Obsesivno zapravljanje

[ThinkPink]

Ne vem, če tole sodi na OKM forum...

Pri meni je zadeva takšna  - ne znam z denarjem, sploh. Sploh nimam predstave o tem, da če zaslužim x EUR , lahko zapravim x EUR in ne 3x EUR. In teh x EUR moram pravilno razporediti: nekaj za hrano, nekaj za položnice, nekaj za nujne zadeve - oblačila in ostalo in nekaj za "luksuz", fajn bi bilo še nekaj za varčevanje (hahahah).

Jaz pa dobim plačo in se naenkrat počutim bajno bogata. Sploh prvi teden po plači grozno zapravljam, grem v trgovino in kupim vse kar se mi v tistem trenutku zahoče. Kupujem stvari, ki jih "rabim" sicer, npr. kakšno lepo obleko, čevlje (obožujem čevlje), otrokoma igrače, kozmetiko... Kot da se mi v možganih sploh ne naredi kliker, da ne morem vsega porabiti v nekaj dneh. Zgodilo se mi je že tudi, da sem kupila super lepe čevlje in potem našla skoraj enake doma. Da ne govorim o tem, koliko imam doma "malih črnih oblekic".

Posledica: prepiri z možem, ki ne razume, kako se lahko iz meseca v mesec zgodba ponavlja. Seveda je potem on tisti, ki rešuje moje limite, plačuje moje položnice, ki financira vse zadeve... Seveda potem ne ostane nič za varčevanje, kar moža najbolj jezi. Rad bi nekaj privarčeval, npr. za kakšno prenovo hiše, potovanje..., jaz pa vse sproti porabim in sem nenehno v rdečih številkah, globje in globje. Sem že najela kredit, da sem poplačala limite na vseh karticah. Pol leta kasneje, sem spet v rdečih.

Zakaj sem dala to na forum OKM?
Ker me nekaj žene v to zapravljanje, kot odvisnost. Ne morem mimo trgovine, ne da bi nekaj kupila. Jebela, srečna sem že, če gledam po netu in samo dam v košarico, potem pa ne dokončam nakupa.
To je kot AD... Ko kupim neko stvar, ki mi pristoji, sem tako srečna tistih 10 minut... Tako blažena, tako se veselim, kje bom zadevo nosila... Potem pa pridem domov z vrečko in možu pade mrak na oči: Spet si zapravljala!!!

Jaz svoje zapravljanje zagovarjam tako - vsaj to imam od življenja, saj ne kadim in ne hodim ven, menda pa si le lahko zaposlen človek privošči kakšno stvar zase ipd. floskule. Sama v sebi pa vem, da imam velik problem. Rada bi se odvadila te obsesije, pa ne znam. Ne zmorem... Kot za nekatere droga, je za mene obisk trgovine.

Ima kdo podobno obsesijo? Kako se tega rešiti?

[Snowblind]

Morda te lahko odvadi mož tako, da pride k pameti in neha plačevati za tvojo razvado.

[gogi]

ThinkPink, hehe, nisi edina. Jz ko sem dobila plačo sem si morala nujno nekaj zase kupit...si rečem za svojo dušo. Ponavadi je na koncu tako, da nisem nč kupila zase, ampak za druge, potem pa razmišljam vse do naslednje plače spet, kaj naj bi si kupila da napolnim svojo dušo.
No, meni mož ni nikoli plačeval kakšnih razvad, me je pa na nek način navadil uporabe kartic in sicer tako, da me je tko močno razjezil, da sem vzela škarje in kartice prerezala. Danes sem mu hvaležna, čepra imam spet eno, ki pa jo zapravim le takrat ko drugače ne gre.
Mislim da tole spada med bolezensko stanje, tista obsedenost da ko je denarnica polna, je pač treba it zapravljat in potešit nekaj v nas, kar pa se velikokrat prelevi v manijo in takrat zapravimo več kot bi lahko seveda. Je kr treba močno vase pogledat in premisliti, preden se nardi traparija, najprej ostali stroški pol pa kar/če kaj ostane, pa še mal za dušo.

[Nives]

Taksne opsesije se po mojem resis, ko ti je dovolj tezko, ko si brez denarja. Tukaj bi ti prav prisel moz, ki te ne bi ven vlekel. Da se cimbolj soocas s posledicami. Potem bi se ze zacela ukvarjati s tem, koliko lahko zapravis. Ce si iskrena v namenu, se zmenita, kaj imas vse za placat in koliko na mesec moras dat na stran.
Sploh je pa vprasanje, kaksen manjko s tem polnis?

[ThinkPink]

Ja, saj vem Mož mi prav vsak mesec zagrozi, da je tokrat konec pomoči. Enkrat sem mu že prostovoljno dala vse kartice in rekla, naj on dela z mojimi financami. Šel je v takšen ekstrem, da niti za kavico nisem imela. Itak, da sem po enem tednu izsilila kartice nazaj. (Ko to pišem se dejansko zavedam, kako neumna kokoš znam biti Kar je nekaterim kristalno jasno (1+1=2), je meni očitno višja matematika).

Nives, tudi o tem sem že razmišljala, kaj si s tem kupujem... Česa mi zares manjka, da moram srečo iskati v materialnih stvareh? Če se spomnim preteklosti, sem zelo podobna mami, skoraj vse vzorce imam po njej. Torej je tukaj neko izhodišče, da začnem z delom na sebi. Kar se partnerja tiče: pravi, da so med nama nesoglasja zaradi mojega brezglavega zapravljanja. Jaz pa mu velikokrat rečem da, če bi bila srečna v zakonu, ne bi čutila potrebe po trgovini in 5 ih minutah otroške sreče. Začaran krog.

Kot je rekel Snowblind - to, da mož preneha plačevati mojo razvado, ni tako eazy kot se sliši. Je poskusil. Ful sem kuhala jezo, kregala sva se 100/h. Bila sem največja žrtev (samo delam, ne vidi, koliko imam dela in skrbi in ostale neumnosti) in seveda dosegla svoje.

Je to res del OKM ali sem pač razvajen otročaj pri 36ih?

[Nives]

Po moje ni vse del OKM. Navadila si se na to, ker si imela moznost. Ampak.. tudi novih navad se da priuciti. Ampak to tako, da sama sprejmes odlocitve in se jih potem drzis. Ti..in ne tvoj moz. Tvoj moz danes je. Jutri ga morda vec ni. Taksna je zal nasa realnost. Kaj bi pa v takem primeru?
Za zacetek si sestavi manjse cilje. Spoznavaj se v tem vsem..
Seveda gre za custvene manjke. Ni pa vse na mozu. Veliko vecji del je na tebi, da poskrbis za svojo sreco.

[Snowblind]

Jaz pa mu velikokrat rečem da, če bi bila srečna v zakonu, ne bi čutila potrebe po trgovini in 5 ih minutah otroške sreče.

Tole se mi bere kot šolski primer psihične manipulacije. Sama se zavedaš, da je to, kar počneš, narobe, poleg tega sem razumel, da zavestno igraš žrtev. Pomisliš kdaj nanj, kako se on počuti, ko skuša ustvariti nekaj za vaju, a na koncu samo zliva sredstva v sod brez dna? Mene preveva ob tem grozen občutek brezizhodnosti in nemoči, pa samo berem tole, on pa to dejansko doživlja.

Mislim ne vem no, vzemi list papirja, odštej od plače svoj delež položnic, hrane, bencin ipd., odštej še kakih 200 EUR za nek skupni fond, v katerega vlagata oba in ne tikaj tega denarja, ostalo pa zapravi. Meni je pomagalo eliminirati nepotrebne stroške, ko sem si vestno beležil še tako majhne finančne odlive. Je pa res, da je narava tvojega problema drugačna.

[ThinkPink]

Hvala za odgovore Gogi, Nives in Snowblind.

Nives, bom upoštevala tvoj nasvet. Res je - začela bom z manjšimi cilji.  Npr. izogibala sem bom trgovin, nakupovalnih centrov. Evo, začnem že v soboto dopoldne, ko imam praviloma rezerviran čas za nakupovanje. Z možem greva ponavadi skupaj na tedenski nakup hrane, mene pa večkrat zanese še v kakšno dodatno trgovino. Tokrat bo zgolj nakup hrane iz listka. In ta tempo bom skušala ohranjati naprej.

Pa nujno si moram najti nekaj kaj me bo osrečevalo, pa ne bo drago. Saj rada hodim v naravo, rada sem z otrokoma, rada kuham, rada celo pospravljam...samo me tistih 5 minut sreče vedno premami.  Torej, moram najti nadomestek za tistih 5 minut sreče, nekaj kar me bo premamilo bolj kot nakupovanje.

In ja, Snowblind, zavedam se, da je to neke vrste psihična manipulacija. In hvala za tvoje osebno mnenje. Mož se počuti točno tako, kot si napisal - nemočnega, žalostnega, v brezizhodni situaciji. Pa kar je najhuje sploh ni "škrt". Če imamo kaj viška, nas vedno z veseljem pelje na kosilo, vsak cent porabi za našo družino. Sam nima nobenih potreb - ne kadi, ne pije alkohola, ne hodi na nek drag šport - hodi na tek, ki je pravzaprav zastonj. Otroka imata vse najboljše stvari. Vozi ju k športnim dejavnostim, s hčerko se uči. Zraven službe, dela še honorarno, da si lahko privoščimo kakšen dopust ekstra. Pravzaprav je zlat oče in mož. Razen tega, da je večkrat nervozen, slabe volje in takrat posledično zajedljiv in žaljiv, mu ne morem ničesar očitati.
Pravi, da če bi se kdaj ločil, bi se zato, ker ga ne upoštevam, niti ne skušam popraviti in se ničesar dogovorjenega ne držim. Zdaj imam pa res slabo vest. No, očitno sem morala to tudi napisati, da sem se začela zavedati, da sem verjetno res jaz tista, ki delam težave v odnosu. Bom naredila nekaj na tem.

[marina]

Think Pink, glavno je da imaš uvid, da si spoznala da nekaj delaš narobe...Sedaj pa se resnično ODLOČI  in POTRUDI, DA BOŠ BOLJ PPREMIŠLJENA pri nakupih. Volja dela čudeže. Res škoda , da bi se kregali zaradi tega , ko pa ste drugače krasna družina. Čuvaj to, redko je to dandanes.

[gogi]

ThinkPink, jaz pa mislim da je že to veliko, da se zavedaš svoje težave.
Nives ima prav, dokler ti mož daje "potuho", ne bo nič bolje.

[BenHur]

Zanimiva tema. Lahko se potolažiš s tem, da skrbiš za funkcionalnost ekonomije.

Sicer pa tole: rad bi nehal, pa ne morem, diši po odvisnosti. Morda bi se morala iskreno izprašati, česa ti v resnici primanjkuje? Impulzivno nakupovanje je pogosto povezano z nekim notranjim pomanjkanjem, ki ga  človek (kratkoročno) zapolnjuje s takšnim vedenjem. A ker ob tem resnični problem zanemari, praznina ostaja in krog se ponovi…

Za spodbudo:

Sam sem preračunal, da lahko z družino (poudarjam!) ob čisto povprečnih dohodkih, mesečno privarčujemo 800EUR (zgolj tako, da ne kupujemo reči, ki jih ne potrebujemo nujno). To je 10.000EUR Letno in v zgolj petih letih 50.000EUR. Kar zajeten kup denarja, kaj praviš?

Lep pozdrav

[ThinkPink]

Haha, BenHur... ja, moj klasični izgovor in tolažba (malo pa tudi dejansko prepričanje) - "Denar mora krožiti".

Tako je - gre za totalno odvisnost. Res je, da nisem varčna - to pomeni, da raje kot da denar varčujem za starost (pojma nimam zakaj bi ga?) in za hipotetično šolanje otrok v tujini (raje jih imam doma), denar pač raje porabljam tukaj in zdaj Za to, da se imamo fajn. Da bodo imeli otroci spomine na mladost, da smo kam šli, kaj videli. Kljub temu, pa veliko preveč denarja gre za popolne bedarije. Plastične igračke, kupe oblačil, obutve - ki jih ne rabimo (a res rabi 6 letni otrok 3 zimske bunde, ki jih bo drugo leto prerasel, itak?). To so stvari, ki jih nakupujem kompulzivno, brez razmisleka, če so zares potrebne. Grem mimo trgovine in v prepričanju, da grem samo pogledati... in nato pridem ven s polno vrečko. Saj ne samo zase, vseeno za koga, samo da zadevo kupim in sem že olajšana. Na mesec bi lahko privarčevala vsaj 300,00 EUR ali več, če ne bi imela te "obsesije".

Naj se pohvalim - vikend minil brez zapravljanja. Zdaj pa novim zmagam naproti.

[gogi]

Sej po mojem je štos ravno v tem, da osebi ki noro zapravlja ne manjka popolnoma ničesar, le nekaj te žene da pač enostavno je treba zapravit, it po štacunah.