Posledice otroštva

[Lagertha]

Lepo pozdravljeni!
Stara sem 35 let, porocena, z majhin otrockom. Ampak starejsa kot sem, bolj trpim zaradi custvenih zlorab v otrostvu. Oce narcis, mama-tezko jo sploh nazivam tako-oseba, ki se z mano ni ukvarjala 5 minut v svojem zivljenju. Kljub ogromno casa. Od otrostva dalje sem od nje poslusala, da sem kriva za vse njene in ocetove tezave. Da sem gnoj, pankrt. Vedno me je tiscala dol, za vse obsojala, se drla. Z mano manipulirala, me zavracala v mojem vsakem poskusu truda, da bi z njo vzpostavila stik.  Za oceta sem bila dobra in vredna le, ce sem kaj dosegla v soli (verjetno sem bila zato ves cas odlicnakinja.....).
Razne manipulacije se dogajajo se dandanes, predvsem, ker se fizicno (zaradi financ) ne morem popolnoma umakniti iz njune blizine, manipulirata tudi preko otroka. Recimo, da razumem teoreticno, zakaj sta bila taka (imam precej znanja iz psihologije in hodim k terapevtki), ampak vseeno grozno boli. Sploh, ker imam sedaj otroka in vidim, kaj vse sta bila meni zmozna poceti, cesar jaz ne bi zmogla nikoli narediti svojemu sinu.
Se danes neskoncno pogresam objem mame, obcutek varnosti, ljubecnosti. Oziroma..puncka v meni pogresa. Ne pogresam nje osebno, ampak ta obcutek. Pogresam vez mama-hci. Sploh, ko vidim, kaksne babice imajo drugi otrocki...moj pa ne. In se danes spustim solzo, ko grem v trgovino in vidim kaksno  mamico in hcerkico, ki skupaj kupujeta in se pogovarjata...tako sem zelela to doziveti 1x s svojo mamo, ko sem bila najstnica. Pa ni hotla nikamor z mano. Ker sem bila vedno problematicna. Zanjo. Vedno.  In ja..v meni je veliko jeze, gnusa do nje, razocaranja. Tezko gledam oba, ker sta tako bolana in neempaticna.

Posledice: bolezni, panicni napadi, anksioznost-velik strah pred vsem, strah pred boleznimi, smrtjo, nezmoznost sprejemanja odlocitev, depresija.
Vsako leto je huje. Pocasi zgubljam veselje do vsega, vmes me je se bolezen oropala marsicesa, vsak dan je isti, nic vec me ne veseli.
Vsi odnosi so mi prepovrsinski, zato druzbo ozam bolj nase in na 2, 3 ljudi. Ker pogresam v ljudeh globino, empatijo, nekaj vec.

Kako resujete tezave tisti, ki ste imeli fucked up otrostvo? Kaj vam je najbolj pomagalo? Knjige vse prebrane, s terapevtko sva se sle skozi...vse mi je jasno v teoriji. Ampak v praksi...ne morem dojeti, da se je to res lahko dogajalo.

Hvala za mnenja.

[podgurc36]

Pozdravljena,

prebral sem si vaš zapis v celoti in lahko samo rečem; Oh, kako vas razumem. Psihično in fizično nasilna mater, enako oče, vseh namišljenih razlogov za vse storjeno nasilje nad mano in sestro se niti ne spomnem več. Mogoče bolje tako ker mi vedno dvigne tlak ko se spomnem...

Trenutno sem v zgodnjih štiridesetih, po sedmih letih jemanja antidepresivov in pomirjeval, da sem le lahko preživel sam s sabo nekako, lahko rečem da gre končno na bolje. Ja, so dnevi ko bi najraje sam sebi glavo utrgal, ampak... se spomnem, da končno včasih doživljam tudi lepe trenutke Sestra ravno tako, oba sva nekje na istem.

Ključno vlogo v procesu zdravljenja in sprejemanja sebe kot človeka, ki živi svoje življenje in ne nekoga ki je kriv za vse, igra moja psihoterapevtka. Ampak to ni en obisk na leto. 2x mesečno, najmanj. Ona je moja zaupnica, moja zdravilka, pomirja me z besedami, kar je pa najpomembneje, na meni razumljiv način mi v glavo vbije stvari, ki si jih sam ne bi. Skratka, lahko bi rekel mirne duše moja rešiteljica.

Vseh nas s fuckedup otroštvom je precej. Posledice nosimo vsi podobne; depresija, anksioznost, panični napadi, žal nekateri tudi samomorilnost - tudi tam sem bil. O partnerskih zvezah trenutno ne upam več niti razmišljat ker enostavno ne verjamem v to, da obstaja oseba, ki bi me sprejela takega kot sem. Nekateri znanci, znanke, "prijatelji", ko so dojeli v kakšni situaciji sem, so se obrnili stran od mene. Razumem, težko je komunicirat ali sodelovat s človekom ki je psihično na dnu, ne zamerim nikomur nič. Je pa pasje težko sprejet ta občutek osamljenosti. Tudi zdaj, ko to pišem, cmok v grlu.

Kar se je dogajalo v preteklosti je že mimo. Je težko to sprocesirat in pustit za sabo, meni v celoti še ni uspelo, nekaj pa vseeno. Najhujše kar se mi je zgodilo je to, da je partnerica odšla od mene dve leti nazaj, tega še nisem prebolel. Pa se trudim, vsakodnevno.

V končni fazi pa kot sem napisal - stvari se obračajo na bolje. Enkrat bom mogoče "čisto OK"

Držim pesti za vas, imate partnerja, otročka, meni bi bilo to zdaj, ko sam sebe počasi sprejemam, dovolj dobra motivacija da še bolj pritisnem in delam na sebi.

Vse dobro vam želim.

[Nives]

Pozdravljena Lagertha!

Se zdalec nisi edina. Tudi pri meni v otrostvu fizicno in psihicno nasilje s strani očima, alkohol, kriminal, zapor, revscina, itd. Pri 14 letih sem spokala od doma. Pri 27 se ze zlomila po parih vezah z odvisniki oz v enem tud nasilje.
Takrat sem se ze vkljucila v psihoterapijo. Bila so obdobja in leta, ko je bilo izredno tezko. Depra. Anksa. Hude bolecine. Ne vem, kaj je bilo huje.. ogromno sem se prejezila. Prejokala. Veckrat me je v besu imelo, da bi sla in ju pobila. Zdelo se je, da ni konca tej bolecini. Ocima vec nisem videla od takrat. Mamo eno daljse obdobje, ko sem ji ful zamerila, nisem hotela videti ene 5-7 let. Ampak sem predelovala.....in pred leti prisla do tocke, da nimam vec nobenih pricakovanj. Mamo imam zdaj rada, ne čutim več zamer. Očim je itak psihopat in ga nočem videti. Minila je tista huda bolecina. Nehala sem se ukvarjati z njima. In v glavi reševati mamo in polbrate. Moj najmlajsi polbrat je hud alkoholik. Pri meni je se ne cisto predelana oz. obvladana travma nasilja. Ko pridejo stvari, ki me asociirajo se se vedno precej odzovem. So se vzorci, ki jih se ozavescam... Z enimi sem ze kar opravila, z drugimi sem ze enostavno ko pridejo, s tretjimi se tezko. Precej bolje ze skrbim zase in za svoje potrebe. Ze lep cas mi je že jasno, kdo sem. Nekoc sem bila izgubljena povsem..
Stara sem 42 let. Imam partnerja, sina, svojo firmo ter s partnerjem lastno nepremičnino. Imam prijateljice in dejavnosti, ki me veselijo. Prej sem imela neuspešne veze, neuspešne službe in za najeme stanovanj sem dala zmetala denarja za eno stanovanje. V celoti sem vse morala ustvariti sama.
Res nam ni enostavno. Ampak pocasi se prebijamo.  Cas res celi rane...pocasi sicer...pa delati je treba na sebi.
Vse dobro ti zelim

[ljubica]

Za svojce oseb z narcistično ali borderline motnjo je tudi forum na med.over.net (Narcistična in mejna osebnostna motnja - svojci).
Problem je, da je živeti s temi ljudmi dobeseden pekel. In problem je, da smo potem MI tisti, ki se moramo zdraviti.
Poglej na tisti forum; ljudi s podobnimi izkušnjami je ogromno. Imaš tudi psihoterapevtko moderatorko, ki obvlada scene pri ljudeh s temi motnjami.

[Lagertha]

Najlepša hvala vsem za odgovore!
Ja, zaj****je. Ampak mene to, ti vpogledi v otrostvo in stvari, k so se mi dogajale, res vedno bolj morijo, namest da bi blo (ob tem, da sem na terapiji, berem, delam na sebi) vedno boljše! :/
Obenem mam še fizične zdravstvene težave...in ves ta obup mi jemlje voljo do vsega. Bojim se, da mi ADji ne uidejo...ker čutm, da to ni več to (kr se lajfa tiče).
Ja, mam otrocka, cudovitega moza...to mam res. In neskoncno sem hvalezna za to. Ampak nekaj manjka. V meni je vseen huda praznina. Ne vem pa, KAJ manjka.
In blazno pogresam druzbo ljudi, ki so mi blizu po razmisljanju, izkusnjah. Cutim, kako bi mi dobro del pogovor z nekom...ampak dejansko okol mene so pa ljudje, polni vsega, s super sluzbami in zdravi, ki se jim niti sanja ne, kaj clovek v dusi vse lahko dozivlja.

Mah, ja, sem nekako v tem smislu osamljena in obupana nad ljudmi, izdal so me lastni starsi in kasneje se mnogi drugi :/

[Nives]

Morda ti manjka to, da se naucis sama sebi dati, to kar nisi od starsev dobila.. predvidevam..ker sem ogromno dajala in se dajem vcasih isti shit skozi.
Se pa ta ljubecnost do sebe res pocasi razvija.. pa se nacrtno jo je treba tudi gojit. Na vse mozne nacine. Najprej s postavljanjem zase, postavljanjem mej, asertivno izrazanje jeze...pa rihtanjem zivljenjskih podrocij, tako da je bolj na kozo pisano. Razvijanjem obcutka varnosti. Ozavescanjem vzorcev in menjava z bolj pozitivnimi. Pa potem z odpiranjem sebe...ucenje zaupanja sebi, drugim in zivljenju. Biti sebi v podporo. Potem pa se naseliti vase ljubezen, pozornost bolj nase, videti cimvecji del svojega plusa, se ceniti. Prepoznavati in hitro izpolnjevati svoje potrebe.
Scasoma je vedno vec te lastne moci...ceravno smo v resnici vsi zelo ranljivi po mojem.
Te bolecine, ki jih zdaj cez dajes bodo vglavnem minile. Prav je, da se en cas ukvarjas s tem. Ti bo pa terapevtka pomagala prepoznati, kdaj je tega dovolj. In je cas, da se bolj v trenutno zivljenje usmeris. Pocasi se bos vedno manj s tem ukvarjala. In bos pocela se zgoraj nasteto, ce morda se nisi. Morda ne vse to.. ne vem. Pri meni je tako.
Ce se ti zdi, da je predolgo prehudo, lahko gres za en cas tudi na ADje pa na njih nadaljujes svojo pot ozravljenja.

Iz te nase poti se se marsicesa naucimo ves. Mi res vemo, kaj je vredno. Koliko je kaj vredno. Ker smo morali vse to narediti. Tisti, ki nimajo tega, se vcasih z bolj preprostimi stvarmi ne znajdejo..jih ne znajo resiti..ne razumejo, kaj in zakaj se kaj dogaja. Imajo tudi zivljenjske tezke izkusnje, pa sploh ne vedo, zakaj so se zgodile.
Mi se pa res ucimo o sebi, o odnosih, o zivljenju na najglobji ravni. Ce se nisi, bos scasoma spoznala kar pisem..
Tudi jaz se nisem na koncu. Pa se s tem ukvarjam po malem ze 15 let. Bi rekla, da sem nekje na 3/4 te poti, kot dojemam trenutno. Resda sem imela zelo tragicno otrostvo in prakticno za narediti cisto vse. In vsak clovek ima pot v osebni rasti. Torej nikoli ne zmanjka materiala, s cim se se lahko ukvarjamo pri sebi.
Definitivno gre pot nekje potem navzgor..ne recem, da ni tezko kaj tudi kasneje. Je. Ampak je toliko vec moci, zavedanja,.. vsega. Lazje je krmariti potem. Pa vedno vec sonca je.

[Nives]

Jaz sem bila preden sem šla na individualno psihoterapijo, 5 let v skupinski. V skupinski sem dosti ljudi spoznala.. spletla prijateljstva... spoznala nove vidike... se naučila, kako se sploh iti zdrave odnose. Od tam imam še vedno par prijateljic. Z njimi lahko tudi te stvari predebatiram še kaj.
Zdaj vidiš malo črno večinoma odnose. Postopoma boš lahko videla še veliko drugega. Hitro prepoznala, kateri so zate ok. Skozi terapijo se razne osebne kvalitete še razvijejo... Odgovornost zase. Empatija. Sočutje. Tako boš lahko kvaliteto izbirala...in imela res kvalitetne odnose.

[ThinkPink]

Draga Lagerta.

Te zelo razumem. Tudi jaz se borim s posledicami otroštva. Mama - OKM- svoje stiske je reševala s čiščenjem in zmerjanjem vseh nas, ki smo bili krivi za njeno nesrečo (njo je npr. iztirilo že to, da pač zavese niso bile lepo poravnane -  vsak dan samo dretje in histerija, da ne more živeti v takšni nesnagi). Oče - popolnoma otopel in odsoten. Ni bil nasilen, ni bil pijanec, pač bil je fizično prisoten, vendar od njega nisem bila deležna ničesar, ne brce in ne tople besede. Ko sem že odrasla, sta se ločila. Mama spoznala drugega, se spremenila, do njega je nežna, ni sledi o OKM. Oče se ponovno poročil in pozabil na otroka in vnuke.

Boli, zares. Skušam si dopovedovati, da si pač nista znala pomagati takrat...Navsezadnje sta se spoznala kot zelo mlada in me imela pri 18ih, brata pri 20ih. Ko sta se ločila, sta bila stara 40. Torej sta komaj takrat mogoče začela "delati na sebi". Kljub vsemu, pa še sedaj boli...nimam občutka, da jima je kar mar za to, da sta prispevala k temu, da ne jaz in ne brat nisva imela njune ljubezni. Zaradi potlačene jeze do staršev sem tudi sama razvila OKM.

Ampak: jaz se svojih slabosti zavedam, delam na sebi, moji otroci ne bodo žrtev mojih nerazčiščenih težav. Zato me drži naprej to, da trudim, da bom spremenila te destruktivne vzorce in bom čimbolj ljubeča do svoje družine.  Ljubezen črpam iz svojega "klana".

Vse dobro.

[Neptun]

Pozdravljena, po tem kar sem prebral tudi sebe najdem v tej zgodbi. Sem sin edinec ločenih staršev. Ločila sta se, ko mi je bilo 18 let. Mama problemi z alkoholom, bipolarna motnja.. z njo sem doživel vse možne scene, policija, sodišče, prepiri, problemi s financami.. Oče tipičen egocentrik, mene je pustil samega, ni mi dal občutka varnosti, ko so bili problemi z mamo, značilne manije, sem moral to jaz vse prenašati, iskati rešitve, klicati zdravnike, policijo. Oče se je umaknil in name se je prelevilo vso breme. Danes imam 36 let in še vedno gojim zamere do staršev, mama se ni veliko brigala zame, ko sem imel partnerke sem komaj videl kaj pomeni mama, oče in kaj pomeni beseda družina. Skratka življenje imam precej uničeno zaradi vse te navlake. Kaj sem naredil zase?Hodil na terapije, veliko bral, tudi pisal roman-mogoče ga dokončam, se ukvarjal s športom, potoval. Danes imam službo, partnerko, s starši majave odnose, z mamo sva bila v nekem solidnem odnosu nekaj let, sedaj pa spet leze v manijo in zelo me je strah vseh naslednjih dni..
Žal še nisem dobil enostavne rešitve za moje in meni podobne težave..Bodite močni in optimistični..