In še moja zgodba

[Urshka]

En lep pozdrav vsem skupaj! Kot prvo se že vnaprej zahvaljujem vse, ki boste prebrali tudi mojo zgodbo. Na hitro sem pregledala forum in nisem naletela na podoben primer.
Vse skupaj se je začelo letos konec februarja. Nedelja kot nedelja, ura se je prevesila v popoldne.. Ležala sem na kavču, ko me kar na enkrat spreleti čuden občutek v glavi, ki se je stopnjeval do te mere, da sem mislila da mi bo razneslo glavo, pridružil se mu je še neznanski glavobol. Takoj sem vedela da je nekaj hudo narobe in prosila partnerja naj pokliče rešilca, saj si nisem upala niti vstati. Svetovali so, naj poskušam sama priti do urgence in sva šla. Pritisk je kazal 180/130 pulz 145, EKG pa sinusno tahikardijo. Infuzija, tablet pod jezik za pritisk, analgin za glavobol nato pa sestra reče, da počakamo še zdravnico in načeloma me potem spustijo domov. Po pogovoru z zdravnico ji ni dal miru moj glavobol ki se je poslabšal in so me za vsak slučaj poslali še na Nevrološko kliniko na slikanje glave. Po opravljenem CT-ju je sledila diagnoza: počena anevrizma in obsežne možganske krvavitve. Glede na izvide imam neznansko srečo da sem preživela in še večjo, da sem jo odnesla skoraj brez posledic. Čez 3 ure sem že ležala v operacijski sobi, nato pa je sledil še en mesec bolnice, saj sem imela komplikacije (3 tedne sem bila v nevarnosti še za eno možgansko kap).
Dejstvo, da sem pri 27 doživela možgansko kap, sem sprejela neverjetno lahko, in se na ta račun znam tudi pošaliti. Nevropsihologinja me je seznanila, da se velikokrat pojavi strah pred ponovnim takim dogodkom in sem to sprejela, vendar strahu pred tem nisem čutila. Do pred 16 dni nazaj. Točno na prvi dan dopusta, ko mi je potekla tudi bolniška. Bili smo na morju, ravno smo pojedli, ko me spreleti čuden občutek v glavi. Podobno kot februarja. Občutek da me zmanjkuje, da omedlevam, pred očmi sem videla belo, kot da nisem več prisebna, šumenje v glavi, glavobol, suha usta. Pritisk in utrip mi je nabilo v neskončnost, strah pred tem da se vse spet ponavlja, da bom umrla... Čista panika. Partnerju sem povedala kaj se dogaja in mi je pomagal z pomirjujočimi besedami in dihanjem. Slab občutek pa ni izginil. Vsak dan večja tesnoba in naraščajoč strah, napadi so se tudi še ponavljali, vendar so milejši, saj sedaj že vem da ne bom umrla. Od takrat naprej je bilo vsak dan samo še slabše, tesnoba me duši in ubija. Težava je tudi v tem, da so simptomi napadov in tesnobe malo podobni tistim takrat, ko mi je počila anevrizma in je grozno vse občutke znova in znova podoživljati. Ko je bilo res hudo in sem mislila da se spet vse ponavlja sem obiskala tudi urgenco, zdravnica mi je svetovala, da naj si poiščem psihološko pomoč.
To tudi nameravam, naslednji teden ko pridem domov takoj obiščem osebnega zdravnika.
Ima kdo mogoče podobno težavo oz. so se mu napadi začeli pojavljati po kakšni hudi bolezni? Kakšen pameten nasvet kako naj se tega lotim?
Hvala vsem in lep pozdrav!

[ljubica]

Pozdravljena, Urshka,

ko sem brala tvoj zapis, sem pomislila, da je morda sam šok ob diagnozi, kasneje operaciji in soočenju s tem, kaj se je zgodilo, povzročil (verjetno) pojav tesnobe ali pa panike.
Verjetno bo, kljub naši pomoči na forumu, potrebno zdravniku povedati zelo izčrpno, kako se sedaj odzivaš na ta dogodek.
V smislu, da tvoje stanje spremlja strokovna oseba in ti da navodila, kako se odzivati.
Na forumu smo laiki, kot si verjetno že prebrala; če pa ima kdo podobno izkušnjo kot ti, pa bo dobrodošlo. Podpora je velik del premagovanja težav, ni pa vse, saj veš.
Držim pesti!

[tommm1234]

Živjo Urshka
Z zanimanjem sem prebral tvojo zgodbo, ki me nekako spominja na mojo, vsaj na tisti del s srečnim koncem, po počeni anevrizmi v glavi.
Če ti povem samo na kratko; tudi meni je počila anevrizma - sredi noči. Moja zgodba mi je poznana samo iz pripovedovanja moje žene. Torej sredi noči ob cca 1ih zjutraj sem se tuširal v spodnjem nadstropju, ostali člani (otroka, žena in psa) so že spali eno nadstropje višje. Žena se je po čudežu zbudila in ker mene ni bilo v postelji, ji je bilo to čudno. Odpravila se je v spodnje nadstropje, kjer sem nezavesten ležal v predsobi. Poklicala je NMP, medtem sem prišel k zavesti. Od zdravnice sem dobil nekakšno tableto pod jezik, da mi je padel pritisk in pulz (vrednosti so bile podobne tvojim). Ker sta mi je pritisk in pulz hitro padla je bila zdravnica celo v dilemi, če me sploh peljejo na CT na nevrološko v Ljubljano. Vsi ti dogodki, ki so bili in sledili niso v mojem spominu, ker sem potem padel v komo, ki je trajala s prekinitvami cca 2 tedna

Naslednje kar se sam spomnim je to, da sem bil po 2 mesecih premeščen na Sočo, kjer so me učili vsega od začetka. Hoditi, govoriti, seštevati, ravnotežja, itn.

Danes, ko je od tega dogodka 2 leti in pol vozim avto, resda ne hodim več v firmo, skrbim za psa in hišo, kuham, pišem knjigo, velikom berem, itn.

Nekaj časa sem se zelo intenzivno soočal z istimi strahovi, kot jih imaš ti, ob dejstvu, da imam v možganih še eno anevrizmo, katere operacija pa je preveč nevarna, da bi jo izvedli. Zdravniški konzilij je izdal mnenje, da je manjša verjetnost,da anevrizma sama poči, kot pa eventuelni zapleti med in po operaciji.

Jaz se svojjih strahov nisem lotil frontalnim napadom na njih ampak s metodo čuječnosti, vsakodnevnimi 3 urnimi sprehodi s psmi in pisanjem knjige. O čuječnosti (mindfulness) si poglej na internet, pišem knjigo/miselnik. Po tem dogodku sem popolnoma spreminil pogled na svet, dogajanja okoli sebe, kaj je pomembno in da nič ni slučajnega. Da se vse dogaja in zgodi z nekim namenom. Sploh pa mi je najvažnejše, da ni nič samoumevnega. Tudi to da pišem, berem, tipkam, da hodim in na sploh, da ŽIVIM.

Veliko lepih trenutkov ti želim.
Tomaž

[oshee]

Dragi Tomaž,

želim ti, da pogumno prebrodiš svoje težave in da ponovno 100% funkcioniraš po kapi. High five!