ima sin težave?

[moja]

Lep pozdrav

Najprej naj povem, da sem že pred leti bila članica na forumu zaradi svoji težav - socialna fobija. S forumom sem bila res zelo zadovoljna, v tistem času mi je bil v veliko pomoč. Hvala vam.

Očitno pa to ni bil moj zadnji stik z vami 

Imam namreč 25 letnega sina. Kot otrok navihan,simpatičen, priden...nikoli posebnih problemov. Bil je res dobrovoljček. Vsi so ga imeli zelo zelo radi. Mogoče je bilo nekaj težav v srednji šoli....ampak nič omembe vrednega. Mogoče je na nepravi način hotel vzbuditi pozornost, ker je bil zelo droben in majhen.

Da vam spet pišem sem se odločila danes, ko me je  obiskala snaha - sinova žena...sedaj sta dva meseca poročena in  na svojem..podnajem.... in pravi da pogosto zahaja v gostilno, vsi so mu več pomembi kot ona, ne drži se nekih dogovor če se kaj zmenita. Tudi če se, je za kak dan uredu, potem spet vse po starem.

Ne vem kje naj sploh začnem.

S sinom sva bila res kar precej skupaj...sedaj ko gledam za nazaj mogoče preveč...
V službi kjer sem bila zaposlena sem mu uredila da je lahko delal kot študent....to je bilo 2-3 leti, dokler nisem ostala brez službe , poslsedično tudi on. Že takrat je imel ideje in želje da bi še na svoje, in na tem je že delal in počasi uresničeval te cilje oz želje. Kmalu me je tudi zaposlil. Pri njemu sem sedaj  zaposlena že nekaj let.

Punco-sedanjo ženo je spoznal že pri 18 letih, katera se je tudi kmalu preselila k nam.

Težave sta imela že,ko smo bili skupaj. Večkrat je šel na pijačo in se vrnil pozno, tudi med tednom. Velikokrat takoj po službi in se vrnil proti večeru. Ima veliko prijateljev, ki ga vabijo ven...na pijačo.
 Obe sva upali, da bo ko bosta šla na svoje da bo minilo. Da ga moti le to, ker smo skupaj. Naj povem da tudi mož precej popije ( več pivov na dan). Sicer doma, ampak vseeno. Posebnega kreganja med nami ni bilo nikoli...se je pa čutilo neko napetost.
Ker sem vsakodnevno z njim mogoče niti nisem opazila vsega tega. Vedno mi  je deloval uredu..nič posebnega. Mogoče mu res ni do  pogovorov ampak sem vse to pripisovala da se mogoče z menoj kot mamo ne more o vsem pogovarjat, pa tudi več kot za kratek klepet v službi niti ni časa.
Me je pa na zadnji domači zabavi..kak mesec nazaj.... zmotilo, ker je popil res precej alkohola in je bilo meni nerodno, ker je bil tak. Sicer tega nisem videla, ampak je baje ...proti koncu....že povzdignil glas na svojo ženo, ampak ga je eden takoj umiril.
Danes pa mi je povedala, da je vse še slabše. Še vedno hodi na pijače..tudi pozno v noč, vse mu je brez smisla in brezveze, ne da se mu pogovarjat, če se kaj dogovorita se tega ne drži. Kot da bi zanalašč to počel in s tem iskal prepir pravi.
Sama sem dobila občutek kot da bi se je izogibal. Drugače je vredu punca, je pa hitro eksplozivna, vse hoče imeti pod kontrolo, zelo preračunljiva....
Sta že imela pogovore glede tega in se vsega zaveda kaj dela in mu je žal...ampak se vedno vse ponovi.

Ni mi vseeno kar se dogaja...oz se bojim....zavedam pa se tudi,da tukaj ne morem prav dosti pomagati.

Je imel mogoče kdo že podobo izkušnjo...mogoče samo kakšen nasvet...

Hvala

[Nives]

Pozdravljena Moja!

Samo dobronameren nasvet. Umakni se iz tega, kar imata onadva v odnosu, ker ni tvoja stvar. Pa mislim to v dobrem smislu. Bolj kot se bos vmesevala, bolj bos trpela. V bistvu je zate najbolje, da se ukvarjas s seboj. Kaj poceti in kako delovati, da bos cimbolj poskrbela zase. In ko se bo sinova zena naslednjic usmerila nate, ji povej, da je to zdaj njuna stvar. Onadva sta edina, ki lahko kaj ukreneta ali pa ne. Pomagas jima pa lahko samo tako, da bos s svojim zgledom pokazala, kako je lahko clovek zadovoljen v zivljenju. Vse drugo je sizifovo delo v takem primeru..
Vse dobro ti zelim! 

[Ribica]

Tvoj sin je na poti v alkoholizem in kot mama menim, da mu to lahko poveš. Klasična zgodba alkoholičnih začetkov. Bila sem poročena z alkoholikom 20 let, zato vem, kaj govorim. V klubu zdravljenih alkoholikov, v katerega sem z bivšim možen hodila tedensko 3 leta in pol, sem teh zgodb o začetkih alkoholizma  veliko slišala.... vse so se več ali manj začele na tak način.
Res pa je, in tu se z Nives strinjam, da morata to urediti mlada dva med seboj. Ona kot žena mu mora postaviti pogoj - ali preneha s pitjem ali pa se loči. Sliši se kruto, ampak večina zdravljencev je bila šele takrat pripravljena iti na zdravljenje. Tudi tvoj sin bi moral iti - ker tam razčistiš vzroke, zakaj piješ, kaj dušiš s pijačo. Verjemi, da bo sicer šlo samo še na slabše.
In naj snaha ne misli, da bo otrok kaj spremenil - še slabše bo.
Ribica

[Aslan]

Ja, tvoj sin ima težave.
Težave s čustvi ... njihovim sprejemanjem, izražanjem ...
Utopi jih v alkoholu ...kot tudi tvoj mož ... vzorec, ki ga je skopiral.
 
Naj poišče strokovno pomoč zase ali pa naj se tamlade dva odločita za partnersko terapijo.
V kolikor on ne bi sodeloval, bi odklanjal ... naj si snaha zase poišče psihoterapijo.

Alkohol je velik uničevalec slovenskih družin...
kjer imamo zraven kup soodvisnih žena (ki vztrajajo v takih zakonih) in čustveno ranjenih nič krivih otrok.
 

[moja]

Nives, Ribica in Aslan hvala za odgovore

Vem da so vsi odgovori iskreni, ampak sem se teh najbolj bala.

Tudi z možem sva glede pitja že imela pogovore tudi prepire...sem tudi grozila z ločitvijo...ampak ni nič zaleglo.....na koncu sem  popustila jaz, oz spregledam vse. Sedaj po 25 letih se mi niti ne da več s tem ukvarjat... Očitno sem tipična slovenska žena ....poskrbim za dom, v službi  vestna....ostanejo drobtinice ki so redke
Tudi do terapevta sva šla....samo nekajkrat, ker je bil samoplačniški....to že precej let nazaj

Ne razumite me narobe, ampak ko načnem to temo dobim kar odpor, jezo, žalost .... Čutim razočarnje, zakaj je to treba....ali ja res to že alkoholizem...... ker je drugače prijazen, delaven  in vem da me ima rad.

Ampak bolj kot on me skrbi za sina. Kot vsaka mama si samo želim da bi našel pravo pot....da bi dojel kaj počne, da to ni uredu. Ne vem pa kakšna bi bila reakcija če bi mu povedala kot je rekla Ribica. Upam da bo prilika in mu to na normalen in dobronameren način povem

Aslan ..... ja res ima težave s čustvi. Tega mogoče prej nisem napisala. Včasih ga vidim kako je napet.....skuša delovat mirno ampak notri je zelo napet, jezen.. Preveč zadržuje stvari v sebi...To sem opazila že nekajkrat. 

Ne vem ... tukaj težko rečem pustimo času čas, ker bo lahko že vse prepozno.

Upam, da bo sam spoznal da to ni prava pot...si poiskal pomoč...

Nives....hvala, mi veliko pomeni napisano..ne vem zakaj ...mogoče, ker ni besede alkoholizem ( pa ne razumita me narobe Aslan in Ribica), ....ali ker sem dobila potrditev, da morata to sama rešiti ( čeprav se čutim še vedno odgovorna ker je tak..to sem snahi tudi povedala)

Imam pa samo še eno osebno prošnjo. Imela sem mamografijo ( prvi redni pregled), ampak sem dobila še dodatni pregled za ultrazvok ki je jutri. Vas lahko prosim samo za kakšno vzpodbudno besedo....vem da kar bo , bo...ampak rabim samo nekaj pozitivnega, ker me je strah tako zelo, da se mi od vseh misli že vrti v glavi. Edina kolegica, ki sem ji danes zaupala se je najprej zjokala....pa nimam še niti diagnoze.

Hvala

Moja

[Nives]

Zaenkrat se nic se ne ve Moja. Prisluhni sebi in si bodi v podporo. Ni se vsak in tudi vsak nadaljnji pregled bolezen. Pa tudi, ce kaj najdejo, je veliko moznosti, kaj to lahko je. Daj si kar rabis. Bodi do sebe kot bi bila dobra mama sebi. V vsakem primeru bo vse se vredu. Ce bos tako vzela seveda.    Povej se v zivo komu, ki je dovolj mocan in pozitiven, da vidi v drugem moc, kako bo resil, vse kar mu pride nasproti. V koncni fazi je to ena najmocnejsih lastnosti, kar jih imamo. Da zmoremo iti skozi svoje obcutke, ko se nam dogaja kaj neprijetnega.

Jaz sem tudi iz alkoholne druzine in sem imela dolgo muke in prepricanja, da je skoraj vsako pitje ze alkoholizem. Ce je kak fant v mladosti spil pivo ali dve sem uprizarjala hude drame. Zdaj sem dosti bolj tolerantna. Alkoholizem se zacne tam, kjer se nekdo alkoholu ne more odreci. Ko cuti, da nima izbire. Se pa strinjam, da prekomerno pitje kaze na to, da nekdo s tem blazi svoja custva, ki jih ne sprejema in ne izraza najbolje oz ne zna konstruktivno resevat problemov.
Jaz bi sinu samo nakazala na tezave, na njihove vzroke in posledice. Povedala, da je vse dobronamerno, potem je pa na drugih. Dokler nekdo ne vidi svojega problema, ga zanj ni. Ce je pa nekaj odvisnost ali na meji, pa si to clovek ne prizna, je pa vse bob ob steno. In bos samo ena tecna mama.
Danes se pretirano pitje lahko dobro resuje. S psihoterapijami, skupinami Al anon in podobno. Ponavadi se pa za to odlocimo, ko smo res v tezavah. Tezave se velikokrat kazejo kot zelo dobro izhodisce za resitev problemov, ki se jih prej se zavedali nismo.  Bolje, ko jih znamo resevati, boljse pogoje za zivljenje si ustvarjamo.
Vem, da je tezko. Tudi sama sem mama, ki zeli svojemu sinu vse najboljse. Kot mame pa pozabljamo, da tako kot smo se same ucile prek svojih frustracij, se morajo tudi nasi otroci. Ko so odrasli, je pa sploh na njih, kaksne odlocitve bodo sprejemali.
Vse dobro vsem nasim otrokom.
Pa vse dobro jutri. Karkoli ze bo, bos ze nekako zmogla. 

[Aslan]

Ampak bolj kot on me skrbi za sina. Kot vsaka mama si samo želim da bi našel pravo pot....da bi dojel kaj počne, da to ni uredu.

Moja skrbi te za sina, bolj kot za moža ...
Si kdaj pomislila, da bi bila najbolj na mestu skrb zase, za tvojega notranjega otroka, ki trpi...?
Tvoja pozornost je usmerjena v druge - namesto v tebe samo.
Raziskovat vprašanja kakšen odnos imaš ti do alkohola, do svojega zakona, do vztajanja v takem zakonu, sin to vidi in lahko razume da ženska ga zaradi alkota ne bo pustila...saj tudi mama očeta ne)
Kaj zate pomeni če je tvoj otrok na poti v alkoholizem...se poraja sram, strah, žalost, jeza...
Veliko vsebin za delo na sebi - namesto za nesrečno čakanje, da se drugi spremenijo, razvijaj sebe v suvereno ženo in mamo, ki zna drugim postaviti jasne meje.

..... ja res ima težave s čustvi. Tega mogoče prej nisem napisala. Včasih ga vidim kako je napet.....skuša delovat mirno ampak notri je zelo napet, jezen.. Preveč zadržuje stvari v sebi...To sem opazila že nekajkrat. 

Ko to opaziš, mu bodi mama, ki mu pomaga čez čustva...
Bodi mu zgled kako se čustva doživlja, sprejema in razgradi...
Pogovarjaj se z njim ... poslušaj ga ... dovoli mu bit tak kot je ... vzemita si čas za to.
Brez pametovanja, nasvetov in kritik ... (to rodi upore).
Hkrati pa ne delat z njim v rokavičkah.
Razmisli kako hendlaš dvojno vlogo: mama in njegova zaposlena si ... so tu kake ovire pri izražanju lastne avtoritete kot mama.

...lali ker sem dobila potrditev, da morata to sama rešiti ( čeprav se čutim še vedno odgovorna ker je tak..to sem snahi tudi povedala)

Ne nalagaj nase prevelike odgovornosti. Kljub družinskemu vzorcu alkohola, je sin sam izbral svoj alkohol. Lahko bi ga tudi strogo odklanjal. Mislim pa, da kot mama imaš določene pravice, da sinu pomagaš nazaj na pravo pot. To ni vtikanje v njegov zakon - ti pomagaš sinu, tvoj otrok je dokonca življenja - posledično se bo uredil tudi njegov zakon.
(Jaz osebno sem bila zelo jezna na bivšo taščo, ki je vedno stisnila rep med noge in se ni sinu upala nič konkretnega rečt o alkotu, ko sem jo zato prosila. Ker se je bala da bo potem on jezen na njo...)

Imela sem mamografijo ( prvi redni pregled), ampak sem dobila še dodatni pregled za ultrazvok ki je jutri. Vas lahko prosim samo za kakšno vzpodbudno besedo....

Brez panike. UZ je dodatna preiskava, če opazijo kaj nejasnega na mamografiji, največkrat gre za ciste napolnjene s tekočino v dojkah. Te ciste tudi same izginejo in nastajajo spet...

[moja]

Nives, Aslan

Obema hvala 

UZ je pokazal, da je vse uredu. Priznam pa, da me je res zelo skrbelo. Najraje bi se zjokala, ko mi je povedala da ni nič narobe.

Naslednji korak je pogovor s sinom....upam, da mu bom s svojim besedam znala povedati vse kar mislim....in da bo to razumel v pravo smer.

Vsi vaši odgovori so tako lepo napisan...moram večkrat prebrat da se mi vtisnejo v spomin.

Moja

[Aslan]

Moja pošilja sočutern objem 
in sem vesela zate, da je z dojkami vse Ok.

Naslednji korak je pogovor s sinom....

Poiskusi govoriti o sebi, svojih feelingih ...svojih strahovih, izkušnjah...
Sebe podeli z njim ... s tem se ne čuti napaden ali kritiziran.
Potem bo tudi on lahko varno delil sebe s teboj.

Komunikacija, ki se začne na način "ti si tak in tak..." pa hitro prinese samo konflikte.

[moja]

Aslan....to sem tudi imel namen

V temu mesecu čakanja na dodatni pregled...kaj neki je narobe...ali je rak....premlevanja kaj bom, če je.....miljon misli v glavi, občutki ...najbolj pa strah........so se mi odprle oči še malo drugače.....oz gledam na določene stvari precej drugače.....tudi sama sem bila ena v množici ki hiti .....služba-domov, služba-domov ......na pogovor, da vprašaš človeka kako si, kako se počutiš, kaj rabi??? si vzameš čas zanj...objem.....iskreno povedano sem to pozabila oz je bilo vse tako površno da kot da tega ni bilo.


Če pomislim...še dobro da je prišlo do tega....upam, da z razlogom in pravi  čas

Moja

[melita]

Moja  ,

vesela zate, da je uz pokazal, da je vse ok.

Prebrala sem tvoje in drugih zapiske in se strinjam z napisanim. Želim ti veliko preudarnosti in odločnosti pri temeljitem pogovoru s sinom. Zelo hitro nas lahko zanese s prave poti, nas premagajo čustva in pride do prepira namesto pogovora.

Srečno!

[Ribica]

Moja,
saj mogoče je moj odgovor zvenel trdo in grobo. Vendar izhajam iz svoje grenke in težke izkušnje. Z alkoholikom sem živela 22 let. Na začetku je seveda bilo še vse v redu in sva bila zelo srečna. Naša nacionalna toleranca do alkohola je namreč zelo visoka in preden sem opazila, da bi to lahko bil problem, je minilo kar nekaj let. A težave, ki so se vmes nabirale in nato kulminirale v hude stiske, so v končni fazi uničile našo družino, moje tako dolgo vztrajanje v teh nezdravih alkoholičnih razmerah mi je zapustilo "za spomin" kronično depresijo. Moji hčerki sta tudi vsaka zase prejeli svojo "dozo" in to se nese naprej v življenje ter tako povzoča težave še naslednjim generacijam. Alkohol je naša legalna droga, žal. Moraš pa vedeti, da so zelo redki alkoholiki, ki bi si priznali, da imajo težave in sami poiskali pomoč. Tudi zaradi naše nacionalne tolerance in pivske kulture.
Pa ne misli, da sem nek zagrižen nasprotnik alkohola. Kljub slabim izkušnjam tudi jaz kdaj popijem pivo ali kozarec vina. V zdravi meri je to čisto prijetna izkušnja. Ko je pa preveč, pa je največje gorje.
Ribica

[pavlinm]

Oj, jst bi svetovala, da se glede teh tezav obrnete na kaksno izmed svetovalnic, ki pomagajo svojcem alkoholikov in da obisces skupino Al-Anon, ker si omenjala, da tudi tvoj moz pretirano pije, alkoholizem pa je druzinska bolezen.

[moja]

Ribica...ne, ni bil pretrd odgovor. Je prav da se pove iskreno in vem da je vse dobronamerno. Težava je samo če tega mi nočemo slišati....sem pa take odgovorale pričakovala, čeprav mogoče upala, da boste napisali..ja saj je še mlad..naj se sedaj znori... in podobno.

Par dni nazaj sva govorili s snaho...sta imela pogovore  in to večkrat glede tega. Jaz se še nisem skorajžla, ali pa ni bilo pravega trenutka da bi na samem govorila z njim.  Sicer, kar smo bili sedaj skupaj je bilo vse pod kontrolo, tako da upam da bo to trajalo. Mogoče je celo bolje da se sedaj ne mešam.....naj najprej pri sebi razščisti in da dojame da mogoče res ni uredu kar dela.....Upam, oz želim si, da mu bom nekega dne povedala kako sem se bala, da bo šel po tej poti in da sem mu hvaležna za to.

Vem tudi, da se to prenaša na generacije....pa ne kot bolezen ampak kot navada ker nekoga vsak dan gledaš kaj in koliko popije...in ti to postane samoumevno. To je sicer moje mnenje....lahko da je napačno.

Tudi sama sem moža večkrat prosila naj neha s temi piri vsak dan ...raje ne povem koliko...ampak očitno mu je to več kot pa jaz. Po cele popoldneve v garaži...pirček za pirčkom..cigaret za cigaretom. Denarja mu itak pred plačo zmanjka.....včasih si ga še sposodi...če kje dobi kaj za pofušat pa mi mogoče da kaj zraven..ampak raje ne bi če res ne bi bilo treba.....pa še to le če so kakšni večji stoški.. Položnice, zavarovanja, hrana...to je samoumevno da jaz plačam. On ima kredit za avto ki ga jaz vozim.
Zadnji najin če tako rečem intim odnos je bil točno eno leto nazaj...zadnja tri leta ne vem če sva 5x. Pa ga nimam namena žalit, ker vem da ima težave.. Vem da so tukaj moški občutljivi....ampak on pravi ..kaj naj pa.
Niti ni več objemov.....včasih niti ne vem kaj bi se pogovarjala... ne vem. Mogoč je v meni problem...tudi na to sem že posimislila..da ga premalo motiviram...kot so mi tudi že rekli

Ne pa omenit zdravljenja...lepo prosim..ker ....noo goo. On ne pije preveč


Skratka..ne upam niti preveč pisati ker res ne vem kdo to vse bere...pa me je iskreno strah, da bi me kdo v tej zgodbi prepoznal. Sicer je vse resnica...ampak tako žal je.