Pozdravljeni!
To je moja prva objava na tem forumu, do sedaj sem vas spremljala bolj kot opazovalka.
Javljam se pa zato, da malo potožim o svojih težavah in morda dobim kakšen nasvet od vas. Stvar je v tem, da se od trinajstega leta spopadam s hudim strahom pred javnim nastopanjem, kar v meni izzove panični napad.
Prvi panični napad sem takrat doživela med tem, ko sem brala tekst na roditeljskem sestanku v OŠ. Še sedaj se spominjam, kako sem bila prestrašena in zmedena, nisem imela pojma, kaj se z mano dogaja, najraje bi se udrla v zemljo. Pogledi drugih tudi niso skrivali presenečenja in zmede, usmiljenja … V tem času sta se ločevala moja starša, zato so takrat skozi ta napad (verjetno) privrela potlačena čustva, ki jih takrat nisem izražala.
Seveda sem se po tej izkušnji začela izogibati kakršnikoli dejavnosti, ki je vključevala govorjenje pred ljudmi. Pred tem sem bila kar »nastopaški« otrok – rada sem imela govorne nastope, branje, sedaj sem se pa prelevila v tiho miš. Ko sem morala kaj prebrati ali povedati pred razredom sem se pričela tresti, srčni utrip je šel v nebo, nisem mogla dihati, zdelo se je, da umiram. Vedno znova. Počutila sem se popolnoma nemočno in osramočeno. Učiteljem sem nosila zdravniška opravičila pred javnim nastopanjem, za kar so me nemalokrat pisano pogledali.
Obiskala sem psihologinjo ter psihiatra, ki mi je brez predpisal Asentro. Takrat sem bila stara 14/15 let. Na teh tabletah sem vztrajala deset let (vmes sem sama po občutku zmanjševala in stopnjevala dozo, ker nisem imela nobene sprotne psihološke obravnave) in upala, da mine samo od sebe. Pa ni. Letos sem samoiniciativno tablete prenehala jemati. Zavedam se, da to ni pametno, ampak sem se odločila, da svoje težave poskusim zavestno premagati in začeti z vzrokom in ne pri posledicah.
V srednji šoli sem imela ogromno notranjih bojev, včasih mi je uspelo kak napad preprečiti, velikokrat pa tudi ne. Začuda sem šla skozi srednjo šolo brez engega govornega nastopa, prav tako tudi na faksu (kjer to povečinoma od nas tudi ni bilo zahtevano). Vsakič, ko sem se stvari izognila sem se počutila srečno. Ampak sem se zavedala, da samo bežim pred tem.
Naj omenim, da igram tudi inštrument, pri katerem sem dala čez veliko javnih nastopov. Pri igranju me panika ponavadi ni pograbila (zgodilo se je samo dvakrat), seveda sem bila vedno živčna, vendar sem nastop »zvozila«. Tako da problem nastane pri govorjenju.
Sedaj sem zaposlena. V mojem poklicu je tudi prisotno ter zaželjeno nekaj javnega govorjenja in tukaj sem vedno iskala vse možne načine, da se temu izognem. Že sama misel na to me pahne v brezno obupa. Določena sem bila tudi za vodjo nekaj projektov. Ni mi problem pomagati pri organizaciji in izpeljevanju, a misel na govorjenje me neizmerno straši. In že razmišljam o načinih, da se temu izognem. Vendar vem, da pred tem ne morem večno bežati in resnično si želim, da to premagam.
Prav tako sem v zadnjem letu razvila tudi strah pred naključnim srečevanjem ljudi, ki jih poznam. Najraje se jim kar izognem in se pretvarjam, da jih nisem opazila. Vendar seveda to ne gre vedno tako, in ko se pričnem z naključno srečanimi pogovarjati moja živčnost včasih preraste v polni panični napad. Grozljivo. Ne razumem povsem, zakaj se mi to dogaja. Mogoče zaradi občutka, da me vsi obsojajo in da se moram vedno izkazati, ne vem … Če pa vem, da bom nekoga srečala se imam čas mentalno »pripraviti«, zato mi to ne predstavlja težave.
Včasih imam pa »dobre« dneve, ko sem samozavestna in sproščena pred ljudmi. Nasploh sem pa družabna oseba, sem rada v družbi in se imam za dokaj komunikativno ter zabavno. Ampak moja temna stran mi včasih pravi drugače.
Pričela sem s samoplačniškim obiskovanjem VKT terapije. Zaenkrat sem še na začetku in sem zadovoljna. Pomaga mi tudi športna dejavnost in sproščanje. Vendar samo jedro strahu je še vedno v meni in ne gre stran.
Se je komu kaj podobnega dogajalo/se mu dogaja? Kaj storiti?
Zanimajo me vaše izkušnje ter mnenja.
Hvala, da ste se prebili skozi moj tekst in vse dobro vam želim,
Freyja
