anonimni92
Novinec / novinka
Odsotni
Prispevki: 1
|
 |
« dne:: nedelja, 30. junij 2019 ura: 19:42 » |
|
Prvi spomin. Kako se definira prvi spomin? Ali je to spomin, katerega se spomniš ob določenem dogodku, trenutku, stvari, vonju, okusu? Ali je to le ta katerega se spomnim v temu trenutku ko pišem tebe besede? Otroštvo je čas neizmerne sreče, zadovoljstva, želje »biti velik«. S časom ta čustva zbledijo, ugasnejo. In vse je otopelo, samoumevno in neizživeto. Torej kako biti otrok v odraslem telesu? Kako biti jaz brez skrbi in obsojanja drugih? Malokdo ve. Jaz ne. Prvi spomin; krušna peč, zraven nje rjav kavč. Na kavču starejši moški, zgaran obraz, zleknjen. Kdo je? Nimam občutkov ne asociacij. Samo bleda slika. Pomen? Ne vem. Ko odrastem mi pravijo da je ded. Je res? Nihče ne vidi te slike. Če je to moj ded se je pisalo leto 1993. Prvi spomin; osnovna šola. Povezan spomin z občutki. Poškodba med odmorom. Ne moja. Jaz kriv. Strah. Prvi občutek. Povezava. Vmes spomin; stara soba. Sonce sveti čez zaprašene rjave zavese. Žalostna svetloba. Jaz, brat, hladilnik, denar. Vzameva denar. Trenutek radosti se konča z obžalovanjem, krivdo, razočaranjem staršev. Policija, zaslišanje, strah pred poboljševalnico. Občutek olajšanja, še ena priložnost. Vožnja v policijskem avtu. Neuradno. Spet nič. Otopelo. Spomin: pedagoginja, topla pisarna. Ona gimnazija, moji starši ne. Sin mora imeti poklic. Srednja šola - miza; sedim, poslušam. Ura mehanike. Profesor vrača test. Testi arogantno letijo po zraku. Spet tema. Nič. Matura, pišem test. Matematika. Obseg kroga, obrati, prevožena razdalja. Nič. Študentski dom, vselitveni dan. Soba, mala, zatohla, prazna. V kuhinji dve dekleti. Kuhata. Očitno bota cimri. Kratka, nerodna izmenjava besed. Nič. Faks, vaje iz fizike. Dekle. Prelepa postava. Vzgojiteljska šola. Dolgi črni lasje. Želim. Pogovor preko facebooka. Všeč sva si, ne vem o čem sva si pisala. Ne spomnim se prvega zmenka. Nič. Izlet na 27.april. Moj rojstni dan. Skupaj greva v gardaland. Spomin? Bled. Občutkov nimam več. Večer, skuham čaj, čaj ji ima čuden okus. Zamenjam čaj? Ne. Jutro. Smrči. Agonalno dihanje. Cimra oživlja. Reševalci oživljajo. Želim si da ji ne uspe saj bo samo rastlina. Urgenca, zdravnik: lahko se poslovite od nje. Grem, vidim. Zabuhel obraz. Jokam. Kličem njene starše, oče v joku odloži telefon. Z stricem jih greva iskat. V avtu tišina. Nič. Pogreb. Mama se zabava, vesel pogovor z šoferjem avtobusa. Turobno vzdušje. Boter me spravi na sprehod. Otopel. Spet nič. Zgubljeni trenutki. Zanikanje. Jeza. Žalost. Nemoč. Vojska, sprememba okolja. Spomini? Zadnji pohod. Nezaključen. Proslava, starši tam. Občutek razočaranja. Vsi naredijo, jaz ne. Razočaranje vidno v očeh staršev. Naslednji dan pohod opravljen. Veselje? Ne. Nič. Status? Ne. Služba? Ne. Nikjer ni službe? Vojska. Vipava. En mesec. Spomini? Pohod. Zvit gleženj, hrib. Služba, domov. Dekleta – ni občutka. Samski? Logičen zaključek. Tako deluje spomin? Selekcija dogodkov, bledi občutki, oblikovanje osebnosti? Zgodovina nas uči? Zmeda. Lepi spomini? Kje? Definicija dobrega človeka? Na podlagi česa? Kam od tu naprej? Kdo sploh sem? Me bo kdo imel rad? Kako biti otrok v odraslem telesu….?? Kdo sem jaz?
Anonimni.
|