Skrb za dobro duševno zdravje na delovnem mestu je odgovornost vseh

[Lost]

Letošnji svetovni dan duševnega zdravja, ki ga obeležujemo 10. oktobra , poteka pod geslom »Duševno zdravje na delovnem mestu« in je posvečen ohranjanju in krepitvi duševnega zdravja na delovnem mestu. Skrb za dobro duševno zdravje in počutje zaposlenih je odgovornost tako družbe kot delodajalcev, pomembna pa je tudi skrb in odgovornost posameznika.

Preberi več na portalu >>>>

[Travis]

Heh, jebale jih brošure lol
Že fajn, da se ljudi osvešča - ne pravm tega.

Sam kaj, ko iz prve roke lahko potrdim, da strokovno
pomoč (ne tožarjenje vodji ali pa konfrontiranje s sodelavcem)
večinoma iščejo samo tisti, ki so le stranski produkt oz. posledica
nekoga (in/ali nečesa - sistema komuniciranja & ureditve dela),
ki ima dejansko duševne oz. osebnostne motnje (nosi nerazrešene
notranje konflikte in/ali iz domačega okolja v službo, ki jo ima potem
za poligon prepucavanja na račun zdravja drugih).

Da ne omenjam raznih morskih psov, buldogov in medvedov
med "sodelavci" (ne glede na spol) in namensko neprepoznavanje
in neizločevanje takih posameznikov iz skupin oz. "teamov".
Raje vidijo (nesposobni vodilni), da pes žre psa, saj tako potem
lažje manipulirajo s skupino, kot če bi bili te složni & v dobrih odnosih.

Se pa žal, sploh v privat sektorju išče prav "bolnike" za vodilne
položaje.. Narcise, deloholike, egocentrike.. Zaželjeno je, da si
počen tja med sinapse, ko star boben tko, da pridno izvršuješ
povelja nadrejenih in sčasoma celo dokončno izgubiš čut za
sočloveka, ker ga nadomesti nek bolan sadizem pri upravljanju
s čustvi drugih in odvratna pogoltnost na denar.

Mislm, da razen tega (ker službe pač ne moreš menjavat vsak dan),
da se na zdrav način posvečaš samemu sebi v prostem času & s tem
utrjuješ samopodobo, samozavest, psihično & fizično zdravje - nimamo
kaj dosti za vplivat. Razen, če smo samozaposleni. Klima družbe po
umetno ustvarjeni krizi je pač taka, da se zdi v zameno za uspeh že
vse dopustno, tudi teptanje človeškega dostojanstva in zdravja.

Chuss, T.

[Ribica]

Oj Travis,
tudi v javnem sektorju ni nič boljše, kar se nadrejenih tiče. pa čeprav povprečen folk misli, kako se v javnem sektorju cedita med in mleko, se nič ne dela in vsi uživajo. Resnica je prav nasprotna. Mobinga je vsako leto več, negativna kadrovska selekcija pri vodilnih je že pravilo in ne izjema... na ljudi se pritiska na tisoč sofisticiranih načinov. V privat sektorju je dobiček tisti, ki kroji vse, v javnem pa se včasih zdi, da je cilj zajebavanje .... (ne morem se lepše izrazit, oprostite...).
Zato so ljudje apatični, zato javni servis ni tak, kot bi moral biti, zato se včasih zdi, da se nihče ne trudi - ker so ubili v ljudeh motivacijo, občutek pripadnosti, normalne socialne stike.
Veliko jih je na AD-jih ali celo pomirjevalih, le da ne vedo drug za drugega, ker se skrivajo, ker jih je sram in tudi strah, če se razve...
Isti šit je vsepovsod v tej naši zahojeni in zavoženi Sloveniji.
Sem še iz generacije, ki je poznala tudi druge čase. Materialno smo res imeli vsi manj, ampak v službo smo radi hodili, se dobro razumeli, praznovali smo vsak rojstni dan, poleti smo ob koncih tedna velikokrat imeli piknik na kakem vikendu od sodelavca. Ko je kdo kupil novi avto (beri stoenko, katrco ali reno5...) je častil v službi. Pred prazniki smo z veseljem šli vsi na srečanje po službi... Danes več nič od tega ni. Vsak gre čim prej domov, novoletnih srečanj že nekaj let več ni organiziranih, ker nihče ne pride. Rojstni dnevi se ne praznujejo več, novi avti tudi ne, ... nezaželjeno je skupno pitje kave, pa čeprav so se v tistih 10, 15 minutah pred pričetkom dela v glavnem službene zadeve premlevale... In potem se je za čudit, da ima vsak peti duševne težave na delovnem mestu - pa saj nismo roboti (ne še).
Ribica

[Travis]

Se v celoti strinjam s teboj !

Co-sign

Drugace sem delal tako v privat, kot v javnem.
Drzi za javni sektor, kot pribito - kvecjemu
dodal bi se lahko, da je kdaj celo huje...

In kot otrok se spomnim teh “zlatih casov”,
navkljub “totalitarizmu” smo bili - vsaj na podrocju
dusevnega zdravja bolj Švica, kot smo sedaj..

Pustimo ob strani, da tak sistem ni bil samovzdrzen,
sploh ob enopartijski oblasti, ampak takrat so vsaj
toliko kradli, da je kaj za rajo ostalo.. Danes so
pokradli VSE, lol

Pa smo ze pri politiki, kot obicajno..

Chuss, T.

[bikica66]

Ribica z lahkoto se podpišem pod tvoj post 
Zelo rada sem hodila v službo in ja čeprav je bilo manj denarja smo lepše živeli.2x na dan se je pila kava lepo v miru,na malico smo šli lepo v menzo,rojstni dan smo proslavljali še od sodelovcev žlahte  važno,da je bil vzrok.Potem so tu še razne betonske veselice skratka ni da ni.

Danes firme morajo organizirati predavanja o zdravju na delovnem mestu. V teoriji je vse tako kot mora biti,praksa pa je ćisto druga zgodba 

lp

[Volksamotar]

Ne bi se mogel bolj strinjati z Ribico.

Sam sem zaposlen v javnem sektorju že dobrih 10 let in vedno opažam iste vzorce-od kadrovanja, napredovanja, odnosov.....Tipično Slovensko zgleda vse skupaj: Za lepo fasado je vse gnilo.

Nedvomno je situacija v službi doprinesla k poslabšanju mojega stanja. Pa ne samo mojega....Tragična resnica je ta, da je vsak srečen, da se spravljajo na koga drugega, samo, da ima on sam mir. Kako dolgo bo to zdržalo?

[AsandraA]

Vsak od nas lahko do svojih sodelavcev in sosedov deluje pošteno in jim je v podporo. Krog poštenosti se bo tako širil. Kot vorančeve Mete Samorastniki. En dan bomo stopili skupaj, samo sklenili krog in si rekli: Za koga? Za nas. Za koga? Za zemljo. Za koga? Za naše bodoče rodove.

Tako vidim svoj smisel bivanja.

Pozdrav, Sandra