Hoja po robu

[VIA]

Pozdravljeni,
najprej naj povem, da bi bilo moje življenje, brez vseh vaših misli in besed, ki jih tukaj delite, mnogo, mnogo težje. Hvala vam za vsako sleherno besedo Že dolgo nisem pisala. Zdaj pa imam občutek, da spet hodim po robu prepada, v katerem sem že bila.
Z  anksioznostjo živim že celo življenje. Stiske in nenehna napetost v otroštvu, je postala del mene. V zgodnji mladosti bolečine "v srcu" in paničen strah pred infarktom. Ko sem po dveh letih nenehnega strahu vendarle spoznala, da gre v resnici za tesnobo, se je moje življenje normaliziralo. Sledilo je mirno obdobje nekaj let, potem pa spet. Simptomi sicer drugje, pa vendar...Potem sem dve leti hodila na psihoterapijo in moje življenje se je bistveno izboljšalo. Čez slabi dve leti, pa iznenada paničen napad in še en, ter obdobje prave nočne more hude anksioznosti, ki je trajalo pol leta. Vse skupaj sem takrat nekako "predihala, prehodila, preživela", s pomočjo osebnega zdravnika, partnerja in lastnega znanja o tem, kako se soočati s tovrstnim stanjem. Vmes sem zanosila, preživela težko nosečnost, težek porod, naporno prvo leto po porodu, dve leti neprespanosti itd, vse brez posebnih občutkov tesnobe. Danes po štirih letih relativnega "miru" (no, občutki tesnobe so vsake toliko časa vendarle prisotni, vendar s tem dokaj v uredu živim), pa spet nemir. Vse skupaj se je začelo že lansko jesen (po nenadnem nastopu hude bolezni moje mame) in se stopnjevalo. Zdaj, ko je otrok malo večji in bolj samostojen. Zdaj, ko ponoči končno spim in mi ni treba ves čas bdeti nad sinkom,se je v moje življenje spet prikradla anksioznost.  Moje telo je v kronični napetosti, bolečini, zgornji del hrbtenice, ramena, mišice, mravljinci v nogah in strah, da sem bolna, da se mi bo kaj usodnega zgodilo, niti zapisati ne upam vseh črnih, črnih misli. Iz tira pa me je spet najbolj vrglo nepravilno utripanje srca. Januarja so se ekstrasistole pojavile le nekajkrat na teden, februarja skoraj nikoli, zadnji teden pa vsak dan, večkrat na dan. Res, da sem imela izjemno stresna dva tedna v službi in ta stres mi totalno škodi, to vem. Kljub temu zavedanju, sem psihično skoraj na dnu. Skoraj...in strah me je, da ne padem še nižje...zdaj, ko imam otroka, nisem več toliko usmerjena v "opazovanje" sebe in vseh mogočih simptomov, senzacij lastnega telesa, kot sem bila prej. Vendar, ko se zvečer usedem na kavč, se moja miselna spirala začne...vsak večer znova. In te ekstrasistole, zvečer najbolj...obup. Ne vem česa naj se oprimem, kaj naj naredim...in ta občutek starševske odgovornosti za življenje lastnega otroka, občutek, ki me, paradoksalno, večinoma drži nad gladino, mi hkrati predstavlja neznosno breme.
Čudno je tole pisanje, ko se ozrem na napisano...oprostite. Dolgo nisem ničesar zapisala o sebi, kot da sem pozabila nase in zdaj ne znam več niti za silo artikulirat svoje notranje realnosti.
Hvaležna bom za vsako vašo besedo. V tem svojem svetu tesnobe sem namreč precej sama.

[Lost]

Pozdravljena, res je v stiski smo vsaj na začetku ZELO SAMI, ampak ravno z pomočjo foruma in izkušenj drugih tako slabih kot tudi dobrih in uspehov, ni za obupat. Očitno je nosečnost in porod ter "štiri leta relativnega miru" obudil tiste STARE zadeve, ki v tem časi niso prišle na vrsto da bi ti jemale energijo in čas.
In kot je zapisal REBOLJ : Življenje se ne naveliča vedno znova razpisovati popravnih izpitov
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=1303&Itemid=2
Glede da ti je psihoterapiji enkra ŽE pomagala, ti bo tudi v drugo, .... korak za korakom.

[skylost]

Draga Via pozdravljena, uhhh kako razumem tvojo situacijo. Da ti znam svetovati kaj pametnega, niti ne, ker si dlje časa v tem "sranju" kot jaz in verjetno poznaš vse metode, ki naj bi pomagale iz primeža tesnobe. Pa vendar naj ti povem čisto na kratko svojo zgodbo: Pred skoraj tremi leti sem dobila prvi panični napad. Z vedrega neba, v obdobju, ko sem končno zaživela mirno, otrok je bil že večji, z možem sva si super.. ma vse tip top. Jaz pa v razsulu totalnem. Zakaj, zakaj meni? Kaj sem bogu skrivila? Pa vendar, takrat nisem znala, kaj se mi dogaja, mislila sem, da doživljam infarkt in da bom umrla vsak čas. Naredila nekaj preiskav, vse ok. Čez dva meseca sped napad, od nikjer, z ničemer spodbujen. Spet k dr., spet pregledi, kardiolog, ultrazvok.. in moja osebna dr. je rekla, da se ji zdi, da je to tesnoba. Jaz pa: "Z vsem spoštovanjem gospa dr. M..., ampak jaz nisem prav nič tesnobna, jaz sem bolana, za božjo voljo, pošljite me kam, da mi odkrijejo to bolezen in da končam s to agonijo." Ona pa: "Napisala vam bom napotnico za psihiatra in preberite si kaj o paniki in tesnobi!" In sem šla s povešenim nosom ven z ordinacije. Potem psihiater potrdil paniko z ankso na podlagi mojih pripovedi. Hotel na silo predpisati AD-je, kar sem odklonila. Hodila samoplačniško na KVT, k raznim "čiribujem", pila razne dodatke (zeliščne) za pomirjanje, vitamine, prebrala o tem vso možno literaturo. In uvidela, da je verjetno res, kar mi je dr. že na začetku povedala. Panični so se vrstili, tudi po 6x na dan/noč. Bolj kot panični pa so me vedno bolj skrbele bolečine po telesu, enkrat glava, drugič trebuh, včasih celo telo, zbadanja in špikanja... Uglavnem moje telo je bilo eno samo razsulo. Trudila sem se z vsem možnim, športom, hribi, narava, sproščanje, meditacija, počivanje, branje... Včasih je bilo boljše, so bili pa dnevi, ko bi z glavo v zid tolkla, toliko je bilo hudi. In l.2016 sem se vpisala na jogo - in to je bila moja najboljša poteza v življenju. Joga me je telesno ojačala, mi dala samozavesti, me naučila se umirjat, preusmerjat misli!!! Jaz moji vaditeljici neštetokrat povem, da mi je joga rešila življenje. Sedaj sem velikooo bolje, 98% bolje kot l.2015, pa vendar so momenti oz. dnevi ko nisem ravno ok. Bolečine so še vedno prisotne, sicer dosti manj in redkeje, pa vendar so. In to me pesti, ker saj veš, en čas ignoriraš, dan, dva, teden, mesec.. ampak potem pa mi spet začnejo misli uhajat v "kaj pa če" (bolezni od A do Ž, črne scene v glavi..). In spet se moram borit z mojo glavo (z mislimi) in to je tako hudičevo težko. Še vedno se mi pojavljajo vsiljive misli, kakšne negativne scene v glavi, slike, sanje... Spanje je okrnjeno, na obroke. Ampak nekako plavam z glavo nad vodo. Sicer brez pomoči in podpore mojega dragega moža in sina, bi bila pomojem že zdavnaj na dnu. No sem rekla, da bom kratka, pa nisem ravno bila. Skratka, hotela sem ti samo povedati, da nisi sama, da nas je tu malo morje, ki se nam dogajajo podobne stvari kot tebi. In en moj nasvet: Poskušaj poskrbet malo tudi zase, ukvarjaj se z nečem kar te veseli, vsaj 2x na teden. Ustavi konje včasih, lenari, saj se bo vse naredilo. Če ne takoj ta moment, pa jutri. Ne sili se v stvari, ki te odbijajo. Odje.... vse ljudi iz tvoje okolice, ki ti ne ustrezajo, ki so čustvene pijavke. Če ti bo pomagalo, pojdi k svojemu dr. in ga prosi za osnovne preiskave, da boš mirna, da si fizično zdrava. Boš videla, ki bo vse ok, saj ti si "stara mačka" v tem, ne dovoli, da te potegne globlje v vrtinec, saj bo pot navzgor toliko težja in daljša. Naj ti bo sin v spodbudo, zaradi njega se bori. Če želiš pogovor, lahko pišeše na ZS, si bova malo "pojokali" pa nama bo lažje obema. Lep vikend ti želim. Uživaj ga!!

[VIA]

Lost in Skylost, hvala. Stokrat hvala za vajine spodbudne besede. Ko sem prebrala, kar sta zapisala, sem mi je od srca odvalil velik kamen teže. Spet je večer in sedim tukaj na kavču, a nocoj je lažje...Prebrala intervju z dr. Reboljem in čez kakšen dan ali dva, ko se mi prebrane besede usedejo v lastne misli, ga bom spet. Hvala, Lost, da si me spomnil_a, da ima tesnoba svoj namen in da vse, kar je prezrtega, zamolčanega in skritega, nekoč najde pot, da se izrazi. Tako ali drugače. In priložnost, misel na priložnost je tako osvobajajoča.
In hvala tebi Skylost, za tvojo zgodbo, razumevanje in neizmerno spodbudo. Ja, poskrbeti zase...Ko sem pred leti prvič poskusila jogo, se mi je odprl nov svet. Skozi jogo sem končno uzrla sebe, svoje telo, svoje misli, se umirila, zadihala...ne znam opisat. Tako kot praviš sama, joga mi je takrat rešila življenje. Potem so mi določene spremembe v življenju, otrok, selitev itd podrle vsakdanji ritem in sem jogo opustila. Velikokrat pomislim na to, kako blagodejno je vplivala name...Tukaj, kjer sedaj živim imam vadbo joge za vogalom in večkrat pogledujem skozi okno svoje dnevne sobe od koder vidim prostore, kje poteka vadba. Res, ne vem kaj mi je, da ne grem...Vedno se mi zdi, da imam toliko drugih bolj pomembnih reči za opravit. Dela nikoli ne zmanjka. Ampak imaš prav, Skylost, moram si vzeti čas zase. In korak za korakom, kot si zapisal Lost. Še enkrat hvala za podporo. Mi veliko pomeni, ker sem sicer precej sama in moja introvertiranost mi pri tem nič kaj ne koristi...Skylost, ti bom pisala na ZS. Bodi dobro!

[Regina]

VIA, naj bti pvem kako zelo razumem tvoje občutek. Sama sem se s paniko prvič srečala 4 leta nazaj, stara sem bila dobrih 20 let, pred tem NIKOLI občutila kakšnih pretiranih paničnih izbruhov, sem bila pa od malega že bolj nervozen tip človeka, ki se hitro zasekira ... nikoli si pa nebi mislila, da bo iz tega nastalo to, kar je sedaj. Imamo zelo podobno situacijo kot Skylost  .. sama sem s prvim paničnim napadom dobila v paketu ''srčni napad''. Bila sem sama, ponoči, srce mi je nenadoma (a vem, da je bil tisti dan bolj napet kot drugi) začelo divje razbijati, enakomerno a prehitro ... do 160/min. Grozen strah v meni, potem še bolečine v prsnem košu ... mislila sem, da bom umrla, sama, brez fanta ob sebi, brez družine ... noč sem preživela, zjutraj se je pa zgodpa ponovila. Šla sem na urganco, kjer je bilo vse BP samo pulz prehiter ... že takrat so rekli, da jim tole smrdi na paničen napad a so me vseeno poslali naprej v bolnišnico, kjer so sum samo potrdili. Zdravnik mi je prijazno razložil, kaj panika je, kaj naj naredim ... a jaz ga nisem poslušala. Zakaj bi mene panika? od kdaj od kje .... eno leto skoraj po tem prvem paničnem napadu, je bilo napadov še kar nekaj .... strah ogromen, misli o tem kako bom samo en dan umrla, kako me bo inffarkt ... nisem si priznala, da je to psiha.. mislila sem, da je srce. Šla do zdravnika na EKG pomoje ene 5x ali več.. vedno ista zgodla - pulz hiter, ostalo vse bp ... in sem se počasi sprijaznila, iskala načine kako si pomagati. opustila sem kontracepcijske in v pol leta opazila ogromno razliko v izboljšanju počutja  potem je šlo samo še navzgor ... sedaj sem pa na neki ravni črti, občasno gre navzdol, občasto tudi zelo navzgor .. odvisno od okolja, stvari, ki jih imam za naredit, faksa, družine ... sem zelo občutljiva na spremembe in takrat se pojavijo tej grozni občutki panike in izgube nadzora. Tudi meni se ekstrasistole pojavijo, občasno a se.. in takrat se zelo ustrašim. So pa posledica tesnobe in pishičnega neravnovesja, to vem....
Včasih je zelo težko, včasih pa o anksi ne duha ne sluha ... že 4 leta to traja in še vedno upam, da pride dan, ko tega nebo več - vem, da se to ne bo zgodilo ... to je v meni, na meni pa je, ali to sprejmem in živim s tem, delam na sebi, ali pa se paniki in strahu prepustim in životarim. Vedno izberem prvo .. h sreči imam ob sebi prečudovitega partnerja, ki mu lahko zaupam in prijatelje, ki za mojo težavo vedo. Družina ne ve nič .... 

VIA draga, želim ti, da najdeš neko oporo, ki ti bo v slabih trenutkih na voljo, ramo, da se lahko zjočeš in spustiš tenegativne in grde občutke ven. Ne tlači zadev v sebi ampak jih spusti ven, občuti jih in delaj na tem, da si OK, da se ti nič ne bo zgodilo ... kaj vse si preživela, veliko .. vedno imej v mislih... Sčasoma bo sigurno boljše, verjamem v to!  Predvsem pa delo na sebi, sproščanje, ukvarjanje s stvarmi, ki jih imaš rada, preusmerjanje misli, pisanje dnevnika, barvanje mandal, sprehodi, gibanje, psihoterapija ... vse to pomaga! počasi se pokažejo zmage  .. na voljo sem ti na ZS  tu sem res vse zelo na kratko napisala .... pa čeprav je zapis dolg 

[mina]

Oh draga moja...kako te razumem.
Anksioznost je nacin zivljenja, ki smo si ga navlekli nase. Pocasi in vztrajno. Zaradi napacnega zivljenja, ki smo ga / ga zivimo. Opozorilo telesa, da je z duso nekaj narobe. Da se ustavimo malce in postavimo sebe na prvo mesto. Le tako lahko postavimo nove temelje in najdemo moc, da opravimo z anksioznostjo.
Enkrat si si ze pomagala s psihoterapijo, drugic si bos tudi. Samo zaupaj vase.

[bikica66]

Pozdravljena 

Ko takole berem se včasih kar ustrašim - kaj vse smo dali skozi
Najbolj pa sem včasih žalostna in razočarana sama nad sabo. Vedno se ženem do onemogolosti,ko hodim čisto po robu,ko že kar padam se zavem kakšno napako delam.
Zakaj mora biti vse narejeno,urejeno in ne vem kaj še vse. Svet gre dalje naprej z menoj ali pa brez mene in zakaj bi morala gnati svoje telo do roba in še dlje - ne ni mi treba.
Ja treba pa si je vzet čas zase za svoj mir,za svojo dušo,za moje telo.
Jutri je nov dan,novi dogodki in če sem skulirana lahko kaj naredim,ko pa sem vsa v krču pa tudi nobeno delo ni opravljeno tako kot mora bit.

Ne glej iz dnevne sobe v telovadnico - vzami vse potrebno in pojdi tja,kjer veš da si našla sebe.
Vse te bo počakalo in vse bo narejeno

[skylost]

Bikica66, se popolnoma strinjam s tabo. Meni je najbolj žalostno to, da nam mora telo (anksa, depra, panika) pokazati, da pretiravamo... zakaj ne uvidimo tega že prej?? Pomojem je to ta današnji svet, vse popolno, vse tiptop, vse tempirano.. in normalno, da um in telo odpove. No vsaj ena dobra stran nas tu je, da se vsaj zavedamo, da je treba ustavit konje!! 80% ljudi nikoli ne pride do tega spoznanja ali pridejo, ko je že prepozno. Via - tako kot ti je bikica66 svetovala - superge, pajkice, podlago  in par evrov - več za jogo ne potrebuješ. Kar pogumno, bo pomagalo!!

[nora]

Hej

Tule še ena, ki se je za trenutek počutila, kot da bi brala svojo zgodbo. Le, da se sama zdim bistveno bolj raztresena, ko poskušam opisati kaj se mi dogaja. Pa sem drugače močna pri izražanju. Ko gre zame, za mojo zgodbo, odpovem. Ne opravičuj se, prav lepo si opisala vse skupaj.
Jaz sem ena izmed tistih, ki nikoli ne čuti utrujenosti. A vem, da spanje in sprostitev zelo pomagata. Joga okrepi telo in umiri duha. Tudi jaz sem v njej našla odrešitev, a si zadnje čase (ob zahtevni in naporni enoletnici) tudi ne vzamem zadosti časa zase.
Tudi mene telesna simptomatika začne opominjat, da nekaj ne delam prav in se v zadnjem času intenzivno trudim slišat svoje telo. In ja, res je žalostno, da nam šele telo fizično uspe sporočiti, da nekaj ne delamo prav. Trenutno se borim z omoticami, ki to niso in nerealnim strahom pred slabostjo/slabim počutjem. S tem, da počasi začenjam razumet od kod vse to. In mi je lažje.

Želim ti, da bi bila čimbolj uspešna v premagovanju težav.

Piši še kaj. Tule gor so zlati ljudje, ki znajo pobožat z besedami.

Pa lep dan 

[mina]

Via,
se eno spoznanje bi podelila s teboj. Do njega sem prisla sele, ko sem se resila anksioznosti. 
Anksioznezi zivimo v prihodnosti. Kaj bo jutri treba narediti, kam iti...Zivljenje se pa zivi TA trenutek in ZDAJ. Spominjajmo se lepe preteklosti in uzivajmo sedanjost. Tudi se tako perfekten nacrt za jutri, se lahko v hipu podre. In ni nujno, da zaradi nas. To je kot da kamen po kamnu zlagas po tocno dolocenem nacrtu. Ponoci ti nekdo vzame kamencek....in zid ne bo ves isti.
Nauciti se ne planirati prevec, ampak se prilagodi sedanjosti, vzemi kar ti prinese in zidaj svoj zid tako, kot se ti sproti kaze.
Predvsem pa zvecer ne misli na jutri, podozivi lepe urice, ki si jih prezivela tisti dan. Meni je to pomagalo ogromno.