Depresivni Božič

[Lost]

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=480&Itemid=2

[Dečko]

Ma saj bomo pregurali.

Jaz danes kuham, potem pridejo na kosilo, bom tudi to dal skozi, vmes kakšen kuhanček zvrnem, pa gre no. Nisem pa res nekako jako dobro, ampak saj bo.

Marika tudi tebi želim lepe praznik!

[Pain]

Ja jaz v bistvu ne razumem... toliko osamljenih, a nihče, ki bi se hotel zares z njo dobili.

[nicole]

No,pa malo drugače.

Jaz pa imam družino in bi lahko praznovala Božič, pa ga ne.

Nam Božič nič ne pomeni, mi si naredimo praznike za roj.dan, Novo leto

Danes smo sicer vsi doma, večerja je običajna-vzemi si sam-večerje ne kuham ,ker kuham kosilo vsak dan in se vsi tedj zberemo. K polnočnici ne gremo.

Bom pa šla na bližnji griček v cervico, kak drug dan, si ogledala jaslice , se usedla za 15 minut( cerkev me navdaja z mirnostjo, ko ni nobenega notri). Nisem verna.

To je naš Božič. Vsak si ga pač predstavlja po svoje.


nicole

[Agnes]

Hvala vsem  . LP

[masi]

Agi objemček zate 

[Kanika]

Bomo videli, kako se bodo iztekli tile prazniki...
Z razpoloženjem sem stalno na robu, vsaka malenkost me spravi čez. Po drugi strani pa tako apatična, brez vsakršnih čustev nisem bila še nikoli, še posebej ne za praznike.
V torek pri psihiatru nisem opravila nič... k sem res totalno zablokirala. Trenutno se sprašujem, ali ima sploh še smisel hoditi na psihoterapijo in zapravljat denar... mislim... če sem lahko životarila toliko let - brez zdravil, jih bom pa še par, ker očitno še ni dovolj hudo, da bi se končno prisilila in dala vsa čustva in misli ven... totalna nesposobnost... ko sem prišla na samo so se mi sam solze ulile. Prov nič nisem mogla.
Včeraj sem bedela dolgo v božično jutro, ker se nisem mogla odlčiti ali naj si predoziram inzulin ali ne.
Za novo leto grem na smučanje. Pet nas gre. Ampak jaz zase vem, da bom totalno osamljena. Pri dveh parčkih... kt peto kolo, no...

Upam, da se boste imeli ostali kaj boljše... vsaj nekdo...

[alexx]

Kanika....Samo damn prazniki so. In aptični smo po mojem vsi. Sem šla malo naokrog...vsi so doma kot kaže...in spijo. Tak mir že ni bil dolgo. Ko pa srečujem sosede iz bloka imam občutek, da bi vsi rabili počitnice v Begunjah.
Ker sem jaz tip, ki nikamor ne gre brez, da bi se vsaj malo popleskala, sem tudi jaz kot kaže apatična. Razen glosa...nič.
Če ne vidiš smisla v obiskovanju psihoterapije, potem ne hodi...ali pa zamenjaj terapevta.
Na smučanje pa pojdi. Ko se boš spustila po belini in soncu, bo takoj bolje. 

Da ne slišim o kakem predoziranju. 

[alexander]

Jaz mam občutek kot da  bom umrl. En velik shit se počutim. Vsi na nekih kosilih in ostalih sranjih-a jaz doma na postelji, ki ne delam nič. Sej niti ne morem. Fak ta depra...

[maca_a]

Jaz mam občutek kot da  bom umrl. En velik shit se počutim. Vsi na nekih kosilih in ostalih sranjih-a jaz doma na postelji, ki ne delam nič. Sej niti ne morem. Fak ta depra...

podobno danes razmišljam tudi jaz. vsi, ki jih poznam so verni in nekje na nekih družinskih fintah, jaz pa sama doma. nihče nima časa... ma sej bo tud to mimo, ane?

[She_]

To, da smo sami, ni res, le nek hudiček v glavi, ki nas hoče spravit na kolena, nam to govori. Sama sem se velikokrat počutila samo, pa sem se potem naučila to preverjati in sem si magar napisala nekam, koga vse imam, da sem lahko videla, da nisem sama.
Prav tako je nerealno mišljenje, da je vsem drugim super in oh in sploh, le nam je bedno. Veliko jih je, ki so v enakem ali celo slabšem položaju.
Sama sem bila kako leto nazaj na božič res čisto sama. Bila sem brez strehe nad glavo in zato sem gostovala v prijateljičinem stanovanju, ki je seveda za božič šla domov. In veste kaj? Počutila sem se čisto kul... bila sem sama, a nisem bila osamljena. Imela sem sebe. Zvečer se je še prijateljica vrnila in rekla, da je bil dan beden, ker so se doma skregali. Torej... to, da so ljudje okrog tebe, ni zagotovilo za dobro počutje, prav tako pa to, da si sam, ne pomeni, da se ne moreš počutit dobro.

 
Js sem bila letos za roj. dan čist sama, ker poleti vsi spičkijo nekam.
In sm bla čis boga, ampak pol sm razmišljala, da so bli tud že roj. dnevi (ali božič, novo leto), ko sem bla obdana z ljudmi, pa ni nujno, da se nisem takrat počutila tud osamljeno.
In pr men je kdaj naneslo, da me je kdo mogoče potreboval, pa sm mela druge obveznosti...
Uglavnem, sm si takrat pol prvoščla kopel, si nardila shake pa gledala muvi. In vmes cmerala 
ampak čez par dni se je folk vrnu nazaj in sm pol mela pozornost... Ni blo isto, ampak ni blo to namenoma. Pač kdaj tko nanese.

Kako že pravjo - You cannot be lonely if you like the person you're alone with.   

Tud men so teli prazniki depresivni, in se počutm ful osamljeno... ampak konc koncev, vem, da mam ljudi, k me majo radi, vem da mam js ljudi rada, vem, da se trudm in delam na seb in sm vredna poz. stvari... Če sm osamljena, si to priznam, si rečem - ok, boli me, težko mi je, ampak vem, da bo minilo.

In zmeri mine. Čez en teden bo konc praznikov in se bomo mogl komplet vsi soočat spet z realnostjo in z borring vsakodnevnim lajfom.

[Pia]

Vsem skupaj en lep pozdrav. Sem nova na forumu, malce sem že pregledala in prebrala različne zgodbe, lepo je biti v krogu tistih ki te razumejo.
V bistvu za depresijo trpim že kar nekaj let, vendar zdravila oz. kombinacijo le teh prejemam redno zadnje leto. Kljub temu še vedno čutim kot da me nekdo drži za vrat, da ne moram zadihati s polnimii pljuči, da živim nekvalitetno življenje, da so moji dnevi v bistvu boj za čimboljše počutje. Priznam da sem precej ambiciozna, rada bi dosegla še to in ono in prav v tem čutim, kako sem zaradi depre omejena. Nekaj let sem študirala in živela v tujini, sedaj sem spet nazaj v rodni Sloveniji. Zanimivo je, kako znam pomagati drugim, vendar sebi ne. Sem proti kemiji, vendar jo uživam. V naravnih zeliščih nisem našla tistega pravega klika, ki bi me dvignil... no saj tudi na kemiji ne... Včasih kar izgubim upanje, da bo kdaj boljše, čeprav se velikokrat zalotim kako še vedno upam, da se bom znebila te nadloge. Sem zelo spiritualna, delam veliko na sebi, se sproščam, športno kar aktivna, tako si pomagam da zdržim toliko kot lahko...., vendar iščem več, iščem svobodo, hočem da mi cmok izgine, hočem premagati strahove,.... pa spet pride dan ko zgubim upanje, pa se pobiram in iščem naprej, pa spet in spet, utrujena sem.... Gotovo me kdo razume, morda prestaja isto, podobno...
Je še kakšna rešitev, kako se počutiti bolje? A raste kakšna 'rožica', ki pomaga pri ozdravitvi depre? Vse vaše izkušnje bom z veseljem prebrala. Prav lepa hvala na poslušanju. Pa pa.

[alexx]

Dobrodošla Pia! 

.... vendar iščem več, iščem svobodo, hočem da mi cmok izgine, hočem premagati strahove,.... pa spet pride dan ko zgubim upanje, pa se pobiram in iščem naprej, pa spet in spet, utrujena sem.... Gotovo me kdo razume, morda prestaja isto, podobno...

Kot bi opisovala mene. Vem skozi kaj greš. Tudi jaz poskušam, a dobitne kombinacije še nisem našla. Ne bomo obupali...treba bo še poskušati. Verjamem pa, da nam bo nekoč uspelo.

Srečno!

[pupika]

Dobrodošla Pia
Sprašuješ o čudežni rožici.... tud jaz jo iščem, pa ne najdem..
Čeprav po dveh letih zdravljenja opažam, da sem z meseca v mesec bolje (če ne štejem decembra). Počasi a vztrajno odganjam depro in strahove, in glede na to, kar pišeš o svojem delu verjamem, da po isti poti stopaš tudi ti.
Na žalost je depra tako vztrajna, da se zdravljenje izkaže kot maraton in ne kot šprint
Želim ti vse lepo

[987]

Tudi mene teli prazniki preveč ne navdušujejo. Zaradi mene jih lahko ukinemo. No, moram biti strpen do ljudi, ki jih osrečujejo. Sam pa najbolje, da se za ta čas skrijem nekam, kjer ne bo niti duha ne sluha o kakšnem praznovanju.

Tudi mene rinejo navzdol. Nekako težko prenašam ves ta praznični duh. Priznam da mi grejo na živce vse lučke, okraski, smrekce, božične pesmi....v glavnem vse kar je povezano s temi prazniki. Mogoče zato, ker vsakič, ko vidim ali slišim nekaj v povezavi s tem, v sebi začutim kako sem drugačen od drugih. Kako se ostali veselijo, uživajo... Jaz pa... Lahko bi rekel, da jim skoraj zavidam. Vem, da to ni lepo, vendar drugače ne znam razložiti. To je pač življenje.

V zadnjem času tako niham, da mi to pobere skoraj vso energijo. Kot bi hodil po robu in vsakič ko zapiha sapica jaz padem in se ujamem nekje na pol poti do tal. Potem spet nekako zlezem nazaj in naslednji zamah metulja s krili povzroči nihaj navzdol. Da pa stvar ne bi bila tako preprosta, so tu še prazniki.

[Pia]

Dobrodošla Pia! 

.... vendar iščem več, iščem svobodo, hočem da mi cmok izgine, hočem premagati strahove,.... pa spet pride dan ko zgubim upanje, pa se pobiram in iščem naprej, pa spet in spet, utrujena sem.... Gotovo me kdo razume, morda prestaja isto, podobno...

Kot bi opisovala mene. Vem skozi kaj greš. Tudi jaz poskušam, a dobitne kombinacije še nisem našla. Ne bomo obupali...treba bo še poskušati. Verjamem pa, da nam bo nekoč uspelo.

Srečno!

Kaj pa ti daje upanje?

[alexx]

Upanje mi dajejo tisti...trenutno bolj redki trenutki, ko sem uspem sprostiti in nasmejati. Vsako jesen in zimo je teh trenutkov manj.
Lani sem se šla dva krat potapljat. En krat z DAM-om...en krat s kolegom. Niti sence tesnobe in cmoka ni bilo. Občutek pristne svobode. Sedaj šparam za traking...jeseni drugo leto. Pa spet za potapljanje.
Jaz rabim svobodo...brez mej. Našla sem tisto kar me osvobaja...in v tej smeri delam.

[Azrael]

Jaz sem preživel božič zadeto - čisto nenačrtovano..
Nekaj me je dan prej čisto...GRRRRRRRRRRRR

[Tanjas]

Dragi moji Božič je minil
gredmo naprej
brez depresije  ansioznosti panike in raznih strahcov

Tanja

[sonny]

Se strinjam, Tanja, samo novoletne še prestanemo, pa bo mir za nekaj časa.