Anksioznost in strah pred smrtjo

[Snezinka1]

Pozdravljeni ,
veliko let me že spremlja “on -off”- zelo težka obdobja, katerim za krajši čas sledi obdobje brez simptomov- strah pred smrtjo.
Mučim se  z nočnim prebujanjem in značilnim tiščanjem v prsih, ob prebuditvi
občutim močan nesmisel življenja, ki mu sledi smrt. Občutim strah pred ničem, neobstojem in močno se zavem minljivosti tega, kar nas vse čaka. V prsih me boli, srce hitro utripa, zdi se mi, ne morem dihati, psiha trpi in me prosi, pomagaj si. Ne morem racionalno razreševati vsak večer smisla smrti. Sem naravoslovka po izobrazbi in dobro razumem, kaj definira življenje- to je smrt. Samo bitja, ki umrejo, so bila živa. Vem, da se telo stara, celice umirajo in se vedno v manjši meri nadomeščajo z novimi, vem, da se genetski material postopoma poškoduje, nastajsjo napake pri replikaciji, bolezni...
Skratka življenje daje s smrtjo prostor življenju... Racionalno vse razumljivo, a simptov ta racionalna razlaga sploh ne zanima, še manj jih pomiri...
Poskušala sem razumet in veliko sem brala o različnih religijah in njihovemu dojemanju smrti.
Ne morem sprejeti, ne zdi se mi možno in ne verjamem, da obstajajo nebesa in pekel niti reinkarnacija...
Nisem mogla nehati razmišljati in se prepustiti enemu verovanju- naprimer reinkarnaciji. Ne zmorem.
Ugotovila sem tudi, da se ne smem več vrteti v krogu smisla/ nesmisla, ker ne pridem nikamor.
Umrla bom, ker sem živa. Pika
Moje življenje slabšajo in zelo trpim, zaradi simptomov. Simptomi so problem, ne smisel življenja na zemlji, zaradi spleta okoljskih okoliščin, ki ga žal ne zmorem razumeti  .  Poskušam omiliti simptome, piham v pest- počasen izdih. Umirim se in si povem, ime mi je, danes smo...., da se prizemljim. Poskušala sem z raznimi tehnikami, hodila sem več let  na psihoterapijo, ukvarjala sem se z občutki, da nisem dovolj dobra itd.
Soočila sem se s temi, kot jim jaz pravim, manjšimi strahovi (služba, partnerstvo, trema pred nastopi,...) se mi zdi, da sem naredila pomembne koraje naprej.
Tu, pri tem goboko zakoreninjenem strahu pred smrtjo, ki v trenutku preplavi moje možgane z zelo stresno”kemijo” in me hromi, muči, uničuje in je hkrati popolnoma nesmiselen, pa ni nobenega uspeha.
Brala sem, da naj bi strah pred smrtjo silil ljudi, da polno živijo. Enako je govorila psihoterapevtka..
Kak non sens- vsaj pri meni- jaz zaradi njega životarim. Težko je živeti s tem že od 13 leta starosti...
Zelo bi bila vesela, če ima kdo izkušnjo, da si je uspel vsaj približno pomagati. Pišem ponoči, ker me že spet tišči in me je  strah 

[Nives]

Pozdravljena!

Kaj se je pa dogajalo takrat v tvojem življenju? Ko si bila stara 13 let, da si se začela ukvarjati s to temo?

S kakšnimi temami....tistimi, ki nas najbolj mučijo se je pač za ukvarjati dokler ne pridemo do odgovora. Leta tukaj niso bistvena... Lahko je to nekaj let..., 5, 10, 15, 20 let.

Včasih se pa v resnici ukarjamo s kakšnimi zadevami samo zato, da sami sebe bojkotiramo... Sploh DAM-ovci, smo med drugim specialisti za samobojkotiranje. 

V resnici nas je strah življenja... In se težko prepustimo temu, da samo živimo Tudi "uživanja življenja" smo se nekateri morali šele naučiti.

Minljivost nam res služi, da nas opozarja na življenje. Meni je koristilo nekaj bližnjih smrti, da sem se je bolj zavedla.

Danes sem/si. Jutri me/te morda več ni.   Dobesedno tako je. In enako velja zame/zate in za vse druge ljudi.

S čim bi se ukvarjala danes, če bi bil to tvoj zadnji dan? Bi se še vedno ukvarjala s strahom pred smrtjo ali bi se rajši z življenjem?

[Tačkica]

Stah pred nečim je grozna stvar. Te popolnoma ohromi. Veš kaj je moja najhujša nočna mora ? Strah pred nespečnostjo. Pred leti sem zaradi okoliščin, ki so se kar grmadile na kup doživela totalen stres.. začelo s slabostjo, nespečnostjo.. in potem mi je dnevno že sredi dneva butalo v glavo .. "spet ne bom spala".. "kaj če spet ne bom spala".. in iz tega kroga nisem znala priti, dejansko sem bila nespeča, pa hodila v službo.. totalno nezbrana..  .. vedno huje.. telo in zmoglo , rabila sem kemijo .. ja, prišla na AD.. ki me je "pošlital" in sedaj mi je žal, ker sem ga opustila in se ponovno matram kot žival..

Razmisli tudi v teh smeri..  ja, ne vem, to je moje mnenje

[Snezinka1]

S čim se bi ukvarjala, če bi bil danes moj zadnji dan?

Žal mi bi bilo, da zapuščam otroka Povedala jima bi, še n-tič, da ju mam zelo rada...
Upala bi, da ne bi imela take hude anksioznosti in grozljivih občutkov v telesu, kot me navdajajo sedaj...
Želela bi si mirno smrt...

Mene to anksiozno, tesnobno zavedanje smrti zelo hromi,  daleč od poživljajočega impulza za bolj polno življenje.
Npr. Ko sva z možem pred nekaj leti kupovala hišo, mi je ta strah govoril, ja saj ne boš doživela nakupa.
Oziroma, ravno ko jo bosta kupila, ti ne bo dano, da jo uživaš skupaj s tvojimi...
Hišo sva kupila in se preselila, v njej sva že 3 leta. Pred preselitvijo in kmalu po, sem bila tako anksiozna, da sem komaj prenesla. Spet hude epizode ponoči, zbujanje, razbijanje srca, tiščanje...

Trenutno je pa recimo temu dokaj mirno obdobje...pač vsakodnevne skrbi in težave in ta COVID..., podobne kot jih imamo vsi... Ne vem... Pa imam spet te napade..

Tako da, ja, mislim, da je res čas za ADje 

[Nives]

Ce imas zdaj mirno obdobje, ne vem zakaj potreba po AD-jih, ker te niso hec?
V bistvu imas eno klasicno anksioznost, ki se jo zdravi s psihoterapijo. Samo dlje bo za vztrajat, kolikor bo pac potrebno. Nekateri anksioznezi se strasijo z boleznimi, drugi s cim drugim.. Nekako bi bilo dobro razresit vzrok. Ta je ponavadi na povsem drugem koncu, kot se nam zdi. 

[Snezinka1]

Mirno obdobje v smislu zunanjih dejavnikov...
Napadi pa so zelo močni 
Psihoterapija - sem zapisala- mi pri temu ni nič pomagala...

[Nives]

Razumem... sem sla ponovno prebrat prvi del. Ce zelo trpis je gotovo smiselno iti na ADje. Sploh ker imas se druzino in je za vse vas potem tako bolje.
Glede psihoterapije... ljudje vztrajamo tudi precej dlje, da pridemo do vzroka in predelamo zadeve pa obrnemo notranje mehanizme. Ce ne zelis vec vztrajati v tem, je seveda to tvoja izbira.
Nekateri imamo v sebi en bolj samodestruktiven del psihe, ki ga je dobro spoznati in se nauciti ravnati z njim. Sami se strasimo in mucimo s stvarmi, ki imajo v nasih glavah neko smiselno logiko. Ampak to se da scasoma prepoznati, razumeti vzrok in nauciti nacine, kako to hitro pomiris in izberes bolj ljubec odnos do sebe.

Ce zelo trpis, potem ADji definitivno.

[Snezinka1]

Me je  sram priznati koliko časa sem hodila, da se ne pogovarjamo o koliko denarja...
Naredila sem tudi TA 101 pri Milivojevicu in še marsikaj 
Ma ko pomislim sem še bolj žalostna

[Nives]

Glej.. tudi, ce za taksno zadevo porabis 10 let ni hudo. Vmes itak delas na drugih svojih zadevah. Ce imas se vec znanja.. se iz studija prvega dela transakcijske analize, potem ves zakaj vse se ti delo na sebi splaca. Najprej resujemo manjse zadeve, potem gremo pa na vedno tezje. In ta glavne stvari ostanejo za  za na koncu. In ta zadeva je za zakljucno fazo, ko si prej ozavestila ze skoraj vse drugo. In marsikaj prej naredila. Za to zadevo rabis biti ze res zelo ozavescena. In moras res dobro znati ravnati s svojimi custvi. Pa spremeniti ze kaksne druge vzorce prej, poslihtat samopodobo, izrazanje jeze, meje, itd.
Samodestrukcija ne zraste v nekem varnem in stabilnem otroskem druzinskem okolju.
Kvalitetne psihoterapije dobis ze za 30 EUR/uro. In ni potrebe studirat psihoterapijo. Samo dovoliti si, da se na tebi odvije psihoterapevtski proces.

[Snezinka1]

Meni žal ne uspe 
Po več letih obiskovanja psihoterapije, več kot 100 natipkanih straneh samorefleksije,
več kot 12 vikend delavnicah (razumevanje, predelovanje travme in travmatskega odgovora), 1 letnem obiskovanju TA101, EMDRju, tapkanju, terapevtskemu teku, uresničevanju svojih želja, ..
Enostavno nii učinka in sem zelo utrujena.
 
Danes ponoči sem se spet zbudila z istimi občutke dušenja, razbijanja srca, strahom, potenjem.. počutim se zdelano, utrujeno, obupano 

[Larisaaaa]

Pozdravljeni!
Tudi jaz se pridružujem tej motnji...Mene ves čas spremlja občutek obupa in to, da nikoli več ne bo bolje, da je preprosto konec mojega življenja. Trenutno poleg Paroxata uvajam še Cymbalto. Jasno mi je, da zdravila ne razrešijo vzrokov, zato hodim na psihoterapijo, a me vseeno zanima, če z AD-ji minejo te destruktivne misli. Motnja traja že 10 mesecev. V trenutkih pomislim na to, da mi nič in nihče na tem svetu ne more pomagati. Zdravila sicer jemljem že 4 mesece, sedaj dva tedna na max odmerku.
Prosim za kakršen koli odgovor.
Larisaaa

[Nives]

Meni žal ne uspe 
Po več letih obiskovanja psihoterapije, več kot 100 natipkanih straneh samorefleksije,
več kot 12 vikend delavnicah (razumevanje, predelovanje travme in travmatskega odgovora), 1 letnem obiskovanju TA101, EMDRju, tapkanju, terapevtskemu teku, uresničevanju svojih želja, ..
Enostavno nii učinka in sem zelo utrujena.
 
Danes ponoči sem se spet zbudila z istimi občutke dušenja, razbijanja srca, strahom, potenjem.. počutim se zdelano, utrujeno, obupano 

Morda je res cas za ADje potem? Za naprej pa ...bos videla sproti pac. Nekateri gredo/smo vstopili v custveni del terapevtskega procesa sele po 2-3 letih.

[Nives]

Pozdravljeni!
Tudi jaz se pridružujem tej motnji...Mene ves čas spremlja občutek obupa in to, da nikoli več ne bo bolje, da je preprosto konec mojega življenja. Trenutno poleg Paroxata uvajam še Cymbalto. Jasno mi je, da zdravila ne razrešijo vzrokov, zato hodim na psihoterapijo, a me vseeno zanima, če z AD-ji minejo te destruktivne misli. Motnja traja že 10 mesecev. V trenutkih pomislim na to, da mi nič in nihče na tem svetu ne more pomagati. Zdravila sicer jemljem že 4 mesece, sedaj dva tedna na max odmerku.
Prosim za kakršen koli odgovor.
Larisaaa

Zdravila blazijo ali celo umaknejo samodestruktivne misli. Morda bodo te samo se obcasno. Tezko je reci kaj pri komu, ker je pac razlicno od cloveka do cloveka. Vztrajaj na psihoterapiji

[Snezinka1]

Larisaaaa, jaz imam napotnico za obisk pri psihiatru pod zelo hitro za uvedbo najustreznejšega ADja.
Družinska zdravnica je predlagala Cipralex 10 mg.
Po kolikem času si občutila izboljšanje?