jutranja depresija

[betula]

Pozdravljeni še enkrat,

sem dala v novo temo, če se kdo najde. Namreč opazila sem, da sem zjutraj, ko se zbudim obupana, boli me, strah itn. Čez dan oziroma proti večeru pa postanem druga, tista, ki ima občutek, da bo zmogla, pozno zvečer se pjača tesnoba, ampak mi je jasno zakaj, ker se bojim jutra.. Ali je to možno od višanja zdravil?

 Je kdo to doživljal?

Lp

[mina]

Mogoče je to, ker smo zjutraj pred novim dnevom in ne vemo, kaj nam bo prinesel. Vsaj anksiozneži s(m)o taki. Potem pa se preko dneva dvigne samozavest, ker v bistvu zmoremo. Zvečer pa spet dol, ker že razmišljamo o jutri, namesto, da bi podoživeli lepe trenutke dneva. Ni je večje napake razmišljati v prihodnost in ne živeti v sedanjosti.
Kar bo, pač bo. Nima smisla se obremenjevati vnaprej. S tem samo višamo svojo anksioznost in/ali depresijo.
Poskušaj zjutraj uživati v kavi, zvečer pred spanjem pa obujati lepe spomine iz preteklosti. Meni je ful pomagalo. Naučila sem se, da ne razmišljam o jutri, ampak uživam v sedanjosti. Manj napetosti, manj anksioznosti, manj depresije. Včasih me je bilo tako strah dneva, da zjutraj najraje ne bi niti vstala...

[betula]

Hvala.
Z vsem tem si pomagam. Zdi se mi, da sama tesnoba ali sama depra se ni tak problem, toda ta strah neobvladljiv, ki se zraven pojavlja, ta me spravlja v obup. Včasih ga uspeh predihati ko pride val, spet drugič me potolče..

Racionalno vem, da vse misli in kaj če-ji, ki prihajajo zraven, samo stvari poslabša, toda ne morem si pomagati, me prevzame..pa je pol spet ok, pa spet pride itn.

Tudi razumem vzroke, vsaj približno, nikakor pa jih ne obvladujem na čustveni ravni..kako se začne sploh spreminjati reakcija? (naj omenim , da že 4 leta hodim na psihoterapijo). Pa je spet udarlo kot strela z jasnega in se mi je vse podrlo. In potem vprašanja, kako naprej? kako naj štartam še enkrat proces k boljšemu počutju?

[logpop]

Sanje in depresija sta vzrok za slabo jutranje počutje.

Sanje:
Ena teorija je, da se ti vsako noč sanjajo moraste sanje, da si potem zjutraj zamorjena.
Obstaja tisti pojav, da ljudje občasno vstanejo z "levo nogo". Včasih pa vstanemo dobre volje. Razloga ne vemo. Jaz pri sebi to opažam.

Depresija:
Značilnost slabega jutranjega počutja je tudi depresija, ko se nimaš česa veselit v dnevu.

[betula]

Trennutno tut spim slabo, se zbujam, ampak v razmakih prespim do jutra, recimo 7h. Pol pa se začne.

Ne bi mogla rečt, da se ničesar ne veselim, samo me strah prevzame, da se sploh tako počutim. klasičen začaran krog. Sam v tistem momentu je pa kriza taka, da sploh ne morem verjet, da me tako preplavi ...

[logpop]

Vprašanje je ali je kriv spanec ali jutro. Lahko narediš poskus. Ne it spat eno noč ali pa iti spat podnevi in vidiš, če se zbudiš slabe volje vsakič ne glede na čas dneva. Kaj je vzrok za slabo počtujeje je lahko ugotovit, težje je ugotovit, kako to popravit, še težje pa dobit voljo spreminjat stvari.

[Ribica]

Jutranje slabo, obupno, bedno ...in kar je še takih pridevnikov, počutje je "normalni" del depresije. Zakaj je tako, ne vem, je pa bilo vedno tako. Popoldne in proti večeru se nato počutje izboljšuje do nekako znosnega. Tako, kot bodo pričela prijemati zdravila in se bodo pričeli izboljševati tudi drugi znaki depresije, se bo počasi izboljševalo tudi jutranje počutje. Za primerjavo ti bom opisala, kako je to potekalo pri meni, ko sem se pobirala iz globoke depresije, da boš mogoče lahko ocenila, kje si ti.
Pri meni je bil vrstni red ob uvajanju AD-jev in hkratnem suportu s Helexom nekako tak:
- najprej se je pričelo izboljševati spanje (da sem vsaj 4 do 5 ur na noč prespala), pred tem skoraj nič;
- nato se je pričel izboljševati apetit, da sem sploh kaj lahko pojedla, v glavnem  lahke stvari z neizrazitimi okusi in šele nato čez čas postopoma običajno hrano;
- v nadaljevanju sem postopoma dobila toliko energije in volje, da sem zmogla kratek sprehod po ravnini. Kakšni vzponi, hrib ali kolo niti slučajno še ni prišlo v poštev;
- naslednja faza je nastopila, ko sem zmogla v enem kosu prebrati eno stran v knjigi ali članek v časopisu (pred tem nisem bila sposobna koncentracije za več kot nekaj stavkov).
- nekako v istem času sem opazila, da imam tudi zjutraj ko vstanem, za kanček več energije, vendar me je še vedno grozljivo stiskalo v grlu, prsih, glavi... kar je popoldne in prosti večeru počasi izzvenevalo. Šele zvečer sem občutila kratko olajšanje od teh simptomov, ki so se naslednje jutro spet vsi vrnili nazaj;
- cca. pol leta je trajalo vse to, ko sem šele opazila neko generalno  lajšanje vseh opisanih simptomov - so sicer bili še vedno vsi prisotni, vendar v manj boleči meri.
Pri depresiji je zelo značilno tudi nihanje v smislu, da se kak dan, dva ali tri že počutiš ful dobro, si že misliš - to je to, na boljše mi gre... pa te spet zabije nazaj za kak teden, kot da bi šla za nekaj korakov nazaj... To te ne sme sesuti, to je del procesa. Pomembno je, da ko pogledamo celoto v nekem časovnem obdobju, vidimo napredek.
Vem, kako hudo je to. Zato je potrebno v procesu zdravljenja gledati vsak dan kot zaključeno celoto, si zvečer reči: še en dan sem uspela preživeti, ne pa razmišljati o tem, kaj bo - jutri, čez en teden, kako bom do takrat.... misliti samo na tisti dan in vsake toliko pogledati nazaj - ker takrat se vidi, da vseeno napredujemo.
Jaz sem bila v tako globoki depresiji, da sem normalno zafunkcionirala nekako v treh letih po začetku terapije z AD-ji - to pomeni, da nobenega od zgoraj opisanih simptomov več nisem imela.
Ne premlevaj neprestano, zakaj se ti je (spet) zgodilo in sprejmi, da za nekaj časa potrebuješ zdravila. Zdravila so za to, da ti bo lažje ti čez vse to. Ko bodo te faze mimo, se boš odločala, ali jih boš ukinila in kako naprej.
Vse bo še dobro.
Ribica

[betula]

Ja ta volja za spreminjat, tu je caka tudi pri meni še zaenkrat. Najbrž bo to slaba samopodoba in nezaupanje vase. Kot, da bi nekaj blokiralo pri tem. Dvomit začnem v lastne sposobnosti in se naslanjam še vedno na druge ( v tem primeru na tablete). Čeprav dobro vem, da sem se iz prejšnje krize skoraj da ne sama izvlekla s pomočjo psihoterpije, bila sem na vzdrževalni dozi AD, sploh nisem jemala terapevtskega...

Kaj tukaj nardit, se sprašaujem. Bo to ko se bom nehala bat teh stanj..hm

[logpop]

Mogoče se bojiš izzivov v dnevu, ker nimaš zaupanja v svoje sposobnosti in od tod pride jutranji strah.
Ja strah se zna zakoreniniti pod kožo. Je v bistvu podoben kot depresija, da paralizira človeka, da živi kot rastlina, neopazno, boječe, namesto da bi polno živel. Jaz imam v bistvu najraje ljudi, ki me znajo motivirat in ki me ne strašijo pred težkimi izzivi.

[betula]

Ribica, hvala..

največji paradoks je to,, da sem zase vedno mislila, da je anksioznost.
 Spanec se mi je poslabšal odkar sem zvišala dozo..za jutra pa je najbrž tudi anksioznost značilna. Sicer pa konec koncev je brezveze premlevat kaj je to, v glavnem to so senzacije, ki jih doživljam...

Ne morem pa zagotovo reči, kaj je moja prtljaga, kaj pa dela višanje AD. Upam, da mi vsaj mal olajša ad te stiske.

Logpop,

ja, sicer sem v zadnjem letu dobila kar nekaj dobrih izkušenj glede zaupanja v lastne sposobnosti..Je pa pri meni zakoreninjen ja.. Celo otroštvo v vatko ovita,...

[logpop]

Ja starši radi strašijo svoje otroke pred svetom. Zelo škodljivo.

[ThinkPink]

Kaj pa, če zjutraj vzameš kakšen Helex? Dokler ne bo vsaj približno znosno...

[betula]

Bi lahko ja, nevem zakaj se tako otepam..bojim se zasvojenosti...js sam upam da prime višja doza...

[betula]

Danes sem vzela 9 dan  višjo dozo..

[Nives]

Jutranje slabo, obupno, bedno ...in kar je še takih pridevnikov, počutje je "normalni" del depresije. Zakaj je tako, ne vem, je pa bilo vedno tako. Popoldne in proti večeru se nato počutje izboljšuje do nekako znosnega. Tako, kot bodo pričela prijemati zdravila in se bodo pričeli izboljševati tudi drugi znaki depresije, se bo počasi izboljševalo tudi jutranje počutje. Za primerjavo ti bom opisala, kako je to potekalo pri meni, ko sem se pobirala iz globoke depresije, da boš mogoče lahko ocenila, kje si ti.
Pri meni je bil vrstni red ob uvajanju AD-jev in hkratnem suportu s Helexom nekako tak:
- najprej se je pričelo izboljševati spanje (da sem vsaj 4 do 5 ur na noč prespala), pred tem skoraj nič;
- nato se je pričel izboljševati apetit, da sem sploh kaj lahko pojedla, v glavnem  lahke stvari z neizrazitimi okusi in šele nato čez čas postopoma običajno hrano;
- v nadaljevanju sem postopoma dobila toliko energije in volje, da sem zmogla kratek sprehod po ravnini. Kakšni vzponi, hrib ali kolo niti slučajno še ni prišlo v poštev;
- naslednja faza je nastopila, ko sem zmogla v enem kosu prebrati eno stran v knjigi ali članek v časopisu (pred tem nisem bila sposobna koncentracije za več kot nekaj stavkov).
- nekako v istem času sem opazila, da imam tudi zjutraj ko vstanem, za kanček več energije, vendar me je še vedno grozljivo stiskalo v grlu, prsih, glavi... kar je popoldne in prosti večeru počasi izzvenevalo. Šele zvečer sem občutila kratko olajšanje od teh simptomov, ki so se naslednje jutro spet vsi vrnili nazaj;
- cca. pol leta je trajalo vse to, ko sem šele opazila neko generalno  lajšanje vseh opisanih simptomov - so sicer bili še vedno vsi prisotni, vendar v manj boleči meri.
Pri depresiji je zelo značilno tudi nihanje v smislu, da se kak dan, dva ali tri že počutiš ful dobro, si že misliš - to je to, na boljše mi gre... pa te spet zabije nazaj za kak teden, kot da bi šla za nekaj korakov nazaj... To te ne sme sesuti, to je del procesa. Pomembno je, da ko pogledamo celoto v nekem časovnem obdobju, vidimo napredek.
Vem, kako hudo je to. Zato je potrebno v procesu zdravljenja gledati vsak dan kot zaključeno celoto, si zvečer reči: še en dan sem uspela preživeti, ne pa razmišljati o tem, kaj bo - jutri, čez en teden, kako bom do takrat.... misliti samo na tisti dan in vsake toliko pogledati nazaj - ker takrat se vidi, da vseeno napredujemo.
Jaz sem bila v tako globoki depresiji, da sem normalno zafunkcionirala nekako v treh letih po začetku terapije z AD-ji - to pomeni, da nobenega od zgoraj opisanih simptomov več nisem imela.
Ne premlevaj neprestano, zakaj se ti je (spet) zgodilo in sprejmi, da za nekaj časa potrebuješ zdravila. Zdravila so za to, da ti bo lažje ti čez vse to. Ko bodo te faze mimo, se boš odločala, ali jih boš ukinila in kako naprej.
Vse bo še dobro.
Ribica6

Ribica, moj poklon tvojim hudim preizkusnjam in zmagovitim izkusnjam!! Cestitke tudi za ukinjanje Ad-ja!

[Ribica]

Hvala Nives,
tokrat imam veliko upanje, da mi uspe. Zaenkrat sem (še vedno) o.k., čeprav že teče drugi mesec brez AD-jev. Doslej (ob nekaj predhodnih poskusih) še nikoli ni bilo tako, počutje je pričelo padati in simptomi depresije so se začeli vračati takoj po prenehanju ali pa že ob zniževanju doze. Bojim se samo, da me kakšne druge težave ne bi zabile tudi psihično nazaj - imam kar nekaj resnih ortopedskih problemov in s tem povezanih bolečin (lani 2 operaciji, letos me čaka še ena) in vse to tudi lahko vpliva kot stresor... Včasih me ponoči zagrabi tak grozen občutek in takrat si pomagam z avtogenim treningom. Zaenkrat deluje.
Pozdravček vsem...
Ribica

[Nives]

Kar tako naprej!  Bravo!

[ThinkPink]

Bi lahko ja, nevem zakaj se tako otepam..bojim se zasvojenosti...js sam upam da prime višja doza...

Saj si primerno razporediš, npr. zjutraj polovičko in nato po potrebi opoldne še eno, popoldne in zvečer pa probaš brez, glede na to, da praviš, da je samo zjutraj problem. To jemlješ kakšen teden, nato zmanjšuješ, npr. samo še zjutraj, opoldne več ne, kasneje tudi jutranje več ne boš potrebovala.

1. rundo depresije sem Helex jemala kakšen mesec, tako po potrebi, v 2.rundi pa cca 14dni, ker smo ravno v mojem najhujšem stanju imeli planiran dopust (probaj reči otrokom da ne grejo na morje zaradi mame ) - takrat mi je to predstavljalo blazen stres...pot, pakiranje, adijo živci, mogla sem vzdrževati normalno vzdušje zaradi otrok, tako da sem zjutraj vzela polovičko in še po potrebi po kosilu, nato sem bila popoldne ok. Pa še kljub AD sem se držala načela - eno pivce za živce Res pa je,da sem po Helexu imela čuden občutek...strahu več ni sicer ni bilo, sem pa bila kot rahlo zadeta, brez prave energije.

Pač jemlješ po zdravi pameti, ko je najhuje, nato postopoma opuščaš. Po mojem ob takšnih nizkih dozah - 2 polovički, torej 0,25 mg, ne moreš biti odvisen, če jemlješ samo, ko je hudo.

[betula]

Hvala ti. Res je, se pa vseeno nekak probam prebit brez, bom pa vzela, če bo ress ampak ress nevzdržno..Recimo zdaj se počutim, kot da mi tovornjak sedi na prsih..najhujs je takrat, k je strah zravn, takrat bi rabla helex.
Se mi zdi, da sem zdaj res padla na relana tla, da se ne morem zanašat na tablet, ker v sebi sem se vedno, pa tudi dans. Ampak realnost je drugačna..težko za sprejet, pa vendar..Ta strah in presodek jemati ad več let me ubija, ali pa celo misel forever..uf..Pa potem fantazije, da naslednji kolaps pa bo itak un, da ne bom mogla vstat iz postelje, tega se najbolj bojim.. Ali pa verjeti, da se naslednji kolaps ne bo zgodil, zato ker delam na tem..to so vse misli, ki mi rojijo po glavi in potem strah pred izgubami...
Vem, da se s temi mislimi naj ne bi obremenjevala zdaj, ampak ko sem v krizi, me preplavijo.. Lahko bi pisala, so pa vedno ena in isti strahovi, pred 4 leti je bilo isto..
Več je dejavnikov, ampak ta vzrok, ki me potegne dol, nikakor da ga začutim, in se ga neham bat..

[betula]

Razmišljanje: ko sem leta nazaj končala s takratnim partnerjem, sem šla skozi isto kot zdaj..pa niti pomislila nisem, da grem do psihiatra, ker je šlo za prebolevanje, ker je bila okoliščina znana..

Zdaj, ko pa izvira iz mene (na zunaj življenje dobro), ko se nimam ničesar za oprijet, pa cela štala.

Danes sem jezna!