Bojan.k.
Novinec / novinka
 Odsotni
Prispevki: 11
|
 |
« dne:: nedelja, 01. november 2020 ura: 07:27 » |
|
Nisem dejansko BOJAN Kralj
BOJAN KRALJ
Sem Bojan Kralj, jutri grem prvič v življenju k psihoterapevtu... za mano je eno najbolj stresnih obdobij. Strahovi o prihodnosti, težko sprejemanje odnosov z ljubljeno, čakanje na njeno samostojnost in na koncu najin razhod! (Piše se tudi leto 2020. KORONA KRIZA).
Kaj hitro je pokopala upanje na ponovno vzklitje najine ljubezni... a nočem pisati o tem, moj namen je, da s tem, ko to prenašam na papir oz. v računalnik spoznam samega sebe na novo. Si dam nov fokus v življenju in dobim prepotrebno samozavest ter motivacijo, da najdem svojo srečo in da končno izkoristim svoj potencial.
Največji moj problem je, da nikoli nisem hotel uspeti, nikoli nisem maral riniti v ospredje, samozavesten sem bil, a ko se je bilo treba dokazati me je vedno prevzela trema, ki jo zelo slabo prenašam. (drhtenje telesa in večkrat tudi bruhanje).
Kot otrok sem bil nizke postave in neverjetno suh (kot DAHOVEC, so večkrat pripomnili) a imel sem eno prednost pred ostalimi! POZORNOST s katero sem iskal in videl detajle in podrobnosti, ki so stvarem dajale posebnost. In izreden spomin.
Evo ga blokada, nimam pojma kako naj nadaljujem, da se bo to moje pisanje dalo brati, ker sem preveč iskrena oseba in ne znam naprej dajati laži, povem zdaj to... danes je 25. 10. 2020. za mano sta že dve psihoterapiji, a nisem imel do danes volje, da vse skupaj zapišem, upam da bom lahko sestavil to besedilo po dnevih... Niti nimam pojma kdaj bom o sebi povedal še več osebnih stvari.
Grem na ponedeljek. 12. 10. 2020 prvo srečanje.
Vikend sem šel preživet v domače okolje, da ne bi bil preveč sam in sem hotel družbo dveh iskrenih prijateljev (družini ne zaupam dovolj). Precej zahtevna stvar, ker smo bili le redko v takšni situaciji, takšen kot sem, pa nočem bremenit drugih z mojimi problemi... zdaj že vem, da to ni dobro. V soboto sta mi dala nekaj svojega časa, sploh zvečer z drugim, ki je dejansko primus, sem se imel zelo dobro... a potem sem iskal več, hotel sem pobegnit nekam, a sem se vseeno zavedal, da je najbolje, da zavijem levo proti domu mojih staršev. Rahlo pijan sem lahko zaspal.
Zbudil sem se precej zgodaj, komaj sem čakal, da se odprejo gostilne, da bi šel lahko na kavo... Končno sem lahko šel, večji del dneva sem imel mobitel ugasnjen, če me bo slučajno DEKLE rabilo, da ne bom dosegljiv... (vem nesramno, hotel sem jo kaznovati). Krožil sem po znanih in manj znani vaseh domačega okolja, v iskanju družbe, a sem bil sam (verjetno tudi posledica covid-19). In to je tako bolelo. Telefon sem imel vedno v avtu in ga vsakič znova, ko sem se vrnil, prižgal in čakal NJEN klic. Skratka mučenje. Boril sem se s čustvi, spomini, vprašanji, odgovori, idejami, strahovi, neznanjem in samim s seboj.
Iz domačega kraja sem hotel oditi čim kasneje, a enostavno nisem imel več kaj početi in sem odšel okoli 15:00... marsikomu te podatki niso pomembni, a to pač sem jaz... med potjo proti kraju bivanja sem obiskoval vse mogoče znamenitosti, da bi pot trajala čim dalj časa. Okoli osmih zvečer sem se ustavil v eni domači pivovarni, kjer sem si privoščil njihovo pivo. Sprijaznil sem se, da je verjetno DEKLE že doma. Sama, srečna, brez potrebe po meni... a zgodi se, prižgem telefon in takoj dobim njen SMS, »Odpovedal mi je prevoz, tako da ga ima šele 23:30 iz lj... ne vem pa kako bom prišla iz Kopra, maš mogoče številko taxi bombe?«. Seveda sem jo šel iskat, z nasmeškom na ustih, da jo vidim, da je blizu mene, celo kadila je v avtu, kar je bilo prej prepovedano, delovala mi je rahlo pijana, a je trdila da ni.
Haha, spet sem bil srečen a le v iluziji, privlačna je bila, a le teden nazaj bi bil prekleto jezen na njo v podobni situaciji...
1. dan psihoterapije
ONA je dobra oseba, tako da si je zaslužila, da sem jo šel iskat v Lj... uradno tega ni hotela a ni imela druge izbire. A to sporočilo je bilo tisto, ki mi je dalo odgovor na najin odnos, ki mi ga je prvi dan psihoterapije predstavil terapevt.
Kot sem povedal v uvodnem odstavku, sem se prvič dobil z psihoterapevtom in sem imel le predstavo iz medijev, filmov in serij, kako naj bi potekal pogovor...
Predstavljal sem si sobo z kavčem, foteljem, pisalno mizo, omaro polno knjig, njega v udobnem naslonjaču z čajem ali kavo.
Dobil sem NJEGA v majhni sobi, dovolj veliki, da sem se lahko sprostil. V enem kotu njegov fotelj, ob njem majhna mizica, na kateri ima čaj, mapo, flomaster. Na drugi strani ob njem majhna bela tabla. Nasproti njega usnjen fotelj v desnem kotu še eden. Hotel sem mu biti bližje zato sem se usedel na fotelj nasproti njega. Na levo od mene je zelo blizu omara s knjigami. (Aristotel, Nitzche, Sociologija, Froom, te sem opazil do sedaj). Vedno jih ošvrknem rahlo na skrivaj, ker nočem izgubiti pozornosti na najin pogovor.
Ok. Prvo mi pove, da skoraj vedno dobi on novih strank zajeten email, v katerem mu na dolgo in široko predstavijo svoj problem. (od mene ni dobil nič).
Začneva, vprašanje zakaj sem prišel... povem, da se počutim slabo zaradi stvari, ki so se mi zgodile v zadnjem letu, pred vsem to, da sem se razšel po dolgotrajni zvezi in ne vem kako naprej, in da me je strah, da se bom predal alkoholu ali kateremu drugemu načinu samouničenja. Da hočem rešiti sebe in da nočem življenja kot ga imam moj oče.
Kako točno se je začel pogovor se ne spomnim, vem pa kaj je bila tema. Začel me je spraševati, kaj je bilo narobe v najinem odnosu, seveda sem takoj zagrabil in začel razlagati zakaj nisem več mogel biti srečen v odnosu Z NJO. Povedal sem mu, da ima ONA resne težave z depresijo in anksioznostjo. In da sem bil jaz v teh letih edina oseba, ki je poleg nje vedela za to in se trudila reševati te težave. Razložil sem mu potek najinih reševanj tega problema in kako se je v meni iz leta v leto stopnjevala jeza in nezadovoljstvo, nad njenim soočanjem s težavo. Razložil sem mu, da sem iskal podporo tudi od njene družine, a je nisem dobil. In ker sem ostal sam, sem sam tudi obupal in na NJO prelagal vse več zahtev in želja.
Am tišina... spomini, bolečina. Rad jo imam, spominjam se napak... o kako bi rad ravnal drugače. Sva igrala badminton... kupil sem set za njen rojstni dan... aaa... boli neumnost! Pred igro sem jo opozoril, da naj le ne udarja, ko je žogica v izgubljenem položaju, da ne udari po tleh... (za njo ni izgubljene žogice) in je udarila po tleh, poškodovala lopar... jaz reagiral agresivno, neumno... to je bilo 2 meseca nazaj. Moja jeza, njena žalost... sedim pred računalnikom s prekrižanimi rokami in molčim... dvakrat enter
Črtica utripa / / / h komu se naj vrnem? Njej, sebi, njej, sebi, nama? Črtica utripa / / /
Sem zbral misli. Razložil mi je, da sva imela jaz in ONA odnos reševalec/žrtev.
Ob temu, kar sem povedal v odnosu z NJO sem mu tudi na kratko povedal tudi o odnosih z mojo družino, vrstniki, sodelavci itd. Na podlagi tega je sklenil, da sem v odnosih z drugimi velikokrat rešitelj. In, da je ONA tipična žrtev. O čemer se ne strinjam v popolnosti, ker vem, da sem bil tudi sam večkrat žrtev in ona rešitelj. A tukaj bi se vrnil na njen SMS, »Odpovedal mi je prevoz, tako da ga ima šele 23:30 iz lj... ne vem pa kako bom prišla iz Kopra, maš mogoče številko taxi bombe?«
Dan pred prvo terapijo, in tega nisem omenil terapevtu.
Po pogovoru z terapevtom sem šel na pijačo s prijateljem, bil sem nasmejan in zadovoljen. Terapija me je napolnila z samozavestjo in mi dala moč, da imam jaz prav. Nisem trpel in v meni je zbudil nekaj realne jeze do NJE. Seveda sem se naslanjal na to, kar sem JI jaz dajal in ne na to kar sem dobil nazaj. Tipično samovšečno. Nočem tega.
Tisti večer sva še živela skupaj.... takoj je opazila, da sem jezen na njo in da agresivno odgovarjam...
Realno sem se hitro ohladil, ker sem vedno užival v iskrenih pogovorih z NJO in nisem hotel vleči trme. Prelep večer razumevanja in iskanja odgovorov, ki sva jih našla precej hitro.
Sledil je teden bede in izogibanja, ker sva še vedno živela skupaj, moje teženje in iskanje odgovorov, njeno bežanje od tega.
V petek 16.10.2020 sem se odselil in cel vikend vlekel stvari v novo domovanje... sobota lepa, sem si poiskal motilce pozornosti... nedelja boga.
In nastal je ta email za terapevta...
Drugo srečanje 1. mail (Bojan)
Pozdravljeni!
Jutri se dobiva drugič, prejšnji teden sva govorila več ali manj o moji končani zvezi in o starših, ki so mi postavili temelje tega kar sem.
Ena prvi reči, ki ste jih dejali je da ponavadi dobite obsežen mejl od strank.
No to skušam pravkar tudi jaz, da boste bolje razumeli česa se dejansko bojim in s čim se oviram, da ne morem bit srečen in uspešen.
Bom začel kar pri konkretnemu primeru, ki se dogaja... Jutri predenj se dobim z vami imam termin pri zobozdravniku 16:15... večkrat se je že zgodilo, da sem bil sprejet precej pozneje...(tudi pol ure). Z vami sem dogovorjen ob 17:30. Moja težava je da se že od torka, ko sem se spomnil, da imam vas in zobozdravnika isti dan, trpim in se sekiram ali mi bo uspelo vse uskladiti, da ne bom zamudil.
Kar hočem povedati je, da me stvari, ki jih imam dorečene zelo sekirajo, pa najsi bo to dopust (pred katerim sem cel teden v takem stresu), dva dni pred koncem dopusta ista stvar. Zelo težko se sprostim in da bi bil vsaj malo brez skrbi.
In te skrbi vedno rešujem sam zaprt vase, večkrat tudi s pomočjo kakšnega piva. Naredim plan in ko se lotim mora biti vse tako kot sem si zastavil, če ni postanem živčen in nejevoljen, večkrat tudi jezen. In ker se je to dogajalo vedno tudi v mojih partnerskih zvezah, vem da je to ena od bistvenih težav s katerimi se soočam.
Povedal sem vam že, da se je moj oče dejansko osamil v življenju... edina je moja mati s katero pač živi in ji zaupa, ker pač nekoga mora imeti... (pravilno ste ga ocenili kot žrtev).
Družba v kateri sem odraščal me je velikokrat primerjala z njim. (Dober vojak POVELJNIK v vojni za Slovenijo, odličen košarkar na lokalni ravni, najboljši mehanik, eden boljših šahistov itd...)(ta gre v poseben oklepaj, spije gajbo piva brez problema)...
Oče mi je bil vedno ideal, pa saj je bil mnogim... vse te stvari, ki sem jih naštel, jim jaz nisem bil dorasel. Ne da nisem bil sposoben, dokazat se nisem imel želje.
V košarki sem kazal dovolj potenciala, na šolskih tekmovanjih v matematiki, logiki, zgodovini itd... sem vedno dosegal dobre rezultate, a ko se je bilo treba vsaj malo potruditi, se jaz nisem znal motivirat, da bi dosegel nekaj več, ker sem bil vedno pod pritiskom, da morem nekomu nekaj dokazati. In tako sem postal nekdo, ki raje ne uspe, kot da se dokazuje, če je za to potreben trud. In tako nisem zaključil niti srednje šole.
Tako sem končal med povprečnimi ljudmi, med katerimi sem bil vedno najbolj sposoben in uspešen, ker sem vse počel z veliko lahkoto in brez malo truda. Tako je bilo tudi vseh mojih službah do sedaj. V proizvodnjah sem delal brez napak, dobival nagrade in drugo... a z osnovnošolsko izobrazbo ne prideš več naprej in tudi to več ni nekakšen adrenalin, ki bi te gnal naprej.
Zdaj imam sicer končano splošno gimnazijo, ki sem jo naredil lani. A to nima veze, še vedno se ne znam motivirat, da bi končno šel študirat arheologijo, kar je moja želja že od drugega razreda osnovne šole.
Težak dan je danes. V petek sem se preselil in danes sem odnesel zadnje stvari iz stanovanja...(ostalo je je še orodje, ki pa ga tukaj nimam kje imet)
Niti mi ni tako težko, ker se strinjam s stvarmi, ki ste mi jih predstavili zadnjič. (žrtev-rešitelj).
Samota je težava, ker veliko časa razmišljam o stvareh, ki so se zgodile v teh letih. In tudi težko najdem motilce pozornosti, ki niso (televizija, mobitel, idiotizmi skratka).
Hvala, da ste na voljo in se vidimo!
LP, Bojan.
No naključje je hotelo, da terapevt tega sporočila ni dobil, ker sem le nekaj dni pred tem kupil nov telefon. In v nastavitvah sem imel nastavljeno, da lahko moj email prebere le ob geslu, ki bi ga mu mogel dati jaz.. Čudno kdo bi vedel, da tudi to obstaja.
Ker sem bil prepričan, da terapevt ve, da je verjetnost moje zamude, sem bil precej sproščen ob odhodu od zobozdravnika. Zamudil sem 15 minut...
Pogovor sva začela o stresu, ki mi ga povzročajo obveznosti... kaj hitro mi je dejal, da je takoj vedel, da je to posledica, da sem otrok alkoholika. Razložil mi je, da se moj oče zateka h alkoholu, kadar se hoče izognit neprijetnostim ter da imam jaz podoben problem saj mi je oče takšen način soočanja predstavil v otroštvu in sem ga jaz sprejel. Prav tako mi je pojasni, da je to rešljiv problem in da neprijetnostim lahko sledi prijetnost, ko se zadeva reši. Predlagal mi je da naj se soočim s tem naslednjič, ko se bom znova srečal z neprijetnostjo.
Velik del pogovora je minil v razglabljanju o moji družini in o tem, kako so nas starša vzgajala. Imam še dve sestri 3 in eno leto starejši, kot najmlajšega in fanta so do mene imeli vsi sorodniki verjetno več pozornosti, ki pa sem jo zavračal, ker nisem hotel, da zapostavijo moji sestri (tukaj me je takoj prekinil ter dejal, da se je v meni že kot otroku pojavil REŠITELJ). Verjetno sta sestri kdaj pokazali, da se počutita zapostavljeni. Mene naj bi to prizadelo in sem jih hotel tako potolažit.
Povedal sem mu, da sem jaz od Stare Mame (velike zato, ker smo jo tako imenovali), za rojstni dan dobil 3000 SIT in da sem sestram dal vsaki po tisočaka...saj oni dve nista dobili nič za njun. Kadar sta dobili oni dve karkoli, nista delili z menoj, a nisem bil jezen na njiju, ker sem sam dobil večkrat.
Vem, da so to nezanimive stvari in da smo jih v življenju doživljali skoraj vsi, ki nismo »edinčki«. In danes res nimam niti malo inspiracije za boljše pisanje. Za mano je že tretji obisk TERAPEVTA, a zapisal nisem še niti drugega. To je tista zadeva, ki jo prelagam, ki sicer ni neprijetna, a se po njej počutim precej čustveno izpraznjenega in žalostnega. Lažje bi bilo govorit, včasih zadrhtet od žalosti, a imeti ob sebi nekoga, ki bi te gledal v obraz in videl, kako trpiš in si želel, da bi bile stvari lepše, drugačne, brez bolečine.
Zadnji odstavek v meilu (Samota je težava...).
Sam sem... NJEJ sem vedno, dejal da sem lahko SAM, samotar kot moj oče... tega se nekako naučiš, a nekaj drugega je biti sam kadar si res dejansko SAM. Sam svojimi mislimi, računalnikom, televizijo, telefonom ter vsemi smetmi, ki ti vzamejo pozornost od tega, da si SAM.
Moj oče ni SAM, on ima mojo MAMO. Dan ima 24 ur in on je lahko »sam« 24 ur, a ona je nekje tam, čuti jo, slišijo jo, voha njeno kuhinjo, cigaretni dim... (ob njej ima še ogromni televizor).
Takšen sem postal tudi jaz v zadnjem letu najinega skupnega življenja. Nisem je potreboval v objemu, nisem je rabil videt, nisem je rabil fizično, z NJO nisem hotel početi ničesar. Pomembno mi je bilo, da sem jo slišal, videl njene stvari, čutil, da bo prišla tokom noči v posteljo, da se bom zbudil ob NJEJ.... Ja, točno to mi je postala najbolj pomembna stvar... da je ONA nekje tam, a blizu.
In zdaj, ko je več ni blizu trpim. Ne znajdem se... in to boli... Terapevt mi pravi, da je ta bolečina namišljena, ker nisem poškodovan, da boli samo fizična bolečina.
Pravkar sem šel na WC... solze... zelo rad jo objamem, se je dotaknem, jo zmasiram, pobožam, poljubim.... a PROBLEM.... samo kadar hočem jaz.... zakaj sem jo kaznoval, tako grobo, zakaj? Dajal sem vtis, da me motijo njena stopala, ko mi jih je rinila v naročje, odrival sem jo, kadar mi je sedala v naročje... haha polomila sva nekaj stolov. (Jaz sem malenkost predebel)....
Verjetno ne bom več pisal kaj dosti o terapijah oz. mogoče kasneje, ko bom več naredil na sebi z usmeritvami, ki mi jih bo dal terapevt, včeraj mi je po tretjem sestanku dejal, da se mu zdim ok in da se bom hitro sestavil. A ker je čas epidemije in ker sem SAM, sem se odločil, da se dobiva še četrtič. Vprašal sem ga po kakšni knjigi, ki mi bi lahko pomagala, da se motiviram za lažje doseganje mojih ciljev... Predlagal mi je Friedrich Nietzsche Volja do moči...
Danes je 1.11.2020 jutri se dobim četrtič
|
