Izguba upanja

[DejaVu]

Najprej vsi lepo pozdravljeni !
Včasih sem zaradi različnih težav že veliko pisal na ta forum, zdaj pa se spet oglašam.

Težave imam z mojim življenjem kot celoto. Po prestani depresiji, psihozi in nekakšni maniji- vse to so bila zelo težka stanja, dvakrat sem bil na zdravljenju, zamenjal ogromno zdravil in imel veliko težav sam s sabo- se mi je stanje zopet poslabšalo, vse skupaj se je začelo kopičiti nekje oktobra, ko sem moral zaradi čudnega strahu pred delom, ljudmi in tega, da sem začel zelo slabo komunicirati- pustiti študentsko delo. Težko bi opisal tiste grozne strahove ki so bili takrat v glavi, bal sem se popolnoma vsega in kot tak nisem bil sposoben več funkcionirati. Delal sem ob študiju, kar je bilo tudi naporno. Ta strah me je toliko pretresel, da sem začel negativno razmišljati tudi o fakulteti. Ugotovil sem, da se nisem s sošolci pogovarjal niti besede več, da realno gledano nisem sposoben opraviti nobenega izpita, sploh za prejšnji letnik ne (veliko mi jih je ostalo) ter da študirati nima smisla, če zraven ne bom tudi kaj zaslužil. Zdelo se mi je nemogoče naučiti se karkoli, kar so nam predavali. Poleg tega sem študiral že 4 leta, naredil pa samo prvi letnik ter še nekaj izpitov, tako da sem izgubil vse upanje za naprej. Najhuje pri vsemu študiju mi je to, da sem prej opravil gimnazijo in nimam poklica. Ostal sem doma ali kakor sam pravim, popolnoma na tleh. Dnevi so postali prav grozni. Zjutraj nisem mogel več vstati, primanjkovati mi je začelo energije, volje do življenja in dela. Popolnoma sem se izgubil v črnih mislih, posebno mislih na samomor. Zelo sem žalosten in obupan, zato ves čas mislim na to, da bi se obesil. To mi pomeni edino rešitev za moje probleme, ki jih je res nastalo preveč tako da sploh ne vem več kaj naj naredim. Mogoče je moja posebnost to, da zelo veliko razmišljam in premišljujem. Kadar je le možno opazujem druge ljudi in jih v mislih preučujem, kako lahko normalno živijo- jaz pa ne morem. Najbolj sem prizadet ko vidim uspešne in zadovoljne ljudi, ki tudi radi živijo. To me tako močno stisne pri srcu, da si hočem vzeti življenje. Še ena posebnost je ta, da sem mogoče precej nenadarjen za stvari, ki bi jih rad nekoč v življenju počel. To je težko opisati, povzroča pa mi velike bolečine. Zgleda tako, da bi bil rad neka oseba kar v resnici nisem. Temu tudi posvečam veliko časa v mojih mislih. Še posebej je težko ker imam za določene stvari zelo sposobnega očeta, v čemur se jaz razlikujem. Mogoče samo majhen primer: bil sem (upam da bom kdaj še) motorist in oče mi je moral pri vsem popravljanju motorja vse narediti, jaz pa sem hotel to sam. Reakcija je ugotovitev, da sem nesposoben in nato veliko razočaranje ker nisem tako nadarjen kot on. To potem boli in bode in tega ne morem pozabiti. Takih primerov je zelo veliko.
Zaradi teh stvari sem kar naprej razočaran in nezadovoljen, čeprav mnogo ljudi tega nebi razumelo.

Moj dan zgleda tako, da zelo pozno vstanem, spijem kavo in pokadim vsaj dva cigareta, nato se pogovarjam z mamo vsak dan precej časa. Potem grem na sprehod z psom, če zato zberem dovolj volje- največkrat ne morem. Popoldne ponavadi nekaj časa spim, potem pa sem na računalniku ali pa samo razmišljam. Včasih kaj preberem. Edina stvar ki jo vsakodnevno naredim je to, da zakurim peč ali kaj pospravim. To pa je vse. Večer mine isto kot popoldne, le da gledam še televizijo.

Živim praktično v brezupu. Poskusil sem si spet najti eno študentsko delo, da bi samo nekaj delal in se počutil koristnega pa mi to ni uspelo. Ker me je spet postalo zelo strah si za delo ne upam več poklicati.
Večidel tudi zaradi dogodka, ki se mi je pripetil ko sva s punco hotela v kino. Šla sva v trgovino in tam me je zgrabil grozen strah pred ljudmi in temu, kako se bom znašel. Ko pa sva hotela še v kino pa je postalo tako grozno, da sem punco odpeljal v avto in jokal pred njo, da hočem samo domov. Tako sva bila oba nesrečna.

Ker se bojim, da se bom ustrašil ljudi in dela ter da sploh ne bom zdržal normalnega delavnika (kar je zelo verjetno), že nekaj časa odlagam iskanje te službe in zelo trpim zaradi tega. Spet še en dejavnik, kjer ne morem biti tak kot normalni ljudje.

Če bi povzel vse skupaj, je moj problem strah, samomorilne misli, siljenje nekam kamor ne morem ter zbeganost. Celo punca me težko razume. Hotel sem napisati še kaj, vendar bi bilo preobširno.
Prosil bi za kakršenkoli nasvet, mogoče samo dobro misel, iskrico, kako naprej in kako živeti s takimi problemi.

Sam že dalj časa obiskujem psihiatra ter tudi skupino. Jem tudi tri vrste zdravil. Rad bi, da bi se stanje nekoč rešilo, vendar ne vem kako bo šlo, ali res ni druge rešitve kot smrt ?

[ringalori]

Glej, sigurno je še kakšna rešitev razen smrti, le da je ti sedaj ne vidiš!!
A si kaj premislil o menjavi tablet-ne zgleda, da bi ti kaj dosti pomagale...
Probaj vsak dan malo več naresti kot prejšnji dan, pa bo... Samo bi bilo pomoje dobro iti povedati psihiatru to, kar si na forumu napisal...

lp in vse dobro

[trzinka]

    Pozdravljen!

Ne vreči puške kar tako v koruzo. Mlad si , imaš punco in kolikor sem razbrala dobre starše. Zaupaj se bolj psihiatru. Čudi me, da jemlješ toliko zdravil, pa ne zaležejo. Pomagaj mami pospravljati, pojdi v fitness, poišči si kak hobi. Televizija te bo samo prikovala nase in te potunkala še globje. Beri in si poišči kakšno iskrico v življenju, ki ti bo posvetila  pot naprej. Poišči si psihoterapevta.

                     Imej pogum in naredi še kaj zase,


                                                                           Trzinka

[MC]

Dragi Dejavu,

ko sem prebrala tvoj post, me je zagrabilo, da bi te povabila na veliko skledo sladoleda. Saj veš – tako se tolažimo babe.

Ne vem, kako naj ti pomagam, ne da bi ti hkrati razkrila več o sebi … bila sem namreč v podobni situaciji. In res ne vem, kako bi jo zdržala, če bi se zraven pojavila še anksioznost (strah, ki ga opisuješ). O anksioznosti ti bodo več znali napisati ostali, jaz pa bi se raje vrnila nazaj na tvojo psihozo.

Če si jo doživel, potem moraš vzeti v zakup tudi depresijo in izgubo samozavesti, predvsem pa slabo koncentracijo…. Toliko o tem, zakaj (zaenkrat) stoji tvoj faks.

Ker ne vem, koliko časa je že minilo od tvoje psihoze, ti težko svetujem , kaj storiti za naprej… Slej ko prej, ko se približno »stabiliziraš«, točneje tvoja kemija, bi ti svetovala psihoterapijo.

Tam boš tudi lažje postavil meje med sabo in svojim očetom, svojimi željami in pričakovanji drugih… Kako lahko sploh prideš do zaključka, da si nesposoben, če ti ne leži nekaj, kar je pač hobi tvojega očeta?

Vem, da so trenutno tvoji dnevi precej enolični...   to obdobje jaz pri sebi imenujem zapečkarsko obdobje. Vendar verjemi mi, da je le faza.

Vse pride nazaj…. Ampak prekleto počasi… žal…

[Lost]

Vem, da so trenutno tvoji dnevi precej enolični...   to obdobje jaz pri sebi imenujem zapečkarsko obdobje. Vendar verjemi mi, da je le faza.

Vse pride nazaj…. Ampak prekleto počasi… žal…

Nisem imel psihoze in teh tezav ne poznam. Se pa strinjam z zgornjim....da se pocasi vracamo
v svoje tirnice in pocasi prevzemamo vse niti nasega zivljenja in pocutja. SO slabi dnevi, mislim.....
SAMO vedno manj jih je in trajanje je krajse. Mislim da si moramo vsi na forumu priznati da so
pri vseh spremembe in napredki, problme je le nas ODNOS do tega ,ker gre vse tako prekleto pocasi.

[Gigli]

...Lost spet si tako lepo napisal, da nimam kaj dodati..

RES JE. NA ŽALOST NE VIDIMO NAPREDKA NA SEBI, KER GRE TAKO PREKLETO POČASI. VENDAR JE!!
NAVAJENI IN ŽELELI BI SI DA BI SE STVARI HITRO POSTAVILE NA SVOJE TIRNICE, VENDAR NE GRE ZLAHKA...PA TUDI HITRO NE...ŽAL...VENDAR GRE.

ŽELIM VAM VSEM ČIM LEPŠI DAN 

GIGLI

[himiko]

Dragi Deja Vu, jaz se pridruzujem ostalim uporabnikom!!!

Strah/stahovi , ki ga opisujes, je tudi meni znan in tudi zame je znacilno, da veliko premisljujem in analiziram... Deja vu, tudi tvoji dnevi , ki jih opisujes, so bili se nedavno znacilni zame - a poskusaj crpati iz tvojih majhnih korakov - ze to, de peljes kuzka je npr majhen korak, a po drugi strani izjemno velik - poglej, mali zivalci TI polepsas dan, samo TI - kaj ni to nekaj najlepsega?

Vse bo se dobro, ne vrect puske v koruzo, sej ves, pr nas gre pocasi - vcasih smo boljse, vcasih slabse, a kot je napisal ze Lost, vazen je odnos do tega!

Deja Vu, drzi se in pisi se,

Drzim pesti zate 

himiko

[marika]

Dejavu,

mnogi, ki so začeli pisati na ta forum, so imeli veliko slabšo situacijo, kot je tvoja. Nikakor ne smeš obupati, saj imaš mnogo ljudi/stvari za katere je vredno živeti.

Glede kompleksa, ki ga imaš do očeta, moraš razmisliti, v čem si ti boljši od njega. Prepričana sem, da si boljši od njega v mnogočem, le da tega ne znaš pokazati. Če drugega ne, si MLAJŠI in že to je veliko. Kot praviš veliko razmišljaš. To je prav tako velika prednost, ki jo moraš obrniti sebi v prid. Jaz na tvojem mestu ne bi silila v študentsko delo, pač pa bi se usmerila v študij. Če je prezahteven, si lahko poiščeš lažjega. Saj opravljen prvi letnik pomeni, da je že nekaj narejenega. Seveda pa je težko delati in študirati. Sploh če imaš zraven še težave z zdravjem. Po moje ti bo šlo veliko bolje če se boš osredotočil le na eno področje in boš tam nekaj dosegel.

Praviš, da se pogovarjaš z mamo. Zaupaj ji, zaupaj punci, kaj bi rad, kje si, kakšne misli imaš... in vse bo dobro, boš videl.

marika

[Tanjas]

Dejavu ne obupaj nisi sam

vse dobro

[Anuška]

Si kdaj razmišljal o tem, da se po tebi "vlači" perfekcionizem?

Za začetek poskušaj biti zadovoljen s tem, kar zmoreš. Par lepih dni je pred nami. Psa imaš. Zadaj si nalogo, da greš res vsak dan na sprehod. Nadihaj se. Izdih naj bo vedno daljši kot vzdih. Spravi iz sebe ta zatohel zrah in videl boš, da bo tudi počutje boljše. Predvsm pa....bodi zadovoljen s tem, kar si naredil, kar si uspel.

Početi stvari, ki jih zdaj zmoreš in biti zadovoljen s tem. Ne išči, kaj vse ti ne gre. Boš videl, iz dneva v dan, iz tedna v teden bo boljše. Včasih samo za mikron, pa vendar.

Ne primerjaj se z očetom, ne tekmuj z njim.  Edino merilo naj ti bo, kaj zmorem. Tudi če danes manj, kot včeraj. Nič hudega. Jutri in po jutrijšnem so novi dnevi. Ena zlajnana, ampak meni je pomagala......piši si za vsak dan, kaj si zmogel.....od sprehoda, nesti smeti, prebrati pol strani v knjigi....... in ko v slabem trenutku to prebereš vidiš, da vendar le ni vse nič.

Pozdrav, A.

[ton]

Po mojem gre za terapijo oziroma to, da kljub zdravilom malce premočno drsiš v depresivne vode. Glede na to, da si kljub bolezni doslej še zmeraj dobro funkcioniral (študiral, tudi en letnik v 4 letih je napor, celo delal9, se mi zdi, da bi že dodaten mater z menjavo ali dopolnitvijo terapije lahko malce pomagal pri zmanjšanju nezaupanja vase in v sposobnosti.
Napiši, kaj je tisto, kar bi rad v življenju počel, Dejavu. Moje mnenje je, da so ti pri tvoji mladosti še zmeraj odprte vse poti.

[Arwen]

DejaVu  en virtualni objem ti pošiljam ... kako si kaj?

[Azrael]

Nikar se ne odreci upanju, upanje je zelo pomembno 

[Tayana]

DejaVu, ne obupaj! Glej, jaz sem bila 7 let psihično bolna, pa sem zdaj čisto v redu. Takrat pa je bilo videti, da zame ni več prihodnosti. Čas prinese spremembe, tudi zdravstvene. Enkrat smo zgoraj, zatem spodaj in spet zgoraj. Tako je življenje. Tudi tebe bodo doleteli lepi časi. Le upati moraš v to.

[Gigli]

Tayana

Vesela sem zate, da ti je uspelo
Sem preveč firbčna če vprašam kaj je bilo in kako si se pozdravila?

Vsak nasvet namreč prav pride ..

DEJAVU: Smo s tabo!
Lp,
Gigli