En lep pozdrav vsem skupaj,
že nekaj let spremljam forum, tu pa tam, predvsem v časih, ko se počutim najhuje in mi vaši nasveti zelo pomagajo. Do sedaj sem vedno vztrajala, da si lahko pomagam sama, ampak se po nekaj letih mojih strahovi kar ne izničijo, zato sem se pri svojih skoraj 30ih odločila končno poiskati pomoč. Osebna zdravnica mi je dala napotnico za psihologa, sama pa nevem sedaj na katerega naj se obrnem, da bo zdravljenje najučinkovitejše.
Dejstvo je, da že od osnovne šole trpim za neko lažjo obliko anskioznosti, zaradi katere potem iz stiske bruham. Lažjo pravim zato, ker se to ne pojavlja ves čas, ampak samo občasno. Po raziskovanju na internetu sem prišla do ugotovitve, da gre najbrž za neko obliko socialne anksioznosti. Zelo me skrbi namreč kaj si drugi mislijo o meni, včasih sem bila odrezava in sem se znala postaviti zase, sedaj pa vsa moja komunikacija temelji bolj na misli, da je sogovornik zadovoljen in ni užaljen. Ne prenesem, da je nekdo jezen name, ker se potem sekiram zakaj, in kaj sem naredila takega, itd. Včasih sedim pri mizi med prijatelji in imam občutek, da imajo vsi za povedati nekaj zanimivega, jaz pa ne. In, če je v družbi kakšna glasna oseba, se vprašam zakaj nisem jaz takšna, sproščena in vedno s primernimi besedami (čeprav mi takšna oseba takrat gre na živce). Najtežje je, ko pridem pred skupino ljudi, ki jih ne poznam. Sicer navzven izgledam lahkotno, sproščeno, ker sem se v teh letih naučila dobro igrati sproščenost, a v sebi imam občutek sramu, in kot da se silim in to tudi vsi okrog mene vidijo in me zato čudno gledajo. Ali pa, ko moram govoriti z nadrejenimi v službi, ali kaj prositi...groza. Takrat se sploh ne znam več izražati!
Tudi na svoj spomin se ne morem ravno zanesti, zato se velikokrat strinjam s kakšno izjavo tudi, če o njeni resničnosti nisem prepričana. Koncentracija mi šepa, pogovoru včasih kar težko sledim, da bi si iz pogovora zapomnila podrobnosti pa sploh ne. Sicer situacija ni vedno takšna, zadnje čase sem imela boljše obdobje, ampak potem spet pride kakšna taka epizoda, kot se je sedaj na počitnicah in spet padem v bedo. Namreč, morala sem skrajšati svoj 2 tedenski dopust, da sem prišla domov ker sem 4 dni bruhala brez, da bi uspela kaj pojesti. Ob tem pa sem občutila strah, tesnobo, vrtoglavico, utrujenost, švohost, jezo same nase, od napornega bruhanja sem izgubila zavest, itd.
Od nekdaj sem tremo občutila v želodcu (od malih nog), ampak sedaj me to ovira že pri vsakdanjih stvareh kjer me prej običajno ni. Stisne mi želodec, boli me, bruham, vrti se mi, imam suha usta kar ne olajša prehranjevanja in potem lahko 1 uro jem zajtrk, ki kar ne gre in ne gre po grlu..... Zaradi tega potem bruham in potem se nekako počutim boljše, ampak samo do časa ko adrenalin popusti in potem me želodec spet boli in potem spet bruhanje za olajšanje...začarani krog:/ . Ne gre za namerno bruhanje kot npr. pri anoreksiji – z namenom hujšanja (če že, sem si vedno želela raje pridobiti še kakšen kg, kot izgubiti), ampak bolj kot neko obliko olajšanja strahu. In ta strah vse bolj pogosto čutim zjutraj ko vstanem, proti večeru se že malce izboljša stanje.
Čeprav mi takrat ni čisto jasno česa se bojim, logično si dopovedujem, da naj naprimer uživam saj je lep dan, v življenju mi nič ne manjka..., me utrujenost, brezup in nemoč ne spustijo. Ko pridem pred dejstvo, da moram jesti, vse izbruham. Poskusila sem že s predihavanjem, preusmerjanjem misli (poštevanka, branje revij) med hranjenjem a nič ne pomaga. Slabost je močnejša. Ko sem fizično šibka, sem tudi psihično šibka.
Se opravičujem za dolg post. Verjemite, velikokrat je bil izbrisan in ponovno napisan, a sem si rekla, da izgubiti nimam kaj. Veliko stvari sem še spustila, ampak prvič je, da sem se tako odprla o svojih težavah. Kot sem že zgoraj napisala sem odločena, da temu naredim konec. Strah me je, da mi je ta moja tesnoba že preveč začela krojiti življenje, nevem pa kako bi se je rešila. Počutim se tako šibko in neumno zaradi tega. Na vas se obračam z vprašanjem na koga naj se v svojem primeru obrnem v Ljubljani? Če mi lahko priporočite kakšno ime, glede na moje težave. Glede na to, da imam napotnico, bi najprej poskusila s psihologom, ampak bi rada šla k nekomu, ki bi mi znal pomagat glede na moje težave. Pa tudi da ne bom preveč čakala na terapijo – res bi želela z zdravljenjem začeti čim prej. Ali menite, da potrebujem pomoč psihoterapevta, psihiatra? Finančno sem omejena, ker sem trenutno brezposelna (ja tudi to ne pomaga pri samozavesti), pomagajo mi starši, zato bi raje najprej poskusila brezplačno pomoč kot, da njih sprašujem še za to.
Resnično, najlepša hvala za vse nasvete že vnaprej!
