je to konec?

[kleopatra]

Hvala vam,z dragim vas kar skupaj bereva...zelo pomagajo vaše besede...hvala

[odbita]

Super je, da sta v tem s partnerjem. Dragi partner, če tole bereš, naj te ne bo strah, saj nismo zmešane, je pa kdaj mal težko prenest  ...
Skasiraš pač stvari v življenju in potem dobiš to v paketu s krasno osebo, kakršne smo  .

Držta se še naprej skupaj, ljubezen vse reši:).

[dusica]

Kleopatra,

če ni prepozno in je tvoj oče še živ, pa ti jaz toplo svetujem slednje! Mislim, da je najbolj modro in pametno to, DA MU ODPUSTIŠ, DOKLER NJEGOVO SRCE ŠE BIJE...verjemi! Ni lahko to narediti, lažje je reči, čeprav si prefstavljam kaj doživljaš/doživljate! Nekaj pd imam jaz s svojim očetom, ki ni nikoli imel s svojo sedaj 30-letno hčerko nek očetovski odnos, ne pomnem zadnjega objema, iraza RAD TE IMAM ali SPOŠTUJEM TE, PONOSEM SEM NATE.. :'(in to boli, ali vem, da mu moram odpustiti, če se želim dobro počutiti sama s seboj! Nekaj korakov sem že naredila in dejansko mi je bolje..prej sem vedno imela nočne more, v katerih me je on "strašil"..Ko pa narediš ta moder korak, je sčasoma bolje!

Postavi se v njegovo kožo in začutila boš, da kljub vsemu, notranje PEKLENSKO TRPI, GA MORI..in si želi smrti, da bi v tem spancu pozabil na vse..ali še prej, mu PROSIM ODPUSTI!  Nekdaj pa boš zagotovo našla odgovor na zakaj...vse to! Samo pokukaj v njegovo preteklost in prednike, pa ti bo jasno...

Srečno in v nečem globoko pomnljivo leto 2009! 

                                                                            Dušica

[kleopatra]

Jaz sem pa vedno bolj prepričana,da on prav nič ne trpi...trpim le jaz...Sem se pa odločila,da temu naredim konec...in verjamem,da mi bo uspelo...Mislim,da sem na zelo dobri poti,da to dejansko dosežem...Vem,da je nekje blizu čas,ko ne bom več bolna!!
...še dva dni do moje psihiatrinje...mislim,da bo ponosna name..

[odbita]

Jaz sem pa vedno bolj prepričana,da on prav nič ne trpi...trpim le jaz...Sem se pa odločila,da temu naredim konec...in verjamem,da mi bo uspelo...Mislim,da sem na zelo dobri poti,da to dejansko dosežem...Vem,da je nekje blizu čas,ko ne bom več bolna!!
...še dva dni do moje psihiatrinje...mislim,da bo ponosna name.. Smiley

To!
Kar ni za k človeku, je za stran od človeka.

[trina]

No, da si se le oglasila, Kleopatra!
Me zelo veseli, da si bolje.

[kleopatra]

Pred urco me je poklicala teta in mi sporočila,da zaradi varnosti ne smem več prit domov...češ,da oče tega ne dovoli...da je nevaren...da ona pač samo pleše kakor on žvižga...da pa lahko imam stike z njo,prek mobitela...Po 20-ih pofu..nih letih sem našla svojo družino,vzpostavila stik,pa mi je spet ON vse vzel...počutim se natanko tko,kot sem se pri 14-ih letih,ko sem zbežala od doma,od njega...Zavrženo...stran vrženo,kot smet...In itak,da me je sesulo...poklicala sem psihiatrinjo,ji povedala vse,pa da se bojim sama sebe...svojih morebitnih nepremišljenih dejanj...posledic...Rekla je,naj vzamem 2 helexa,pa naj jo čez uro pokličem...Kaj mi pa konec koncev sploh lahko pomaga preko telefona??...Men razžira dušo,duši me od bolečine...moj ljubi mi stoji ob strani,pa nič ne pomaga,,bolečina res prehuda...
Nehote v mislih podoživljam dogodke iz otroštva...Če mi ne bo heleks nč zalegel,mi bo verjetno spet iz urgence poslala injekcijo,mix apaurina in prazineja...položl me bo v posteljo,čez nekaj ur se bom zbudila,se vsega spomnila...in vse jovo na novo....Sprašujem se,kolk časa lahko sploh človek tkole preživi...Glede na bolečino,ki jo zdajle čutim,bi rekla...da teoretično ne dolgo...
                                                      Kleopatra

[Arwen]

bolečine ne morem vzeti, lahko le virtualni objem pošljem 

[ton]

LEj, Kleopatra, sama vidiš, da pomirjevala in injekcije zadevo samo začasno ublažijo.
Poskusi raje nekako razumno sestaviti to zgodbo. V stisko te je spravila informacija, da oče umira in želi s tabo doseči pomiritev. Odločila si se in se pogumno odpravila raziskat zadevo, izkazalo pa se je, da so bile informacije napačne (oče še veselo miga) - si pa ob tem po dolgih letih spet vzpostavila stik z družino, kar je nedvomno super. Žal kaže, da se oče v teh letih ni prida spremenil, kar spet potrjuje pravilnost tvoje odločitve pri 14ih, da greš na svoje.
Kolikor jaz berem, nisi naredila niti ene amlenkosti, zaradi katere bi se počutila kakorkoli krivo ali slabo. Seveda, nova zavrnitev te je močno prizadela - ampak konec koncev je pa tudi to nekaj vredno, da se ne rabiš spraševati, ali so nekateri tepci po vseh letih še zmeraj tepci, ne?
Vsaj za vajo poskusi pogledati na to zadnjo epizodo z nekaj pozitivne moči. Lepo si se odzvala, žal si jih spet dobila po prstih, ampak to ni tvoj problem. Tudi teta in babica se lahko zamislita, ali počneta prav, ko vendar vidita tvojo željo, da stike ohranite.
Drži se.

[trina]

Draga Kleopatra,

preživela boš. In ker človek takole dolgo res ne sme biti, boš dobila še kakšno injekcijo, ki te bo prisilila, da zaspiš vsaj za nekaj ur. Kljub bolečini v duši se bo telo vsaj za tisto najbolj nujno mero odpočilo. Opri se na partnerja, velika pohvala mu gre, da ti takole stoji ob strani - najbrž je tudi njemu jasno, da v tem trenutkih, ko podoživljaš groze izpred dvajsetih let, nisi sposobna razumskega pogleda. V takem akutnem stanju je potrebno najprej umiriti telo in potem še dušo toliko, da se boš čez čas sposobna spoprijeti s to svojo stisko in jo začeti reševati. Očitno imaš res nadvse dobro podporno osebo; če bo pa le prehudo, pa razmislita tudi o bolnišnici.
Mogoče bi bilo pametno tudi, da se s psihiatrinjo pogovorita o spremembi terapije.

Od srca ti želim, da tole čim prej prebrodiš.

[Rob]

Kleopatra, storila si vse, kar je bilo v tvoji moči ( po moje še malo več)
To je dejstvo, uporabi ga za protiutež občutku krivde, ki te tako močno tare...
Družina, sorodniki...to so spremenljive stvari, četudi smo učeni o neki "svetosti" družine in vse to...
Tete, strici, vsi, ki ne razumejo tvoje stiske in sami ne zmigajo svojih riti za spremembo na bolje, niso vredni tolike pozornosti.

Je pa drugo pomembno : tvoja sedanja družina... ne na račun preteklosti postavljati bližnjih ( Pravih bližnjih) v drugo vrsto...
Če se občutka odgovornosti ne moreš rešiti, daj ga vsaj usmeri proti tistim, za katere s to izplača.

Bolečina pa...mine...spet pride...mine...(tudi dober zobobol se tako obnaša )

Kleopatrin sopotnik, ne odnehaj, rešitev MORA obstajati...

[odbita]

Kleopatra, storila si vse, kar je bilo v tvoji moči ( po moje še malo več)
To je dejstvo, uporabi ga za protiutež občutku krivde, ki te tako močno tare...
Družina, sorodniki...to so spremenljive stvari, četudi smo učeni o neki "svetosti" družine in vse to...
Tete, strici, vsi, ki ne razumejo tvoje stiske in sami ne zmigajo svojih riti za spremembo na bolje, niso vredni tolike pozornosti.

Je pa drugo pomembno : tvoja sedanja družina... ne na račun preteklosti postavljati bližnjih ( Pravih bližnjih) v drugo vrsto...
Če se občutka odgovornosti ne moreš rešiti, daj ga vsaj usmeri proti tistim, za katere s to izplača.

Bolečina pa...mine...spet pride...mine...(tudi dober zobobol se tako obnaša Cry)

Kleopatrin sopotnik, ne odnehaj, rešitev MORA obstajati... oki

Se podpišem, predvsem to, da zaživi s polnimi pljuči s svojo družino, privošči si jo, izmozgaj jo, naj bo - tvoja:).
Vse ostalo pošlji na Mars. 

[kleopatra]

Dolgo se nisem oglasila.Ker me je vendarle zlomilo.Psihiatrinja mi je svetovala,naj obdržim stike s teto.Me je večkrat klicala...češ,da je to najina mala skrivnost...da je zvedela,da slikam..da bi rada imela eno mojo sliko...Poslala sem ji nekaj fotk mojih izdelkov,naj si izbere enega...Bilo je že tik pred tem,da ji pošljem...pa je rekla,naj nekak izbrišem moje ime spodaj,da ne bo kdo v hiši vedel,čigava je...Vmes mi je zdravnica povečala dozo Welbutrina...imela sem čast doživet najslabše možne neželene učinke...V omami mešanice sem se najprej celo strinjala s tem,da zatajim nekaj,kar sem naredila s svojimi rokami.....Ko me teta spet pokliče...da je z babico vsak dan slabše....in da mora spregovorit glede pogreba...da bi bilo najbolje,da sploh ne pridem,če pa že moram,naj bom nekje zadaj,da me ne bi kdo videl...Madona,nič več mi ni jasno...kdo je zdej tle žrtev...jaz se moram skrivat???
Vmes zvem,da je moj stric po materini strani vedel,kaj je oče počel z menoj...To mi pove pred mojim dragim in sinom...Vedel je..."pa tvoja mat je tudi ves čas vedela,veš...sam smo se ga vsi bali..."
Misli so se mi začele tepst...Torej so le vedeli...pa prav nihče ni mignil s prstom...so se obrnili stran,kot da se nič ne dogaja...Welbutrin je naredil še svoje...in se mi je dobesedno utrgalo..En dan,ne spomnem se točno...sta dragi in sin šla V samobor...Zamenjala sem ključavnico na vratih(niti ne vem zakaj?!)...se nažrla tablet,poklicala še na urgenco,prišli,mi dali injekcijo...Kar se je potem dogajalo,vem po pripovedovanju sina...in njega....ki je spokal svoje stvari...in me pustil v takem stanju...Ne morem verjet,da sem se zbudila...
Ko sem prišla malo k sebi,sem poklicala dragega,ga rotila,naj se vrne...Bolečina je bila neznosna...Prišel je...sem šla do psihiatrinje...ji povedala vse,kar se je zgodilo...napisala mi je recepte,brez Welbutrina seveda...in mi rekla:zdržite,4-ega se vidimo...."
Zdaj sem tule,za kompom,dragi še spi....v meni je nekaj umrlo...Kdaj me bo spet zapustil,ko ga bom najbolj potrebovala...Pa saj mu ne zamerim...Vendar je prav vse spremljal,kar se je dogajalo...Ne vem več nič...Vedeli so....kdo vse še ve..
Jaz hodim k psihiatru,pa se mi zdi da so prav vsi moji sorodniki za na zaprti oddelek...Sliko sem podarila drugam...Oni tam niso vredni mojega dreka na steni,kaj šele moje lepe slike...Prekinila stike s teto,zamenjala številko...Ni je bilo 20 let,bom pa še 20 let brez nje in vseh...niti na pogreb me ne bo...nič bat...zame so itak vsi umrli...
Zdajle le preživljam čas,čuteč ga,kako teče skozi prosojno mojo bit...

[ton]

O biti ne bi znal česa pametnega povedati, ostalo je pa tudi hudo zoprno. Predvsem si naredila modro ono s telefonom - iz tvojih prejšnjih pripovedi se mi je zdelo res nenavadno, kako so sorodniki po 20 letih ignorance takole planili po tebi. Kje so bili pa prej?
Lej, morda je najpomembnejša zadeva, ki se ji res posveti, zdajle tvoja osnovna družinica. Da se že zaradi njiju splača preživeti, to, upam, misliš tudi sama in je šlo pri tistih tabletah zgolj za hip obupa. Da je tvoj moški malo obupal, je na nek način razumljivo: v zvezo je 'kupil' neko osebo, ki je v zadnjih mesecih dobila neke povsem druge lastnosti, o katerih prej leta ni bilo en duha ne sluha, obenem pa so vprašanja, povezana z zlorabljenim partnerjem, dokaj zapletena. Skratka ni nenavadno, da se partner obnaša čudno.
Zdajle vsi rabite nek mir in gotovost. Osredotočite se na domače življenje. Podatki o preteklosti, pa naj bodo še tako boleči, naj se razrešujejo počasi in v nekem redu. Sama premisli, kako z njimi. Morda imaš še čas za tožbo, morda bi te to za silo potešilo. Ampak o teh zadevah res počasi. Zdajle sta pomembna ti in tvoja družinica.
Drži se, Kleopatra.

[kleopatra]

Hvala,Ton...Vem,da je bil tisto klic na pomoč...in dejansko razmišljam o ponovni tožbi,ki se ji je že dvakrat izognil..Naslednji mesec grem k psihiatrinji dr.Martini Žmuc Tomori,ki me je enkrat pregledala...pred kakimi 20-imi leti...in ena prvih ugotovila,da z očetom ni vse ok,vendar je takrat odklonil sodelovanje ali zdravljenje...
Sorodnica je pa najverjetneje planila zgolj iz radovednosti,dolgočasja...nič drugega...Nič pridobila,nič izgubila...,ne?
Lep dan vsem...
               Kleopatra

[Arwen]

ja, zna biti res... se strinjam - pametna poteza, zamenjava telefon.št., pretrgat stike - njihova izguba; tukaj si pomembna ti in tvoj sin in tvoj parter. Pa nihče drug.

..uf, težko je kaj pametnega napisat...

tožba... se strinjam - a kako bo vplivalo nate?

Objem 

[Rob]

Kleopatra, prekini do konca... pusti jih , naj gredo svojo pot, prehudo ceno plačuješ...
Napravi prostor za svojega prijatelja, naj tudi on potrebuje tebe...posveti se njemu. Sedaj se je še vrnil, ko si ga res potrebovala, daj mu razlog, da ostane. Pusti preteklost, k vragu z njo, mnogi jo tako odrivamo od sebe...

Tožba - bo to zadoščenje, kazen...komu? Saj vsi vedo ves čas, bodo potem drugačni? Ne bodo...
Razmišljanje o tem pusti za čas, ko bodo misli urejene.

...uh... drži se, ostani tu z nami

[kleopatra]

Lep pozdrav
Mi ve kdo povedat,a je možno,da imam kake stranske učinke zaradi nenadnega prenehanja jemanja Welbutrina...al se mi sam slabša...Ponoči agonije,nočne more,potenje,tresenje...tud zdaj,ko sem že nekaj ur pokonc,ne mine...pa vsiljivke...res čudne misli...Ne da se mi klicat psihiatrinje,ker mi tko nič konkretnega ne pove....Jemala sem ga dva meseca,pa bi samo rada vedela,a gre za odtegnitveni sindrom...ali se mi bo končno do konca "utrgal"?
Vnaprej hvala za kakršenkolio odgovor,Kleopatra

[ton]

Čeprav tega zdravila ne poznam, gre zelo verjetno za odtegnitvene učinke. Zakaj pa takole na hitro ukinjaš antidepresiv?

[Arwen]

če kaj pomaga... http://www.nebojse.si/Forum/index.php?topic=2213.0