Strah mi uničuje življenje

[gogi]

Se strinjam da je stres pri delu pač prisoten. Pomembno je, kako se pozneje sprostimo, če se sploh.

[Stronger]

Nekateri ste mi pisali, naj se oglasim. Pa se bom...a zelo težko.
Stanje se mi je hudo poslabšalo. Od srede sicer pijem polovičko cipralexa in vem, da še ne more biti bolje. Ostala sem doma, ker sem imela v službi pet napadov enega za drugim. Še pri psihoterapevtki me je dvakrat stisnilo. Zdravnica mi je dala tudi helex 0.25. Najprej sem pila polovičko, dva večera nazaj pa sem vzela dve celi in se še vedno tresla. Mož me je peljal k dežurnemu. Ta je seveda ugotovil, da je pritisk ok, sladkor ok, kisik v krvi 99% in ekg ok. Rekel mi je, naj jemljem helex redno in čakam, da primejo tablete. Nato sem se včeraj cel dan počutila dokaj ok, brez napadov. Začelo se je ob petih popoldan in spet sem zaspala z dvemi helexi. Ob petih zjutraj me je spet zbudila napetost v telesu, mravljinci, strah, strah, strah in bolečina v želodcu. Popila sem pol helexa, pa ni bilo dovolj. Potem še pol in zdaj še enega. Zdaj lahko vsaj pišem, vendar napetost v telesu ne popusti, strah pa sploh ne. Večkrat se napad začne z okusom železa v ustih.
Ima še kdo take izkušnje?
V navodilih za tablete piše, da lahko vzamem tudi 1mg naenkrat...to so 4 tablete. Mene je tega strah.
Pomagajte mi!

[nicole]

Meni Helexi niso pomagali, zato sem jemala Apaurin, ko je bilo najbolj hudo.

[skylost]

  Stronger,zelo mi je žal,da se ti je stanje tako naglo poslabšalo. Tudi meni so znali bit večeri grozni. Ampak saj veš to,da si to katastrofalno stanje prikliče sama z mislimi??  Ko bos prišla do te točke,da boš sama sebi znala dopovedati,da je vse to sranje v tvoji glavi,od takrat bo šlo na bolje,ti obljubim. Tudi jaz sem letala na urgenco parkrat in potem sem videla,da to nima smisla,da si samo se podaljšuje muke. Tudi ko je bilo zelo zelo kritično,sem se premagala in nisem šla. In ne boš verjela,PREŽIVELA SEM!! Tudi ko mi je po večerih tako znalo nabijati v glavi in bobnati in piskati in trzalo mi je celo telo in srce nabijalo 200 utripov/min,ko sem mislila,da ne bom ugledala jutra,sem se zbudila zjutraj in se tipala,če sem se živa  . Je težko verjemi da vem, lajšaj si s Helexom,ko je res kriza,sam bodi previdna,ker hitro potegnejo notri. In to je izhod v sili in ne čarobna palica ozdravitve,to imej vedno na umu!! Poskusi meditirat,ali vodeno sproščanje je meni pomagalo. Na youtube imaš kratke posnetke tega. Dihaj globoko,meni pomaga pranajama jogijsko dihanje,če ga poznaš. Vsaj 10 min,večkrat na dan. Pojdi z možem na sprehod,mi smo hodili tudi z marelami v dežju neštetokrat,ker je bila kriza in sem morala it ven. In je pomagalo. No vsak človek je štorija zase,ti si poskusi najt nekaj,kar tebe umiri. Upam,da boš čimprej bolje. Sporoči kako gre.

[Regina]

Stronger, tudi sama sem imela te dni groznooo slabe misli.. upam, da bo od danes boljse. Ze dva dni sem se zbujala tesnobna, misli katastrofalne, tresla sem se, slabost, strah.. nisem se mogla kontrolirat.. mislila sem, da bom dejansko na urgenci pristala.
In kaj mi je na koncu danes pomagalo? Moj me je zbrcal ven, na zrak, sprehod... jaz sem v svoji glavi seveda imela vse mozne scenarije, vzela sem denarnico sabo (ki jo drugace ne, ce ne vozim) samo zato, ker mi je na misel prislo to, da bom tam padla skup, da me bo pobralo... in boljse, da imam zdravstveno kartico pri sebi. No na poti z avtom sem se ze kar sprostila, potem tisto pesacenje me je spet ustrasilo,pa milijon folka.... in pol sem si misli zpolnila z raznimi idejami, pogovorom... in kar na enkrat sem bila super!!

Ma jaz ne morem verjet, kaj misli lahko naredijo... res grozno!

Sama izkusenj z zdravili nimam, polagam ti na srce samo, da cimvec govori o tem, jokaj, ce je treba, bodi projazna do sebe, sprejmi situacijo, zamoti misli.. vem tezko je, ampak moras.. vedno misli, da bo minilo... ne se pustit mislim,...ko jih jaz ne morem ukrotit meni se zmesa, sploh se ne prepoznam.. potem, ko mine in pomislim, kaksna sem bila, mi ni jasno..kako se lahko to dopustila.

Lahko mi se v ZS pises, ce ti bo lazje ali ve rabis oporo. 

[Travis]

@Stronger čau

Definitivno je prišel čas, ko te telo opozarja, da ne zmore več.
S psihiatrom se zmeni, da ti z mnenjem, ki ga glede na dogajanje
ne bo težko spisal, omogoči, da greš na daljšo bolniško.

Doma pojasni, da ne zmoreš več in da potrebuješ pomoč.
Tudi njihovo. Bodi predvsem fizično aktivna takoj, ko začutiš
"samo atom energije ali pa sekundo odsotnosti težav".

Vse se bo pozitivno obrestovalo. Garantiram iz prve roke

Še naprej obiskuj psihoterapevta, če ti le finance to dopuščajo,
bi bilo smiselno število obiskov povečat na 1x tedensko.

Čas je za korenite spremembe. Vsakdo se enkrat znajde na
tej točki, sicer ne bi nihče nikdar osebnostno napredoval.

V branje ti sočutno & toplo priporočam Mir v vsakem koraku.
Povezava: http://www.bukla.si/?action=books&book_id=12326

Vse dobro, T.

[Chantal]

Stronger, mislim nate, upam, da se držiš nad vodo. Jaz sem v času najhujše krize ostala 14 dni na bolniški (prvič v življenju, ker sem prej trapa delala tudi, ko bi lahko bila kdaj res doma grrrr...), vendar ter razumem, česa te je strah. Jaz v službi delam s strankami in je težko v takem stanju, kljub temu sem in se še ves čas trudim delat. Zavedaj se, da ti je zdaj teh nekje 10, 14 dni najhuje, potem bo počasi lažje. Dajejo te tudi stranski učinki AD... ampak imela boš boljše in slabše dneve, boš videla. Ne boš se zaprla, ker si dejavna (začela si psihoterapijo), sploh pa že tvoj nadimek kaže, da si močna  . Naredi karkoli, da preusmeriš misli, malo preberi po forumu, morda kar kaj so meni svetovali in nekaj boš že našla, kar tebi ustreza. Drži se, piši, pomaga!  p.s. meni so veliko pomagali tudi objemi, toplota, bližina... ko je bilo res hudo. Poskusi, če imaš možnost!

[Stronger]

Pišem vam ponovno, da vas opišem malo moje stanje in mogoče dobim še kakšno informacijo od vas.
Po napadih anksioznosti in paničnih napadih sem ostala na bolniški 16 dni. Na začetku je bilo hudo, predvsem noči (navkljub helexu), zadnje dneve bolniške pa sem začela čutiti vpliv tablet (cipralex). Bila sem živahnejša, delavna in predvsem, spala sem cele noči (še vedno sem spila helex zjutraj in enega pred spanjem). V glavnem, odločila sem se, da se počasi vrnem v službo, čeprav me je bilo malo strah.
S ponedeljkom sem se vrnila v službo in dan mirno in sproščeno preživela. Bila sem zelo vesela. S torkom pa se je začelo...vsak dan sem bila bolj nemirna. Napadov nimam več, vibriram pa cela. Noči pa so bile še hujše...vsako noč sem spala po dve uri manj od prejšnje, do danes, ko sploh nisem spala.
Kaj se dogaja? Sem se prezgodaj vrnila v službo? Bom uspela premagat to, rabim le čas?
Mojo službo imam zelo rada, imam razumevajoče in prijetne kolegice ter enako tudi šefa. Razumejo moje stanje in me podpirajo. Zato tega pritiska ne čutim, pravzaprav pritisk izvajam bolj sama nad seboj, ker se mi zdi vse skupaj sramotno in neprijetno. Počutim se kriva. Rada bi se vrnila delat, danes pa sem spet doma .
Ima še kdo podobne izkušnje? Je šlo potem na bolje?
Hvala vam...

[Chantal]

Živjo,
najprej - seveda bo bolje, če prav razumem, še nisi na polni dozi vsaj 4 tedne, da bi lahko bilo že skoraj ok. Nihanja so na žalost vedno prisotna še kar nekaj časa in zelo zelo si lahko hvaležna sodelavkam, da te razumejo, to imajo redki. Tako zelo ter razumem, tiste občutke krivde, sramote...vse to mi je tako zelo blizu...in tukaj grešimo, ker bolezen ni sramota, ni krivda, zdaj smo tukaj, da gremo naprej, delamo na sebi, spoznamo sebe tudi v tistih kotičkih, kjer se prej nismo ali pa se nismo hoteli  .
S helexi pa le previdno, čim manj, jaz kadar sem doma poskušam preživeti brez pomirjeval, če se le da. tresoče telo še kako poznam, poskušaj takrat predihat, preusmerit misli...karkoli čutiš, da ti ustreza. Ni lahko, niti približno, a taki super dnevi, kot je bil tvoj ponedeljek nam dajo moč, da bodo enkrat vsi dnevi taki. 

[Nives]

Stronger
Pričakuj se nihanja, ki so običajna.  Zdravila ti hitro prijemljejo in imaš srečo, da je tako. Bodi pa prizanesljiva in sočutna do sebe. Zdaj pač potrebuješ čas,  da boš spet takšna, kot si bila.
Vse dobro!

[gogi]

Stronger, a na bolniški si bila 16 dni? Uff, se mi pa zdi kar malo premalo. Jaz sem bila na bolniški 2,5 meseca, nato začela s 4 urami in šele po enem mesecu začela na polno. Tudi sama imam Cipralex in je OK tabletka.
Kot ti je rekla že Nives, pričakuj spremembe.
Pričakuj nihanja, padce in vzpone in predvsem, poskušaj se ne ustrašiti. To pač spada zraven, a se ti ne bo nč hudega zgodilo. Predvsem pa, ne zaganjaj se pri delu v službi, raje pri delu na sebi.
Počasi se daleč pride veš, samo brez pričakovanj. 

[anton]

Živjo,
najprej - seveda bo bolje, če prav razumem, še nisi na polni dozi vsaj 4 tedne, da bi lahko bilo že skoraj ok. Nihanja so na žalost vedno prisotna še kar nekaj časa in zelo zelo si lahko hvaležna sodelavkam, da te razumejo, to imajo redki. Tako zelo ter razumem, tiste občutke krivde, sramote...vse to mi je tako zelo blizu...in tukaj grešimo, ker bolezen ni sramota, ni krivda, zdaj smo tukaj, da gremo naprej, delamo na sebi, spoznamo sebe tudi v tistih kotičkih, kjer se prej nismo ali pa se nismo hoteli  .
S helexi pa le previdno, čim manj, jaz kadar sem doma poskušam preživeti brez pomirjeval, če se le da. tresoče telo še kako poznam, poskušaj takrat predihat, preusmerit misli...karkoli čutiš, da ti ustreza. Ni lahko, niti približno, a taki super dnevi, kot je bil tvoj ponedeljek nam dajo moč, da bodo enkrat vsi dnevi taki. 

Stronger popolnoma te razumem kot pravi Chantal bi tudi jaz povdaril predvsem to da bolezen ni nobena sramota še manj ,da bi se morala čutiti krivo veliko nas je ki živimo s tem -važno je le da se ne predamo pa če je le pikica upanja zmoreš vse samo vztrajaj pa naj bojo še tako majhni koraki tudi če gre dol prej ali slej gre tudi gor -vedi da nisi sama in da te še kdo razume podpira in ne nazadnje tudi moli zate mene je to obdržalo nad vodo,pa čeprav samo milimeter
Lep dan ti želim vsak dan znova korak po korak in čim več pozitive vsak lep dober pozitiven trenutek ali misel vzamejo prostor in moč tesnobi strahu krivdi obupu samooptoževanju in apatiji -lepo se imej in privošči si kaj lepega in prijetnega ne samo ker rabiš ampak verjemi mi-ker si to ZASLUŽIŠ      Anton