Grozna anksioznost, strah pred smrtjo bližnjih

[LovilkaSanj]

To kaj bom zdaj napisala, bom kopirala iz drugega foruma, a bi prosila nasvete še tukaj. Res si želim dobiti čimveč informacij, nasvetov....

TO JE BILO NA TA DATUM
18.MAREC:
Resnično rabim pomoč. Naročila sem se že sicer k psihiatru, a je termin komaj čez mesec dni... Jaz pa rabim pomoč zdaj. Stara sem 22 let in se trudim na vse pretege si pomagat. Poskusila sem z meditacijo, hobiji. Tek. Hoja v naravo, dihanje, sproščujoči filmi, glasba, živali, prijatelji. Ob strani mi pa največ trenutno stoji fant.

Ugotovila sem od kdaj in od kod se mi to pojavlja.
V otroštvu se je v moji družini vse vrtelo okrog smrti in bolezni. Mama je že od nekdaj imela veliko zdravstvenih težav in tega pred mano nikoli ni znala skrivat... Ne bom pozabila kolikokrat je rekla, da so ji zdravniki napovedali le še nekaj let. Moj zdaj že pokojni dedek s katerim sem si bila zelo blizu, bil mi je kot oče je tudi živel z nami od kar pomnim, nanj sem bila navezana saj se z očetom nisva nikoli najbolje ujela zaradi njegovega pitja in ne zanimanja zame. Tudi on ni skrival svojih strahov, na smrt se je bal raka in nepokretnosti jn skoz govoril, da ne bo dočakal mojih otrok svojih vnukov. In jih res ni. Tretji rak in četrta možganska kap sta ga pokopala... Mama ima slabo srce in apnejo in je nekoč med operacijo bila klinično mrtva, so jo oživljali..

Leta 2013 je dedka kap. Ne bom pozabila, stopil je v mojo sobo, ko sem še spala, ves popačen in zmeden.. Smo ga leto dni učili znova pisati in brati
2015 je zbolel za zadnjim, pljučnim rakom. Babica pa je čisto po naključju umrla pred mojim rojstnim dnevom,*leta 2014 ker so ji v UKC vnesli bakterijo v telo.. Tudi z njo svs si bili zelo blizu

2017 so se mi vrstile smrti, dve prijateljici živi zgoreli v avtu. In izgubila sem tri živali, možganska kap, zastoj srca in ciroza jeter. Dotolklo me je, saj živim za živali.


In zdaj me ubija, kar iz nenada, februar je bil odličen. Počutila sem se zdravo, bolje kot nikdar, vsak dan prehodila 22km s psi, se veliko gibala. Izboljšala zvezo s fantom, družinske odnose, prijatelji, poslovni uspeh... Marec pa... Katastrofa. Kar iz nenada..
Naenkrat bolečine v prsih težko dihanje, 101 scenarij o smrti edine osebe v družini s katero sem res povezana kot z nikomer. Z mamo. Ne morem spati. Zdaj pišem sem. Ura bo štiri zjutraj. Jočem se, duši me, vidim jasno pogreb, življenje brez nje. Strah me je, da so moje misli resnične in bo res zdaj v kratkem odšla. Kajti ni najboljšega zdravja. Ima apnejo, astmo, popuščanje srca, stenozo aorte, aritmijo, visok pritisk in še milijon stvari.
Misli mi kar bežijo... Živo vidim njo mrtvo. Obhaja me panika, kako bom brez nje, ne znam živeti brez nje, zavedam se, da se mi bo spremenilo vso življenje, kajti ona je glavni temelj družine.

Moje telo in psiha s sta pripričana da bo res odšla, da se bo nekaj zgodilo... Da je to moj šesti čut. Bilo kaj naredim ne pomaga ubijam se, da bi nehalo..
So meseci, ko sem srečna, ni tesnobe od nikoder.. Potem pa pe pojavi kot temen oblak.
Težava je tudi, ker sem že v otroštvu pogosto čutila tesnobo oreden je oče prišel domov pijan, preden se je kaj zgodilo. Preden sem šla narazen s fantom preden je kdo umrl.
In si težko dopovem, da so to vse bila naključja in nisem čutila nesreče. Prav ne bom pozabila kako sem tekla se poslovit od umirajoče babice tisti dan, sem vedela da bo šla. Do tistega dneva je nisem šla obiskat niti enkrat, nisem se hotela soočit z izgubo. Tisti dan pa me je nekaj sililo, da grem. In res. Dve uri po obisku je umrla. In kako sva s fantom šla na zmenek in sem ga zvlekla domov panična da bo se moji živali nekaj zgodilo. Prideva domov, ni bilo 15 minut ko je naenkrat padla in ji je zastalo srce. Že kot otrok sem čutila, da se nekaj groznega bliža. Se spomnim ko sva z mamo zvečer gledali televizijo, bila srm še otrok in vprašam mamo kdaj pride oče z dela in mi pove uro, jaz ji rečem 'ne bo ga, spet pije' in je prišel domov naslednji dan krvav in pijan do kome.

Kako si dopovedat, da to ni nič resnično. Da so gola naključja?

Ostala mi je še samo mama.. Kako se sprijaznit z njeno smrtjo in se je ne bati?. Kako ločit šesti čut od tesnobe... Kako se spopadati ko ne pomaga nič od naštetega. Kako ponoči ko ne morem spati umiriti um, ko ne pomaga meditacija, televizija, smešni videji, dihanje, to da preusmerjam misli in jih odganjam.

Prosim pomagajte mi.
Strah me je, da se bo moj največji strah uresničil.kako si dopovedati da so samo misli in sprejet smrt?. Z odganjanje misli se ne bom znebila strahu.

Ravno sem imela napad joka, tako izčrpana sem že od bedenja, tesnobe.


Hvala vam za pomoč in srca bom hvaležna!


19.MAREC

Res trudim se pa na vse pretege si pomagati, trenutno sem pri mojem partnerju, ki živi na vasi in mi pomaga kolikor mi lahko,(me zamoti, bedi z mano, me objema in mr drži v rokah ko mi svetuje) te dni se bom malo odklopila od vsega, sem menjala okolje. Upam, da vsaj začasno pomaga, da pridem iz najhujšega.

Rada bi si za začetek sama nekako pomagala brez zdravil, saj sem pred leti tudi klinično depresijo uspela premagati brez zdravil.
Kot ste napisali se zdaj trudim užiti življenje s polno žlico in živim vsak dan na polno. Iz brez voljne samomorilne osebnosti sem prešla na osebo, ki ljubi življenje, žal se mi je pa pojavila anksioznost. Ko sem bila depresivna nisem imela volje in se nisem tako bala smrti. Zdaj pa je situacija povsem drugačna.

Ne bom se predala nad sabo in se še naprej borila, počela stvari, ki me osrečujejo, navdihujejo ter izpolnjujejo.
Samo rabila bi način kako prekiniti tok misli in kako sprejeti smrt matere, opažam, da če mi nekaj časa ne bi nobeden umrl bi se pomirila, zdaj pa sem skozi v pričakovanju.



4.APRIL

Prav v šoku sem..
Dva tedna oddiha pri partnerju, močno sem se vrgla v delo na parceli, aktivnosti, tesnoba je izginila s pomočjo partnerja. Stanje se je začelo izboljševati.

Po dveh tednih se vrnem domov. Ravno z mamo sediva v avtu, ko mi reče, da mi mora nekaj povedati. Da jo je drugi dan mojega odhoda klicala domov zdravnica.

Moja mama je bila na mamografiji in so ji vzeli bris ter našli neko sumljivo tvorbo, tkivo s krvjo, sumijo na raka dojke. Točno bomo vedeli čez več kot mesec dni. Ful mi je hudo in upam, da ni. Ker sem dajala preveč krat že skozi izgube. Ona pa mi je izmed vseh ljudi najbolj pomembna.

Skušam misliti pozitivno, upam da ni rak, trudim se biri močna zanjo in zase. Hkrati pa ne morem verjeti, da se to spet dogaja..
Bila sem na delavnicah za osebno rast in sem tamkajšnjo psihoterapevtko prosila za pomoč. Upam an, da mi uspe priti do nje čimprej.

Zdaj vsak dan spet tečem, se veliko družim z ljudmi, trenutno tesnobe ne čutim, ne pustim ji do živega. Me pa znotraj razjeda strah... Tako upam, da ni rak. Ali da če je, da je v začetnem stadiju in da bo operacija uspešna. Bolj kot samal rak me skrbi ker je za mojo mamo vsak poseg, še najmanjši lahko smrten. Ne prenaša anestezije (zaradi zoožanega požiralnika intubiranje ni možno, ima apnejo, težave s srcem, pljuči, nekoč so jo uživljali, pa takrat ni imela skoraj nič od teh bolezni) grozno me je strah, da posega ne bi prenesla.
Tudi kemoterapije bi bile šok za njeno telo.


Tamkajšnja psihologinja mi je rekla, naj misli ne odganjam, naj se z njimi soočam.
Kaj menite vi, kaj sploh lahko naredim?

Vem, da se bo zdelo bolano, da se že pred končno diagnozo tako sekiram. Na čase mi uspe in sem zelo pozitivna, potem pa spet nešteto misli, črni scenariji.

Kako se soocat s smrtjo in izgubo.
Moja večna dilema.

Res bi si rada pomagala. Pa ne vem kako..


Prosim za pomoč!

[Nives]

Živjo Lovilkasanj!

Lepo ime si si izbrala. Ne vem, če bom kaj v pomoč...sem pa začutila tvojo zgodbo.  Veliko izgub si doživela...tako kot jaz. Več mojih sicer še živi, pa so na drug način zame izgubljeni...
Kako ne mislit na ta strah, da boš izgubila mamo? Mislim, da si sama že ugotovila. Veš, kaj moraš početi, da ti pomaga, da se bolje počutiš, da se preusmeriš na pozitivo... To je ena pot. Druga, malček težja, je ta, ki ti jo je predlagala psihologinja. Na tej poti je dobro, da imaš pomoč v obliki psihoterapije. V tej varianti boš sčasoma razvila toliko moči in samozavedanja, da se ne boš kar tako ujela v misli in zaciklala v te miselno-čustveno vozlje.

Dobro ti gre. Po pisanju sodeč si pametna in vztrajna punca. Tale tvoja vztrajnost in pripravljenost dati vse od sebe te bo še daleč pripeljala.
Kako se bo odvilo z mamo, žal ne vemo. Lahko ti pa rečem, da boš preživela in zmogla, karkoli že bo... Imaš tudi fanta, ki te podpira, kar je super. Tudi topla in empatična psihoterapevtka bo odlična izbira. Sčasoma boš spoznala še druge mavrice življenja, ki se vrtijo še okrog marsičesa drugega. Prav je, da vmes med rojstvom in smrtjo živimo.

Vse dobro ti želim

[mina]

Pozdravljena

Smrt je ena od stvari, ki je ne moremo obvladati, nadzorovati, imeti z njo zadnjo besedo. To je verjetno naš največji strah - biti nemočen. Ko pride, pride, ne moremo je ne priklicati, ne poslati proč, ko potrka. Sobivanje z njo je za nekatere prava muka.
Leta 1989 sem imela v 6 mesecih / na dva meseca, minus en dan/ smrt 3 bližnjih. Nona (79), stric (41), sestrična (36). Popolnoma me je zalomilo. Ne "prebaviš" ene smrti, pride druga...Paničarji, anksiozneži smo pač taki. Že tako ali tako nisem nikoli rada hodila na pogrebe in okoli pokopališč.
Leta 2011 zopet same igube - izguba službe (kar je tudi šok), smrt psa, izguba partnerja po 2 mesecih kome po nesreči z motorjem.
Razlika, med letom 1989 in 2011 je bila v tem, da sem slednjeg leta to nekako bolje preživela. Z leti sem si pač nabrala izkušenj s žalovanjem. Lata 1989 sem se težko pobrala, smrt sem videla na vseh mogočih mestih in situacijah, tako daleč je to prišlo, da skoraj nisem več šla ven iz hiše. Povsod same zanke, ki so me lovile v smrt. Ni mi pomagalo drugo, kot da sem šla na tablete / antidepresive, predvsem pa pogovor sama s seboj, s katerim sem se nekako pomirila z minljivostjo. Rože odcvetijo, naši hišni ljubljenčki se poslovijo od nas, kajti njihova življenska doba je pač krajša od naše. Narava se prebudi in umre  roku 12 mesecev itd. Ljudje smo bolj trdoživi, živimo nekje 80 let. Seveda pa so tudi izjeme, moja prababica je imela 96 let, ko je odšla, drugi se poslovijo mladi.
To, da ti je mama stalno jamrala o boleznih in smrti, ti ni kaj dosti pomagalo. Poslušati jamranje mame v otroštvu, ko ti je življenskega pomena in steber, res ni dobro. Morda se je mama zatekala k temu, ker je imela potrebo po pozornosti okolice (moža/očeta?).
Sedaj si že skoraj odrasla in lahko razumeš te stvari. Bistveno je, da se sprijazniš z minljivostjo. Tako pač je, nekatere stvari pač ne moremo spremeniti. Zaradi našega psihofizičnega zdravja jih moramo sprejeti. Zase vem, da sem ves moj čas posvetila prihodnosti...kaj bo in kako bo...če bo..., namesto, da bi uživala v sedanjosti. To je največj napaka. Preteklosti ne moremo popraviti, na prihodnost ne moremo vplivati, lahko samo živimo tukaj in sedaj. In kot bi rekla moja nona "se prepustiti v božje roke". Sicer izgubljamo dneve, mesece in leta.
Od takrat je moje življenje bistveno drugačno. Ne rečem, da se mi kak dan ne prikrade kakšna panična ideja, a jo kar hitro odvrnem. Tudi depresivni dnevi prihajajo k meni. Z leti sem se prepustila tako enim in drugim, saj vem, da me bo kmalu minilo. Izkušnje so prinesle tudi to spaoznanje.
Uživaj v svoji mladosti, s fantom, vsak dan je lep po svoje. Upam, da si boš znala pomagati.. Objem,   

[Regina]

Živo,

povesm te razumem in vem, kako ti je. Pri meni je pa tako, da so vsi moji živi in načeloma zdravi, težave odrasle dobe bi rekla, tu pa tam tablete za pritisk, holesterol, ampak ja vsi so OKEJ. Jaz pa še vedno s strahom, da se bo komu kaj zgodilo. Strah izvira iz otroštva, ko je oče pred mano doživel anafilaktični šok in skoraj umrl, h sreči sem pri svojih 12 letiv vseeno nekako prišla do doma in povedala kaj se je zgodilo. Vse se je uredilo, vse je bilo ok, oče je bil v nekaj dnevih doma in brez težav. Takrat so mi vse govorili, ohh če tebe nebi bilo tam, vprašanje če bi preživel. TUUUP tole se je vsidralo v mojo glavo in od takrat naprej sem skozi oprezala za očetom, ko je kam šel, ali ima telefon, kdaj prideš?, ko je šel na lov zvečer (saj je lovec) nisem šla spat dokler ni prišle, včasih, ko ga dolgo ni bilo sem ga klicala po telefonu in se zlagala, da pes laja ali pa da je ušel.. samo toliko, da sem vedla, da je živ. Ko sem se potem ''odselila'' in šla v srednjo šolo kjer sem bila v dijaškem je bilo laže, ker nisem vedela kaj se doma dogaja, za vikende je bila pa zgodba drugačna. Še sedaj, če bi bila doma bi bila pomoje taka kot sem bila nekoč. No ampak sedaj pa to isto delam pri partnerju. Če se mi kdaj ne javi takoj pomislim na najhujše, kaj če je kaj narobe, kaj če se mu je kaj zgodilo ... če se mi ne javi nekajkrat se mi skoraj odpelje in potem vidim kakšna trapa sem.
Pojavljale so se ideje misli, o strahu pred infarktom pri mami, pri nevemm če pri očetu, ideja da je s fantom kaj narobe.. kaj če.... 2 osebi, ki sta mi bili znani MLADI!!! sta umrli iz danes na jutri, za možgansko anevrizmo - evo strah pred tem, da jo imam tudi jaz, da jo ima kdo od meni dragih .... dejankso se ne bojim, da se komu zgodi nevem prometna nesreča, da ga zbije avtto ... strah me je, da se komu kaj zgodi iz področja zdravstvenih težav, nevem zakaj ... mogoče ker sem sama iz zdravstva  .. in ja, tudi meni se včasih zgodi, da če nekaj slabo mislim o nečem, da se potem kar uresniči. Me zmrazi ob tem tako, da sedaj poiskušam ne mislit na slabo sploh 

Kaj je meni najbolj pomagalo? Šla sem na psihoterapijo, kjer mi je moja terapevtka razložila in predtsvaila, da zaradi mojega sekiranja in strahu stanje nebo nič boljše, rekla mi je, da če si moji dragi ljudje ne znajo sami pomagat? Predstavila mi je od kkod izvira strah .. in ja vse je jasno, vse je logično ampak včasih je tako zelo težko to razumet, ker glava dela po svoje.
Uživati moraš tukaj, zdaj in danes. Zapolni si dan do potankosti, naj ti kaj ne uide, ker potem začnejo misli bežati po svoje. Jaz opažam to ravno sedaj, ko sem vsak dan v službi, ko pridem domov imam še druge zadeve in dejansko časa razmišljat o neumnostih skoraj nimam... če pa se te misli pojavijo jih porbam zatret, delat grem kaj ravno nasprotnega, gledat film, poslušat glasbo in zdravn pet ... da se čustva obrnejo, povečini pomaga učasih pa žal ne. Ko sem bila predlani celo poletje doma - katastrofa, od jutra do večera sem včasih preživela ujeta v negativnih mislih, seveda je bilo takrat mnoooogo več tesnobe in panike, kot sedaj, vse samo zato, ker sem imela preveč časa! Torej, naj ti ne bo dolgčas, pa ne pozabi, ti si moraš biti vedno na prvem mestu, ali pa vsaj drugem 

[Peho]

2017 so se mi vrstile smrti, dve prijateljici živi zgoreli v avtu.

Ta prometna nesreča?
https://www.dnevnik.si/1042769724