jutranja depresija

[betula]

Pišem, ker moram dati ven...
Danes imam spet bol tesnobno jutro, včeri je bilo malo bolje. Nekako sem ujeta v razmišljanje, v razmišljanje kaj zaboga se premakne, da je v enem dnevu kar naenkrat vse drugače. Priznam, kazali so se neki stresorji že prej, vendar jim nisem polagala preveč pozornosti. Saj navsezadnje se mi ne da analizirat vsakega slabšega počutja, ker utrudi človeka. Pa to je tudi narava človeka, da se počuti kdaj slabše, kdaj mal tesnoben, kdaj brez volje..to je lajf..ampak očitno bi morala jaz temu namenjati več pozornosti..kako to, da nisem opazila, da tonem..Identična zgodba, kot 4 leta nazaj...isti simptomi,, ista vprašanja, iste grozne misli, In zdaj spet od začetka na novo, ali morda od polovice naprej? Nevem.... Ja, naredila sem nekaj premikov, nisem več nevedna, vendar da se zdaj tako počutim. Potem se pojavijo še občutki krivde, pa saj je vse ok, jaz pa trpim. Utrujena od vseh nerealnih misli, ujeta v prihodnosti..Utrujena od psihoterapije, psihoterapija boli,, utrujena od premlevanja... A se res nimam rada, a je moja samopodoba res tako nizko?..Vse se sprašujem.. Ja imam podporo od ljudi, ki jih imam neizmerno rada..vendar so stvari in teme, ki so za na terapijo. Zakaj se tudi moji sestri to dogaja? (sicer v blažji obliki)..Bo neki na tem, da marsikaj pohopsamo iz familije...ampak to so globoke plasti duševnosti. Še bi lahko pisala...

[Nives]

Ti kar piši....samo, da daš ven iz sebe...

sčasoma boš dobila svoje odgovore na svoja vprašanja 

[betula]

Mičkn je bolje..prepričana sem, da so za stanja dneve nazaj bili krivi Ad-ji..ne za celotno, ampak da je bilo tako močno izraženo, ker sem ob jutrih mislila, da me bo konc. Nevem al je k mojemu počutju doprineslo eno odkritje na terapiji, ki mi je dalo nekaj novega, ali so dejansko zdravila prijela takooo hitro. Nimam pojma, in rekli boste, naj se s tem zdaj ne obremenjujem.

Ampak jaz se obremenjujem, ker bi si tako želela, da je to posledica terapije,ne pa Ad-ja..čeprav tega ne bom nikoli vedela, mogoče sem prehitro reagirala, ampak tako sem se ustrašla.. še vedno se težko sprijaznim s tem, da jem zdravila (ker se bojim, da mi bodo uničila možgane, ja preveč sem prebrala).


Morala sem dat tole ven.
 

[ThinkPink]

Poznam ogromno ljudi, ki so že leta na ADjih in jim možgani zelo dobro delujejo. So uspešni na več področjih. Brez ADjev bi bili verjetno samo kup živčnih razvalin.

[betula]

Ja, to je posledica mojega nezaupanja in hkrati razočaranja, da se spet tako počutim. Kljub temu, da je morda mičkn bolje, imam danes kr močne napade tesnobe. Prav zalotim se, da bi spet najraje postavljala ena in ista vprašanja okol tablet, pa uno, pa tretje, pa stranski učinki ..Pa saj pod tole čustveno bolečino se mora nekaj skrivati.. Kaj je to? Kaj me ustavlja? Ali so potlačena čustva? Toliko vprašanj in strahu. Vedno se spomnim svojega stanja, tistega, ko mi gre dobro in vem, da je lahko tako. Ampak ta del mene zdaj mi je težko sprejet, ta prestrašen otrok, ki se ustavi in kriči po pomoči.

[Nives]

Otrok je prestrašen, ker se ne počuti varen in želi zaščito. Ta zaščitniški del je pa potlačen in odrinjen nekje v nezavednem. Ko se boš počutila bolj varno s seboj, baš lahko zaživela.

Sliši se zelo enostavno, ampak očitno ni...

[betula]

Nives,
ja, se strinjam. Kot da bi me sililo nekaj v to, da ta zaščitniški del spoznam, mu pustim, da je tukaj, da zmore.  Ljubezen do sebe, sočutnost do sebe...se mi zdi, da prej to zmorem do drugih. Sebe pa kot, da dajem v položaj, da se mi more pomagat. Ja, niso lahke stvari.. je možno, da si nekaterih stvari ne priznam, nevem..
Spet se iščem, poskušam ostajati mirna kokr se da. Mirna z nemirom.

Danes je 14 dan povišane doze, še vedno mam stranske in povečano tesnobo, nevem al čem vztrajat.

 

[Nives]

Po mojem je za vztrajat..

S terapijo pa tudi, ker ne gre na hitro... 

[betula]

S terapijo vsekakor in prekleto dobro vem, da ni bližnjice. Zanimivo, da ko sem bila ta teden na terapiji in smo govorili o nečem, kar je moja rana, sem bila potem cel večer mirna..Ampak telo spet začne po svoje drug dan.. Tudi v teh štirih letih mi je zelo pomagala. Moram verjeti. Potem pa se ujamem, da me je strah, kaj če mi niti terapija ne more pomagat? ah..otežujem si, vendar ne zanalašč.

[betula]

17 dan na višanju..ali je sploh pomembno? Zakaj se en del mene toliko naslanja na Ad?
Še vedno zavita v depresivne občutke in tesnobo..
Veliko sem prebrala ta vikend, ja o depri in anksioznosti..Po eni strani vidim upanje, po drugi pa strah, da se men nikol ne bo popravilo stanje, da bom celo življenje v takšnih ali drugačnih stanjih..in na tabletih..

Potem berem neke statistike, da če imaš dvakrat zlom, ga boš ziher imel še tretjič in četrič itd...
Včasih je dobre internet pa forumi, včasih pa si zaradi tega še več simptomov prikličem...

Včasih čutim, da me nekaj blokira, da bi naredila še nekaj korakov do dolgoročnega izboljšanja.. A se res ne trudim dovolj..a je res vse tako globoko v meni, zakoreninjeno..

Malo zmedeno pisanje, vendar lajšam si dušo...

[betula]

Danes mi je res hudo.. Bila sem na dolgem pogovoru pri psihiatru..Sprejet dejstvo, da je trenutna kriza izven mojega racia in da vse, kar lahko naredim je, da sprejmem in sem nežna do sebe. Rekel mi je naj grem nazaj na cymbalta 30 zaradi hujšanja (shujšala sem ene 5 kg v teh 14 dneh, če ne več) in vseh dodatnih simptomov.
In če bo neznaosno, da bi raje zamenjal AD, da se ustavi to trpljenje.

Žalostna sem 

[tigris]

Betula vedi da vse kar doživljaš doživljam tudi sam, včeraj zvečer sem bil ok in vsi ti občutki zginejo danes zjutraj pa vse jovo na novo. Obljubil sem si da bom telovadil vsako jutro, pa ne gre, spim do sestih zjutraj in takrqat se vedno kot ura zbudim, potem se pa začne stiskanje v prsih, tesnoba, vsaj s kolesom že par dni hodim v službo, danes grem na šmarno, čeprav me vse boli od tesnobe. groza res.

[betula]

Ja pr men se tut zvečer pomiri, zjutraj pa spet vse od začetka.  Kortizol-hormon stresa je zjutraj najbolj povečan.. Pomembno je, da se ne ustaviva, čeprav trpiva. Js se tut trudim vsak dan gibat, pa pozitivno mislit. Ni druge.

[betula]

Jaz bom poslušala navodila psihiatra in šla nazaj na 30mg cymbalte. Mogoče bom zafrknila, nevem. Trenutno me obliva strah in vse te misli. Res ne vem kaj naj. Rekel je, da je tudi možnost da menjava. Nevem, nisem pametna. Sebi ne zaupam dovolj, da bom zmogla brez prebrodit krizo. Včasih si misli, ne da se mi več s to kemijo, po drugi strani pa zakaj pa ne, če mi je lahko bolje. Tako sem razklana na pol, neodločna..

Ali lahko imam odtegnitvene po 17 dneh večjega odmerka in da grem spet na manjšega?
uff

[tigris]

Jaz ti ne znam nič pametnega povedat, ker tudi sebi ne znam pomagat. Tisoč enih dvomov, vprašanj...

[betula]

Živijo,

kljub vsemu se bom ravnala po nasvetih psihiatra. Zdaj sem drugi dan spet na prejšnji dozi, mislim, da mal čutim, da sem znižala in da ne bo dolgo rajalo. Je res, da je tesnoba v vsakem primeru prisotna, zdaj niti ne vem, kaj jo povzroča, ali je dejansko spet tako močna ali pa je od nižanja. Stiskanje grla je definitivno od tablet pri nižanju in višanju. In tisti prvi teden po višanju so bila definitivno zdravila, ker kaj takega pa še ne.. Zato je v redu, da ne delamo sprememb na hitro, ker smo še v večjem zosu. Nočem se zdaj krivit, ustrašla sem se in takoj posegla po višanju. In zdaj spet nižanje..Mogoče sem se odločila tako tudi zato, ker mi cymbalta povzroča bruksizem in poka mi čeljust.. Kakorkoli, zdržat moram. Zdaj mi je naprimer slabo, grlo mi stiska. tesnoba in strah na najvišji stopnji itn  ..upam, da se to v naslednjih dneh umiri, saj nisem bila na večji dozi dolgo... Zdaj si bom dala malo časa in bom potem videla kako naprej.

[betula]

Zgleda, da tole postaja nekakšen kotiček za moje razmišljanje in za lajšanje stisk. Morda se nekatere moje misli ponavljajo, toda trenutno se s tem soočam, to čutim..Bi rekel človek: dal bi vse na svetu, samo da me psiha ne matra, govorim v patološkem smislu, ne o samem življenju. Nikoli nisem pričakovala niti ne pričakujem, da ne bo tesnob, strahov, depresivnih občutkov, to je življenje in to sprejmem popolnoma..

Saj sem na nek način sprejela tudi, da bom danes čez dan spet bila bitko s strahovi in da se bo zvečer pomirilo in najbrž bo tako tudi naslednje dni. Toliko kolikor je "žalostno", mi stanje čez dan postavlja veliko vprašanj oz se še vedno čudim, da je možna razlika med počutjem čez dan in zvečer. Ta dinamika stiske in olajšanja, strahu in poguma, nemoči in volje, nezaupanja vase in zaupanja,  tablete ja in tablete ne . Ta tanka meja, ko govori "depresija" ali kakor koli že temu rečemo in tista jaz, ki se ne boji življenja. Ja, to vse sem jaz, hkrati, sem celota. Celota kot dan, kot mesec, kot letni čas, kot leto z vsemi obrazi.

[Lost]

Kako obvladovanje anksioznosti poraja še več anksioznosti

Neprijetna čustva (emocije) so običajen razlog za iskanje psihoterapevtske pomoči, saj so sestavni del medosebnih odnosov in različnih življenjskih okoliščin. V psihologiji nas kognitivne in funkcionalne teorije emocij učijo, da imajo čustva v človeški zgodovini in v posameznikovem življenju prilagoditveno vlogo. Evolucijsko gledano bi človek težko preživel, če ne bi poznal na primer čustev jeze, strahu, ljubezni itd. Če se sprehajam po savani in zagledam leva, mi strah pomaga, da splezam na bližnje drevo in se tako zaščitim pred nevarnostjo. Ko moje gnezdo napade plenilec, je nujno, da se razjezim, pobesnim ali doživim sovraštvo do vsiljivca, saj se s tem telo nabije z energijo, ki jo potrebujem za obrambo. 

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=673&Itemid=2

[betula]

Hvala Lost,
"V psihoterapevtski praksi se pogosto izkaže, da težava izzveni, ko človek opusti poskuse reševanja. hmm, zanimivo. "  Tak feedbeck sem dobila že na terapiji.

Ja, ko me prime najhujše, sem obsedena z reševanjem, šit! Mi je dalo za misliti.

[ThinkPink]

Morda pa zjutraj, ko ti je najhuje in gredo samo negativne misli po glavi uvedeš kakšno rutino, da ti umiri misli, npr. tek, hitra hoja, sprehod...