moja zgodba splav

[Maj99]

Pozdravljeni

Težko mi je pisati in ne vem niti kako naj začnem. 

Lansko leto sem se odločila za umetno prekinitev nosečnost. Danes ko gledam nazaj ne vem, kako je prišlo do tega. Naj povem, da nisem neodgovorna oseba in da je bila nosečnost načrtovana in želena. Dober teden po ugotovitvi nosečnosti pa so se pričele moje težave. Po prvem porodu sem imela poporodno depresijo, ki sem jo zdravila vendar je ves strah udaril na plan med nosečnostjo. Iskala sem pomoč, hodila na terapije vendar se je moj strah samo še povečeval in na koncu je popustilo tudi telo. Zbolela sem in na koncu nisem imela nobene moči več. Enostavno sem si rekla, da tako ne more iti več naprej in da imam doma otroka, ki potrebuje zdravo in prisebno mamo. Ko sem sprejela odločitev (še vedno neodločna) sem še vedno iskala pomoč pri psihiatru (poliklinika), ki pa se je z mojo odločitvijo strinjal in dejal, da če telo ne zmore ne moremo iti z glavo skozi zid. Do konca sem upala, da se bom pobrala, vendar je na koncu panika, ki se je sprevrgla tudi v to, da kaj če bo zaradi mojega zdravja na svet prišel bolan otrok, tega si nebi nikoli odpustila. In tako je na koncu zmagala panika.

Seveda mi je bilo v trenutku žal. Na terapije sem nekaj časa še hodila potem pa sem v sprejela odločitev da sem OK in želim zanositi. Zanosila sem, vendar sem v doživela spontani splav. Le tega doživljam, kot kazen za to kar sem storila. Sedaj hodim okrog z občutkom krivde, ljubosumna sem ko vidim pare z dvema otokoma, konstantno se vračam v preteklost, kako sem lahko naredila takšno neumnost in vzela življenje drobnemu bitju, ki je raslo v meni. Česa me je bilo tako strah?

Rada bi vas vprašala za kakšen koristen nasvet kako si odpustiti in mogoče kakšen kontakt terapevta, ki bi mi lahko pomagal predelati občutek krivde.

Hvala

[Lost]

Pozdravljena, tukaj boš mogoče nasla kakšen odgovor, ker je stran namenjena stiskam kot jo doživljaš ti sedaj  http://www.mamazofa.org/pogosta-vprasanja-o-nosecnosti-porodu 

Glede da si že hodila na terapije in če si se tam počutila VARNO in OK, potem bi poskusila ponovno .... ampak terapije niso samo ZDRAVILA ampak predvsem PSIHOTERAPIJA .... tukaj imaš kratek seznam PSIHOterapevtov http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=911&Itemid=85   

Upam pa da se tudi najde katera z podobno izkušnjo in ti svetuje tudi v tej smeri ....

Pa še tole http://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/publikacije-datoteke/zima_v_srcu.pdf

[gogi]

Živjo Maj99,

a veš, splav je v bistvu odločitev posamezne ženske, ki zaradi nekega vzroka sprejme odločitev, da ne bo mogla skrbeti za otroka, zaradi kakršnegakoli vzroka že.
Ko človek pade v hudo stisko, v kateri si bila verjetno tudi ti, bo naredil verjetno vse, da ne bi to stisko še nadgrajeval. Mislim, da si tako razmišljala tudi sama in ne zdi se mi egoistično kar si naredila.
Zaradi dejanja, ki si ga storila, nisi nč slabša od drugih ljudi.
Poskušaj najti svoj notranji mir s strokovno pomočjo, verjamem da ti bo uspelo. Predvsem pa se ne oziraj na morebitne ljudi, ki bi te grdo gledali zaradi tvoje odločitve.

Gogi 

[Maj99]

Živjo Gogi,

Ja res je, tudi partner mi pravi, da je sedaj moje počutje drugačno kot takrat, da sem pozabila, kako je bilo hudo in da sem naredila, kar sem mislila, da bo najboljše za mojo družino. Vendar sem sedaj jezna nase, da nisem drugače od-reagirala. Jezna sem tudi na zdravnike, ki sem jim povedala da sem načrtno zanosila, da mi niso razložili, da je samo panika in mi predstavili opcije AD in da iz mene govori panika in da to ni realna slika, da s splavom ne bom rešila težav. Vem pa tudi, da ne morejo vplivati na moje odločitve in da jih je nesmiselno kriviti. Ah v meni je cela zmešnjava občutkov. Ko gledam hčerko se počutim krivo, da sem ji vzela bratca/sestrico.

veš sedaj se tudi sekiram, če ponovno zanosim, kaj če se ne bosta razumela zaradi prevelike razlike, kod da bi v vsaki stvari iskala problem.

Lost, hvala za pomoč, ampak kot pri vsaki stvari se tudi tu težko odločim za katerega psihoterapevta naj se odločim, zato sem mislila, če ima kdo izkušnje in priporočila.
Zima v srcu sem prebrala, vendar se težko primerjam z ženskami, ki so izgubile otoka, jaz pa sem sama sprejela to odločitev tako hinavsko se mi zdi.

Obema hvala za odgovore, predvsem Gogi, tvoj odgovor sem večkrat prebrala in si poskušam dopovedati, da nisem slaba oseba.

LP

[gogi]

Maj99,

Sem vesela da ti vsaj malo lahko olajšam slabo vest.
Predlagam ti, da se ne jeziš in si ne očita za nekaj, kar si naredila v preteklosti. Najbolje bo, da si poskušaš oprostiti s prepričanjem, da je bilo v tistem trenutku takšna odličitev zate najboljša.
Lepo je vedeti, da ti partner stoji ob strani in ti je v pomoč.

Prepričana sem, da si dobra oseba, sicer se ne bi tako žrla zdaj. Morda bi ti pomagale afirmacije, meni so.

Gogi 

[pavlinm]

Pozdravljena, ko sem brala tvojo zgodbo, sem imela mesane obcutke. Jaz sem nekako mnenja, da bi bila vseeno sposobna poskrbeti za drugega otroka, ko bi prebrodila krizo in bi bila dejansko vrzena v situacijo, ko se gre dejansko za to, da potones skupaj s familijo ali pa bi se dejansko postavila na noge in se naucila funkcionirati kot mama dveh otrok. Glede na to, da si vseeno imela ob sebi partnerja in psihiatra, nisi bila popolnoma sama v situaciji in popolnoma nemocna, tako da so tudi drugi ljudje lahko dejansko videli situacijo kot je in ti znali vseeno dati objektivno ogledao. Spomnila sem se tudi kolegice, ki je imela dva otroka in ji je puncka umrla pri dveh letih zaradi okuzbe s parazitom. So pregurali in imajo sedaj tretjega otroka. Mislim, da bo tebi drug otrok pomagal zapolniti del praznine in umiliti bolecino in da ga imej, ce si ga resnicno zelis.

[Maj99]

Živjo,
Saj to je tisto, kar me najbolj obremenjuje zavedanje, da bi zmogla,če bi le stisnila zobe. Ampak nisem in sedaj moram čez to. Ja zelim si se enega otroka vendar vem, da bo madež vedno na moji duši.
Pozdrav

[gogi]

Živjo Maj99,

Tudi jaz ne dvomim v tvoje zmožnosti skrbeti za drugega otroka. Pri tebi je bil večji poudarek na stiski ki so jo preživljaja določen trenutek in zaradi česar nosiš sedaj posledice.
Poišči pomoč, s katero boš našla mir v svoji duši in se prepričala, da tako kot si se odločila in tako kot je, je najbolj prav. Ko boš umirjena, bo čas tudi za drugega otroka.


Gogi

[Ribica]

Draga Maj99,
vedeti moraš, da tukaj ni vprašanje o zmožnosti skrbi za otroka. Verjetno bi zelo velika večina žensk, ki se odločijo za splav, v tako ozkem smislu otroka seveda lahko imela. A vedno so tu še druge okoliščine, ne le tisto osnovno, biološko preživetje. In te okoliščine pri tebi niso bile dobre, tega se moraš zavedati. Tvoj mož ima prav, ko pravi, da si morda že malo pozabila, kako je bilo takrat. Čutila si, da ne zmoreš, bila si v veliki stiski. In z današnje pozicije tudi ne moreš vedeti, kako bi se tvoja stiska razvijala, če se za splav ne bi odločila. Lahko bi se ti stanje zelo poslabšalo, lahko bo trpela za hudo depresijo v nosečnosti, ki bi se nadaljevala v hudo poporodno depresijo, ki bi se končala s samomorom. Ne, to ni neko nakladanje. Pred leti smo imeli na tem forumu uporabnika, katerega žena je naredila samomor, ko je bilo detece staro komaj šest mesecev. Enega otročka pa sta že imela prej. Verjetno bi tisti očka takrat milijonkrat podpisal za to, da bi raje naredila splav kot pa da je rodila in tako zbolela in se je tako žalostno končalo.... Maj99, ne moreš vedeti, kako bi bilo. Zato si odpusti in se ne prevprašuj neprestano.... takrat nisi zmogla in je že bilo prav tako. Vedno v vsakem trenutku se v življenju odločamo tako, kot je takrat, v tistem trenutku  prav. Zato se nima smisla sekirati za nazaj, ker je danes pač že vse drugače.
Vsekakor poišči pomoč, da boš lažje predelala to, kar ti leži na duši. Želim ti vse dobro.
Ribica

[pavlinm]

Oj, hotela sem se dodati, da splav ni vec taka taboo tema o kateri se ne bi smelo govoriti. Menda ima celo nekih 27% zensk v rodni dobi nacrtovan splav, pa niso niti zunanje okoliscine tako slabe. Imam 4 znanke, od tega 2 sestricni, ki sta delali splav iz razlicnih razlogov. Ena je bila stara 18 let, ravno zacela novo sluzbo, bila v stabilni zvezi, pa so se hoteli posvetiti zidanju hise. Vem, slisi se ful sebicno, ta zenska je se zdaj s tem istim partnerjem in ga vara. Kolegica je bila z bistveno starejsim tipom, ki je imel ze 2 otroka iz prejsnjih zvez in sla potem narazen. Sestricna je tudi imela splav v mladosti kljub dobrim materialnim pogojem, ena znanka pa zaradi tega, ker je bila na nekih zdravilih, ki so menda imela potencial vplivati na plod. Potem poznam se eno zgodbo, ko tip ni hotel imeti otroka, pa je ona sla delati splav in potem ostala sterilna (stare generacije se), pa eno znanko, ki je imela alkoholika za parnerja s hcerko iz prejsnje zveze, ki je videla, da se enostavno noce vezati za takega luzerja in sla splavit, ker je imela povrhu se financne tezave. V glavnem, nisi nobena posast, sebicna tudi ne, ampak ti dejansko zunanje okoliscine niso ustrezale.

[Aspazija]

Pozdravljena!
Sama imam podobno izkušnjo; načrtovana nosečnost, že pred njo izjemna tesnoba, občutki depersonalizacije, glavoboli... Nato pa šok - pozitiven test in totalna panika. V roku enega dneva sem se odločila za prekinitev, temu pa je sledilo še večje brezno; občutki krivde, izgube...
O tem sem pisala na forumu  (naslov: prva svecka; od aspazija, če vtipkaš v iskalnik, boš našla, prispevki so iz leta 2012).
Sedaj je moje življenje precej drugačno, od tistih globin in meje suicidalnosti.
5 let sem obiskovala razvojno analitično psihoterapijo, v tem času 2x željeno zanosila in rodila. Moja sinova sta stara skoraj 5 in 2,5 leti, obe nosečnosti sta bili ob podpori krasne terapevtke brez težav, delala sem do konca. Po porodu drugega otroka sem s terapijo zaključila, ker sem v tem času svoje težave v veliki meri razrešila in je ne potrebujem več.

Res ti priporočam terapijo, preden se ponovno odločiš za nosečnost. Tudi podpora med samo nosečnostjo je izjemno pomembna, ker se ponovno srečaš z vso paleto čustev, ki jih še nisi predelala in jih lahko sproti nasloviš, brez da imaš občutek, da se boš vmes "utopila".

Lp, Aspazija


 

[Regina]

Aspazija hvala za ta zapis. Jaz večkrat razmišljam kako bo, ko bom prišla do točke, ko si bova želela imeti otroka. Zaradi težav z anksioznostjo se tega bojim... čeprav je anksioznost pri meni zelo mila trenutno, in to tisti ''hudi'' momenti  redki, sem skoraj prepričana, da bi se z nosečnostjo vrnili. 
Veno mi je lepo prebrati takšne zgodbe oseb, ki so kljub težavam zanosile in donosile brez večjih napadov anksioznosti.

 

[Maj99]

Zdravo,

Hvala vsem za pozitivne besede.
 
Aspazija, kako dobro si opisala občutke po prekinitvi, krivda, izguba ... Težko prebolevam in vsakodnevno me stisne pri srcu, zato sem se odločila, da rabim pomoč, da življenje zaživim, ker trenutno samo čakam kdaj bo lažje. Ne bo če si sama ne bom pomagala. Ne vem, če lahko vendar me zanima kam si hodila na psihoterapijo. Sem malo brala o razvojno analitični terapiji saj do sedaj nisem vedela, da obstaja več vrst psihoterapije    Sama sem poskusila z integrativno in gestalt terapijo, vendar nisem tako navdušena nad njo.

Ribica, ja res nikoli ne bom vedela, kaj vse bi lahko bilo. Pravijo, da se vsaka stvar zgodi z razlogom in da je vse za nekaj dobro  Saj vem, da sem takrat mislila, da bom s tem rešila paniko, ki je divjala v meni in da sem samo hotela spet zadihati brez tistega bremena na pljučih. Za nekaj časa mi je res odleglo, potem ko se je pa vse skupaj umirilo je pa prišla krivda in to morem sedaj razčistiti sama s sabo.

Pavlinm - ja vem, da to ni več tabu, samo meni se ni zgodila "nesreča" ampak sem se trudila zanositi, potem pa tako.

Hvala vsem rest ste super.

LP

[gogi]

Maj99, vem da si v težkem obdobju in da se kriviš za preteklo dejanje. A je le preteklo, zato poskušaj čimbolj gledati naprej, ne nazaj. Razumem ali vsaj poskušam razumeti da je pa to težko, a trud nikoli ni zaman. 

[Aspazija]

Zdravo,

sem ti poslala zs Maj99, upam, da si ga dobila.

Sama sem hodila na terapijo v Mb k Teodori Pečarič Jager (na priporočilo gospe Katje Dougan, ki je prav tako psihoterapevtka in supervizorka).
Iz lastnih izkušenj lahko le pohvalim in priporočam. Moram pa povedati, da mi je ženska tudi karakterno odgovarjala in sva se relativno brez težav ujeli, kar je gotovo zelo pripomoglo, sploh v času, ko sem bila najbolj na dnu.

LP, Aspazija

[Maj99]

Zdravo,

Hvala za odgovor sem videla ZS.

Sem iz Ljubljane tako, da bom morala tu poiskati psihoterapevta.

Malce sem negotova, ker je kar veliko kontaktov na internetu se je, kar težko odločiti.

LP

[Maj99]

Zdravo,

Zopet jaz. Danes je težek dan. Naj povem, da sem začela hoditi na terapijo k Radmila Pavlović Blatnik, ki se ukvarja z obporodnimi stiskami in uredila sem si psihiatra na polikliniki. Uspešno sem zanosila in se tudi veselila vendar se je včeraj nosečnost končala s spontanim splavom, kar me je zopet čisto sesulo.
Pišem, ker moram dati to ven iz sebe. Domačim težko povem, kako hudo mi je saj vse skrbi, da se nebi zopet zlomila. Saj razumsko vem, da je bilo nekaj narobe in da mati narava tako poskrbi za nepravilnosti samo srce pa krvavi in v glavi se mi samo porajajo občutki krivde, da sem sama kriva za to. Počutim se kot, da bi nosila
100 kg kamen na prsih.
LP

[Aslan]

Sočuten objem ...
Ni besed, ki bi ti lahko vzele bolečino, sprejmi jo in si jo dovoli.
Pomembno je, da nisi sama v stiski ... da si slišana in razumljena v svoji bolečini, razočaranju, strahu, žalosti ...