Torej točno štiri leta je minilo odkar se mi je življenje obrnilo na glavo
. Vsi simptomi so bili fizični: od (prvega) pretiranega uriniranja do mravljincev na konicah prstov, bolečin v mišicah, tiščanja v prsih, občutka "mehkih nog" (kot ob izpitu), glavoboli, šumenje v ušesih, neprestan občutek strahotne nelagodnosti skoraj 24/7...v glavnem sej vsi tukaj veste dobesedno "norija". Osebna zdravnica me je seveda poslala na vse živo preiskave (+ sam na urgenco - pulz 120 v mirovanju...), rezultati itak vse ok. Sledi googlanje, ki kaže na generalizirano anksiozno motnjo. Sploh nima smisla ponavljati, kar ste se itak tukaj večinoma vsi spraševali: od kod in zakaj pa to? Pa saj nimam nobenih strahov, živim srečno družinsko življenje brez hudih pretresov, športam, ne kadim, ne pijem...Edino, kar se mi je zdelo možno je pravzaprav moje rano otroštvo do 4 leta, ko sem bil posvojen (v resnično čudovito družino). Pred tem se itak ne spomnim ničesar, zato "razčiščevanje" nima pravega smisla. Osebna zdravnica mi je sicer dala napotnico za psihijatra. Le ta mi je (ob začudenju kako mi je udarilo le na fizikalijo) dejal le, da s tabletami ne bova nič rešila, lahko pa poskusim z avtogenim treningom. Seveda sem to tudi naredil in po nekaj mesecih ugotovil, da ni nič bolje. Nadaljeval sem z EFT metodo, progresivno mišično relaksacijo, meditacijo...rezultat praktično isto. Kljub temu nisem obupal in iskal dalje. Naletel sem na t.i. TRE metodo (vaje za sproščanje travme), ki mi je prva prinesla nekaj otiplivih rezultatov in za malenkost boljše počutje. Sledil je še poskus pri homeopatu, ki mi je za cca 2 meseca dejansko skoraj "izničil" vse simptome. Pri njemu sem bil še 3x, vendar je žal uspešnost "zdravljenja" z vsakim obiskom upadla. Ko sem se že sprijaznil z dejstvom, da bo pač "gamči" očitno šel z mano v grob, sem na začetku letošnjega leta naletel še na metodo neurofeedback. Priznam, da nisem polagal veliko upanja, ampak (razen denarja
saj nisem imel kaj izgubiti. Po 2 mesecih (ravno v času spomladanske korona karantene) sem že čutil občutno izboljšanje. V naslednji mesecih pa je bilo samo še bolje in bolje...Prejšni mesec sem terapijo končal in lahko samo rečem: hvala vsem bogovom +(hvala sebi, ker nisem obupal in iskal rešitev:) da sem (p)ostal spet stari jaz. Seveda smo vsi ljudje različni in čeprav je pomagalo meni ni nobene garancije, da bo pomagalo tudi komu drugemu. Pa še nekaj je potrebno upoštevati, kar mi je namignila terapevtka: Ker nisem (bil) na tabletah, možgani niso "zamaskirani" in do izboljšanja stanja je prišlo hitreje. Upam, da bo kdo v mojem pisanju našel kaj, kar mu bo v pomoč. lp ex gamči
