Zdravo vsem. Najbrž moja tema ne bo nenavadna, če upoštevam, da je bilo tule tem še in še. In marsikomu bo predolga za branje, pa vseeno.
Moja zgodba...
Že lep čas nazaj, pred približno 15 leti sem se zdravil za resno depresijo. Boril sem se s strahovi - kako bom sploh preživel, ali je vse nesmiselno, ali sploh obstaja srečna zveza,... Po približno štirih letih se prenehal z antidepresivi (pa ne Cypralex, ampak močnejše zadeve). Lahko bi rekel, da mi je uspelo. Začel razmišljati bolj pozitivno, kar drastično bolj pozitivno in nisem mogel verjeti, ampak življenje se mi je res obrnilo, spet drastično. Dobra služba, izboljšanje finančnega stanja, partnerka, družina, hiša (brez kredita!!), lastna firma, ki mi brez pretiranega truda nudi čisto lepo plačo in mi daje svobodo ali da se zaposlim ali da podjetje naprej razvijam. Ko sem se odločil za pozitivo, so okoliščine ena za drugo vodile v optimističen razplet dogodkov. Ne morem reči drugega, kot da sem srečno poročen, da imam ob sebi dobre ljudi in da
so se mi uresničile sanje in še več! In to pri kasnih tridesetih. Pa vendar... strahovi so isti, ali še večji. Dvomim vase, ali lahko naprej uspešno živim? Prazen sem. Kakšno doto bom predal otrokom? Ali vsak rešen problem prinese še večji problem, ki ga je treba rešiti? Težave imam z akcijo - ponujajo se mi izzivi, ki bi me lahko obogatili na več področjih, ampak težko izvedem odločitve, težko tvegam.
Odgovor na vprašanja mi leži na dlani: poseži po še višjih ciljih - ampak v meni je strah, če spadam v takšno kategorijo, torej če sem kos večjim izzivom (in če si zaslužim še več)? Nočem izgubiti vsega, kar imam in hvaležen sem za vse kar imam. Morda sem samo premalo hvaležen? Še najbolj se mi dozdeva, da mi vse pozitivne okoliščine ustvarjajo cono udobja, ki me mori (ker se zavedam, da človek, ki stoji na mestu ne stoji na mestu, ampak leze nazaj), hkrati pa potegne nazaj vedno, ko bi moral narediti potezo. In vse skupaj se zdi podobno tistim starim znanim občutkom depresije, kot da bi bil na dnu vodnjaka, kot da bi svetu kazal lažni obraz. Vse je ok, ampak ni. Težko preberem mail, v katerem me nekdo sprašuje, ali bi se pridružil nekemu poslu ali pa v katerem me sprašuje, če sem že napravil nek projekt (ki ga še nisem napravil). V bistvu bi cele dneva brskal po aliexpressu ali mimovrste, jedel in spal. In to sem nekaj časa delal (saj sem poskrbel za vzporedne obveznosti), ampak je bilo še slabše. Pa da ne bo kdo mislil, da sem fizično neaktiven - kakšen teden pretečem po 70km, včasih nič, ker se mi ne zdi smiselno. Zraven pa vidim ljudi, ki imajo bistveno manj. Ki bi jim že služba pri meni pomenila vse na svetu. Pa morda niso tako nesrečni. Nočem izpasti razvajen in mislim, da nisem. Ne verjamem, da bi za ohranjanje preprostosti in skromnosti morali živeti v pomanjkanju. Morda je tole bolj odpiranje srca, nekaj, kar sem moral dati v vesolje. Ko mi je bilo res težko, sem bil enega jurja bolj vesel, kot sedaj desetih. Saj se mi odgovor ponuja že sedaj, ko prezračujem misli
. Rad bi nazaj tisti občutek, ko sem "zaupal vesolju" in se je vse prav izteklo. Nočem zaradi slabe volje izgubiti vseh lepih stvari, ki jih cenim, samo zato, da bi bil spet v točki, kjer se borim kot lev, ki nima česa izgubiti. Hočem ohraniti čudenje nad lepoto. Včasih se počutim kot slepar zaradi uspeha, ki sem si ga pridelal - čeprav si ga nisem prilagal ali prigoljufal, samo sreča mi je šla večkrat na roko (in spet se sprašujem, če je bila to res sreča ali prislužena pravica). Kot da bi se bal, da bo svetopisemskim sedmim debelim kravam sledilo sedem suhih krav (za tiste, ki ne poznajo anekdote: bojim se, da bo relativno lahki poti in nabranim bogastvom sledil polom (čeprav ne vem, zakaj bi bilo tako) - in bojim se tudi, da bo moj strah postal samoizpolnjujoča prerokba).
Ne rabim "spodbude", raje uvid, ki ga sam očitno nisem sposoben.
Imejte lep dan še naprej in srečno.
