Hej, zmajčica.
Te vsiljivke so ena huda jeba. Res ne bi najhujšemu sovražniku privoščila tega mukotrpljenja. Ko kar od nekod prileti neka misel, ki je popolno nasprotje tega, kar si. Jaz sem imela npr. vsiljive misli nasilne narave, proti svojim otrokom. Če si že dala to enkrat skozi, potem verjetno veš, da so vsiljvke potlačena jeza, agresija obrnjena proti sebi. Teh misli ne bi nikoli udejanjila. Meni je psihiater svetoval, naj jih ne skušam potlačiti, naj ne preusmerim misli (kot naj bi bilo po VKT), temveč naj budno spremljam in se takrat vprašam, od kod izvira, na koga sem jezna. Nekaj časa sem hodila na psihoterapije in se nekako uspela razvozlati, da imajo vsiljivke izvor v potlačeni jezi iz otroštva (nikoli nisem smela izraziti svojega mnenja, vse je moralo biti popolno). Strah vsiljivke še poganja.
V glavnem: odkriti izvor vsiljivk, jih razumeti, vzeti kot del sebe, ko prileti in si nekje v družbi, pač ignoriraš. Delo na sebi. Po možnosti dobra psihoterapija ali pa branje knjig za samopomoč. Meni osebno je pomagal avtogeni trening, ko mi je bilo najhuje, je pomagala dobra, vesela družba in ne isti jamrači kot sem sama
Če želiš mi piši ZS, meni si tudi ti v enem obdobju pomagala, za kar sem ti zelo hvaležna.