nesrečna]

Hvala za odgovor.Bom videla kaj me jutri čaka.

[Lukas21]

Živjo! Jaz sem sicer bolj anksiozen kot depresiven ampak vseeno ti mogoče nasvet pomaga. Seveda če je hudo jemlji antidepresive, vendar ti ob tem (vzporedno) predlagam in priporočam kliničnega psihologa. Nekako sem tudi jaz mnenja, da je še vedno pogovor s strokovnjakom tisto, kar ti pomaga na daljši rok in te okrepi.
Lp Lukas

[Nesrečna]

Živjo.

Hvala za tvoj odgovor.Trenutno sem se znašla v temi,jemljem antidepresive ampak se mi zdi da nič ne pomaga oziroma da je še vse slabše kot prej.Nimam nikogar za pogovor,nihče me ne razume.Saj razumem tudi jaz ostale.Kak lahko nekdo ki ni bil nikoli v isti situaciji razume moje stanje,nikakor.Ko sem bila nazadnje pri svoji psihiatrinji in ji razlagala svojo stisko,svoje težave,nisem dobila nobenega pametnega odgovora zakaj je tako ali kaj narediti da bi bilo boljše.

[Lukas21]

Ja, si predstavljam, da ti je zelo hudo. Meni je bilo isto, imel sem iste občutke, kot jih opisuješ sama - da te nihče ne razume. Sam sebi se zdim kar hecen, ker mislm da sem ji iste tažave razložil na 1001 način, ampak mi je pomagalo. Jaz sem si svoje misli kar zapisal v zvezek in ko sva se dobila oz. ko sem ji pisal
sem uporabil to. Sedaj sklepam, da mi je tisto zadoščenje, da me razume dalo ravno to, da sem ji 100x povedal eno in isto. Osebno menim, da imajo (klinični) psihologi veliko več znanja glede nudenja psihične in čustvene podpore. Seveda so psihiatri tudi zelo usposobljeni, ampak mogoče se oni bolj ukvarjajo s težjimi duševnimi motnjami, kjer je potrebna stroga obravnava in “huda” terapija (psihoze, bipolarne motnje, shizofrenije,...). Je pa tudi res, da je dobro, da si najdeš (če boš) enega takega psihologa, ki ti odgovarja. Jaz sem s svojo mislim, da res zadel terno. To sklepam po tem, da ko sem se vračal iz obravnav sem bil nekako “napolnjen” s pozitivo še kakšen teden. In res je pomembno, da ti da občutek zaupanja in da ji lahko pišeš kadarkoli. Jaz iskreno res menim, da nam pri depresijah in anksioznosti lahko pomaga dober klinični psiholog ob pomoči psihiatra, ki ti, če je to potrebno da podporno terapijo. 
Lp Lukas