Pozdravljeni vsi,
malo sem prebiral sporočila in videl, kako veliko se vas spopada z depresijo, sploh pa tiste težke teme o samomorih, obupih, brezvoljnosti, pa vidim, da lahko to prizadene prav vsakogar, žal. Niste edini. Sam imam 34 let in to se mi vleče že od 21.leta, verjemite pa mi, da zelo obžalujem vsa ta obdobja, saj ko pogledam nazaj, vidim samo nesmiselno beganje od bolnice do bolnice in življenje v strahu in žalosti. Eni pravijo, da imajo travme iz otroštva, sam pa imam občutek, da je teh 13 let življenja ena sama velika travma, ki bi jo najraje izbrisal in to tudi globoko obžalujem. Jaz gledam na takšne bolezni kot na eno veliko zlo, mislim, da ti vzame smisel, nazadnje pa še upanje in to nikakor ne more biti nekaj, kar ti privošči Bog. Saj se mogoče sliši čudno, samo res, od takrat naprej živim brez cilja, večinoma iz dneva v dan, kakor da nima vse skupaj nobenega namena. Mogoče, da je bilo pri meni še znosno do pred tremi leti nazaj, ko sem še živel doma, nato pa ne več, kar me je ubilo, pojavile so se zraven še motnje spomina (recimo ne morem brati oz. ne vem kaj berem), ne morem več telovadit in delat hitrih gibov, ne čutim najbolj dobro telesa, a najhuje izmed vsega je nek pritisk, skelenje v sprednjem delu glave, zamegljenost, pomanjkanje misli, v družbi ne morem govorit in me je tega strah. Ker je en kup enih simptomov, ki se enačijo z multiplo sklerozo, me je strah tudi tega. Na slikanju glave so mi ugotovili de-mielizacijo sprednjega dela možganov, vnetje sinusov in še nekih celic, česar pa prav dobro ne razumem. Razočaran sem, ker so tako dolge čakalne dobe za nevrologa in itak za vse preglede, psihiater pa ni vreden svojega imena, jemljem terapijo cymbalta in solian, in to že skoraj eno leto, pa ni nič boljše, še slabše je. In mi ta človek noče menjati zdravil in ima nikakav odnos, tu vidim, da itak delajo samo zaradi denarja, žal. Še najtežje izmed vsega je ahedonija, to je nezmožnost veselja in uživanja in to popolna. Če moram karkoli delati ali iti na sprehod, me to še bolj potre, čutim da nimam več hormona sreče že dalj časa, pa tudi adrenalin se ne sprošča. Ko hodim čutim napor in stanje, ko da sem zaprt v neki megli. Gledam v tla. Tudi iti po stopnicah je težko, pospraviti smeti, se stuširati, praktično vse. Najtežje je ko se trudiš pa ni nobenih rezultatov. In jih ni. In ni. Veselje ne pride na noben način. Težko boste razumeli, recimo včasih sem užival v športu, računalniških igrah, pa vozil motor (to se ti sploh zažre v srce ker je močna aktivnost in tega ni mogoče pozabiti). Imel punce, zdaj pa tri leta nimam niti telefona, saj ga niti nimam za kaj rabiti, ker je edina socialna mreža starši. Ti pa pravijo, da bi lahko živel doma, si uredil tam svojo sobo samo pod pogojem, da hodim v službo. A kaj ko je trenutno to v tem stanju nemogoče. Tako sem obsojen da bivam v skupnosti za odvisnike, čeprav nikoli nisem jedel mamil, razen pili smo ampak tako kot pač vsi. Tudi jaz se vsak dan srečujem z samomorilnimi mislimi, lahko pa bi rekel, da sem obseden z njimi. Imel pa sem do sedaj ene 4 poskuse. Grozljivo se bojim tega in te bolečine, samo ne najdem pa drugega izhoda. Ne vem če si kdo predstavlja kakšna huda ujetost je to. In ne sprejemam takega počutja in bolezni, mislim da ga čedalje manj. Trpljenje pa se koncentrira. Zvečer recimo preden zaspim prosim Boga da bi umrl in si predstavljem da si prislonim pištolo in sprožim. Zjutraj isto, pa čez dan....Se pa čez noč ne spočijem, ker imam hude in intenzivne more, v katerih izgubljam nadzor nad sabo. Težko je tudi to, ker so stvari tako hudičevo predvidljive, saj vem zvečer, da bom moral vstati v hudem trpljenju in imeti brezvezen dan in vseskozi se strahovi in paranoja - tudi res uresničijo. Ni pa popolnoma nobenega vpliva. Dan za dnem. Čez dan se trpi, ker me delo muči, komunikacija tudi, veselja pa ni. Moje hude slabe točke so močna, močna zavist recimo do sestre in brata, ki sta bogato izobražena in uspešna, zelo so tudi starši, vsi se pa ukvarjajo z ogromno stvarmi in imajo ogromno prijateljev. Zavist ubija, tudi do ljudi na ulici in na televiziji, ker vem koliko ljudi uživa v hitrih avtomobilih, spolnosti, potovanjih, pa še duhovnem bogastvu in ne vem še čim. Tako se čuti lastna manjvrednost, osamljenost in huda prikrajšanost in zavedanje, da pravzaprav ne sodim na ta svet. Res.
Zanima me recimo, kako je lahko možno, da antidepresiv (cymbalta) ne pomaga oz. še škodi (bolečine za očmi) in kako prepričati psihiatra, da zamenja zdravila? Ali se organizem na vsa ta zdravila navadi in potem ni več učinka? Ker vem da nekoč dolgo nazaj mi je eno zdravilo paroxat pomagalo in to že po enem mesecu, potem kasneje po več letih pa ne več. To me skrbi. Moram pa reči da zelo razumem več ljudi tukaj, da trpijo, saj bolezen res uničuje življenje, žal. In lep pozdrav
