Ko samo ležiš...

[Kajit]

Depresija je tako uničujoča zadeva. Samo ležim v postelji cele dneve, cela nemočna. Nobena stvar mi več ni zanimiva. Nobenega hobija več nimam, še pred kakšnima dvema letoma sem jih imela veliko. Lahko bi dobila 10 milijonov, pa bi še vedno jokala. Zapustil me je fant, mama mi umira, prijateljev nimam. Sem brezposelna, po vrhu vsega pa še s socialno fobijo. Ne upam niti k zdravnici, da bi dobila napotnico za psihiatra. Saj bi šla k njej za kakšno angino, glede osebnih zadev pa mi je zelo težko govoriti z njo. Že ko sem prosila napotnico za psihologinjo mi je bilo hudo. Da o psihologinji sploh ne govorim, za vse težave mi je predlagala vaje za sproščanje, ki pa mi sploh ne pomagajo. Vse sem že  preizkušala, po več mesecev, tudi v skupinah, ampak vse samo še bolj poslabša zadeve. Saj vem, da si lahko pomagam samo sama, nihče me ne pozna bolje, kot jaz sama. Ampak se vem, kje začeti. Zastavila sem si cilje, prvi je sigurno končati študij, s katerim odlašam že 1 leto, ker vem, da ne morem končati pripravništva. Kjerkoli začnem delati, vedno je nekaj, zaradi česar ne upam več nazaj, vedno maredim toliko napak, da ljudem postanem v napoto. Najbolj pa me je strah malice. Vedno ko sem pod stesom (v službi sem vedno), ne morem zaužiti niti koščka, vedno mi gre na bruhanje. In po tem sploh ne vem kako naj odreagiram pri polni mizi sodelavcev, ko nesem nazaj celo hrano in po tem izgleda, kot da sem razvajena in mi ni mar, če hrano vržem stran. Po kakšnem mesecu službe/prakse, me vedno vsi začnejo ignorirati in me imeti za moteno, nihče pa ne pomisli, da imam težave. Če bi vsaj s fantom lahko bila nazaj skupaj, bi vse težave lažje reševala. Ta razhod me je tako uničil, da sploh sedeti ne morem. Če bi imela vsaj prijatelje.

[Travis]

Živijo

Večina tukaj nas je bila že v podobni situaciji, predvsem v delu,
ko smo totalno obupali, se skoraj predali (sicer ne bi bili tukaj),
ampak še kar migamo (četudi kdaj samo, kot enoceličarji) in verjamem,
da boš tudi ti. Vsekakor so tvoje okoliščine izredno težke, kot da neuspela
zveza ni dovolj so ti "višje sile" namenile še trpljenje bližnjega, ki je vedno
tudi naše trpljenje, kdaj celo večje od tistega zaradi katerega trpimo.

Iskreno upam, da najdeš v sebi vsaj toliko moči, da si dnevno
nameniš nekaj časa samo zase. Bodisi v obliki kratkega sprehoda,
dejavnosti, ki te veseli oz. te je itd. Vsa ta, čeprav majhna
prizadevanja, pa naj izgledajo še tako patetična in brezvezna,
na koncu obrodijo sadove, ki se pojedo najslajši, saj smo se za
njih res pretegnili in šli preko sebe - preko lastnih, namišljenih ovir.

Mnenje drugih naj te ne obremenjuje preveč, kjerkoli, ne samo
v službi, sploh te pa lahko potolažim, da se nam več ali manj vsem
stalno dozdeva, da drugi o nas mislijo tako ali drugače, a dejstvo je,
da imajo vsi svoje probleme in niti nimajo časa, da bi se nam "posvečali"
v taki meri, kot si mi s svojo bujno domišlijo predstavljamo, da se.

Do zdravnika tudi sam nerad hodim (bolj iz izkušenj iz rane mladosti,
kot sedanjih težav), a je v tem trenutku tak obisk pri tebi najbrž na
prvem mestu prioritet, če želiš lastno trpljenje vsaj malo omilit in se
z njim na dolgi rok tudi konkretno spoprijeti. Kot pravilno in razumsko
ugotavljaš tudi sama je večji del reševanja tovrstnih težav v vsakem
primeru na nas samih, a kdaj enostavno potrebujemo pomoč in vzpodbudo
od zunaj in če jo iščemo (garantiram iz prve roke) - jo tudi najdemo.

Glede neuspele zveze se ne sekiraj preveč (vem, lahko je to reči, drugo
jo to narediti), vendar poskušaj najti predvsem "zvezo" s samo seboj.
Daljši proces, več dela, a na koncu večja samozavest in boljša samopodoba.

Skratka, ne pozabi nase ! To je bistvo. Javi se še kaj & vse dobro.

Chuss, T.

[Nucky]

Travis

Eni smo te obupal ;-)

[Chantal]

pozdravljena,
nič nisi napisala o tem, ali jemlješ kaka zdravila, ki bi ti pomagala najprej na noge, potem pa naprej.
Za psihiatra sploh ne rabiš napotnice, pokličeš in se naročiš in to je to. Daj si recimo danes to za nalogo in ko bo opravljena, si že en korak navzgor. Tako si daj vsak dan kako lahko, malo nalogo, ki jo boš lahko opravila (sprehod, nakup, pogovor s komerkoli...).  Veliko skrbi imaš, a to bo vse minilo, prišli bodo novi prijatelji, študij, službe...zato počasi, pa bo. Povej kaj več, da ti bodo (bomo) lažje v pomoč! drži se 

[Kajit]

Hvala vsem za odgovore  Ne jemljem tablet, ko se je vse to začelo dogajati, sem edino šentjanževko kapsuje jemala nekaj časa, baje da za blažja depresivna stanja pomagajo in so naravne, ampak meni niso pomagale, samo čudno sem sezčela počutiti. Drugače pa nisem pristaš tablet, vzela bi jih res v skrajnem primeru. Zdaj pa želim poskusiti s pogovorom s psihiatrom.

Kolikor jaz vem do psihiatra lahko brezplačno prideš samo preko napotnice osebnega zdravnika.

Moj največji problem je ta, da težko zaupam, počutim se kot da sem drugim tečna, če govorim o svojih problemih, zato se tega nikoli nisem naučila. Že pri psihologinji mi je bilo težko zaupat, takoj ko sem začela govoriti o najhujših, torej najpomembnejših rečeh, sem začela jokati in v bistvu pol stvari sploh nisem povedala. Enostavno čudno se počutim v tej vlogi, 100x raje dajem nasvete. In vem, da so psihiatri bolj podkovani, psihologi imajo samo filozofsko fakulteto, to mi je želela že zdravnica dopovedati, pa je nisem poslušala in sem vseeno vzrajala pri psihologu, češ da psihiatra ne rabim, saj nisem bolna. Zdaj samo upam, da ima prav in mi bo psihiater res lahko bolj pomagal. Vseeno pa se bojim, da tudi njemu ne bom mogla zaupati, ne vem kako naj to spremenim. Ko sem tako na 4 oči z nekom, pozabim na vse. Pa še tisti brezvezni testi na začetku, to je treba pri psihiatru tudi delat? Pri psihologinji sem jih zelo slabo naredila in kot rezultat dobila, da imam zelo slab spomin. V resnici pa sem bila tako zelo v šoku zaradi depresije, po vrhu vsega pa še socialne fobije, da sploh sledila nisem. In ko pomislim na te teste me prav mine, da bi sploh šla k psihiatru pa še zelo težko zaupam, sploh ne vem, če bi mi lahko pomagal.

[Chantal]

bojim se, da boš razočarana s psihiatrom. Torej iz prve roke ti povem, da napotnice ne rabiš, upam, da ti bo to potrdil še kdo, ker ne verjameš čisto. Psihiater je zdravnik, ukvarja se predvsem z zdravili, morda boš prvič tam res kake pol ure, drugič le še 10, 15 minut, tako da o vseh teh pogovorih, za katere misliš, da ti ne bo uspelo vsega povedati - ne, ne bo niti časa za to.  Za to je psiholog! Za psihologa pa brezplačno res rabiš napotnico.  Jaz nisem pri psihiatru dobila nobenih testov za reševat. Predvsem ga bodo zanimali tvoji simptomi, poskušal ti bo predpisati ustrezna zdravila in to je to, več ali manj.

[Kajit]

Ne spomnim se točno, psihiater ali psihoterapevt, v glavnem zdravnica mi je enega priporočila, baje da je že večim zelo pomagal, da so vsi ful zadovoljni z njim. Tega pa nisem vedela, sem mislila da je glede napotnice enako kot pri psihologu, hvala:)

 Kot sem povedala, psihologinja mi ni niti približno pomagala, zaradi tega iščem druge alternative, bom zdaj poslušala svojo zdravnico. Najprej pa bomo videli kako bo.

[Ribica]

Čeprav vem, da je zelo težko, boš vseeno morala sama narediti prve korake k rešitvi.
K boljšemu počutju ti lahko pomaga tudi Dominor (je precej drag) in B-kompleks, pa omega 3 dodatki.
Vendar, če gre za depresijo, to po moje ne bo dovolj.
Jaz zase lahko rečem, da bi, ko sem bila čisto na dnu, pojedla KARKOLI, samo da bi mi bilo lažje in sem štela dneve do tistih 4 tednov, ko AD-ji pričnejo prijemati.
Seveda se vsak sam odloča zase, a zakaj trpeti bolj, kot je treba?
AD-je ti lahko predpiše tudi osebna zdravnica, psihiater ti jih bo zagotovo ponudil.
In kot so ti že napisali - korak po korak pojdi naprej. Ne delaj velikih načrtov, pač pa le male, ki jih lahko uresničiš. Kot je bilo npr. pri meni, da bom pojedla cel kos kruha za zajtrk (namesto le nekaj drobtin) in da bom šla na sprehod 200 m od hiše in nazaj...
Če imaš možnost, se vključi v katero od skupin za samopomoč v okviru DAM, da prideš v družbo. A to je družba, ki te bo sprejela in razumela, tako da odpade vsaj ta strah, kaj bodo rekli...
Drži se. Gre, verjemi, da se depresijo da premagati.
Ribica

[Travis]

Gre, verjemi, da se depresijo da premagati.

Z leti sem v to vedno manj prepričan.. Se pa da najt načine spoprijemanja z njo,
tko da, ko si spet "častno na vrsti", da boš prelomljen na pol že veš kako in kje bo
potrebno lepit, da se spet sestaviš skupaj (v upanju, da bolj trdno, kot poprej).

Je pa tudi res, da jaz ADjev ne jemljem oz. vedno samo za premostitev in zato morda
"naravno lepilo" manj drži, kot bi sicer umetno, če bi jemal še podporno terapijo.

ADji me sicer rešijo najhujšega..
A vedno mi krila za ponoven "dvig iz pepela" preveč pristrižejo

Vse dobro, T.

P.s.: Psihiatra ti toplo priporočam. Ni čarovnik, je pa nekdo, ki te lahko strokovno
spremlja, opazuje in svetuje. In če sodeluješ se ti stanje zagotovo izboljša.

[Nucky]

Odvisno tudi za kako depresijo gre. Lahko je samo depresivna epizoda, kot je bila pri meni. Sam glede na to, da avtorica teme ne more nic, bi rekel, da gre za malo tezjo depresijo. Mogoce za zacetek tablete, da se stanje ublazi, dolgotrajno jemanje tablet je pa precej rizicno za telo. Te skupine za samopomoc ti bodo pozrle se tisto malo energije, ki jo ima zato to odsvetujem. Tam te tak bolj kot ne pomilujejo kot da si malo zaostal, s teboj pa govorijo kot z majhnim otrokom. Terapevt morda sam bo kar hud financni udarec. Poceni terapevti oz na koncesijo je pa kvaliteta primerna ceni. Moram pa omeniti, da je saj meni depresivna epizoda odprla oci za dolocene stvari

[gogi]

Kako kdo sprejema delovanje skupin za samopomoč je odvisno od vsakega posameznika, zato je te reči bolje govoriti kot sebna izkušnja.
Dolgotrajno jemanje tablet je precej rizično za naše telo. A živciranje in slabe misli pa niso? Veliko več škoe naredimo s trpljenjem bolečin kot za z jemanjem tablet. Vsi imamo možnost prenehati, a za kakšno ceno?

Kajit, jz pa ti vseeno priporočam da greš k osebni zdravnici. To ne pomeni da boš dobila tudi napotnico za psihiatra. Sej sama veš verjetno, da te nihče ne more prisiliti v nekaj, kar sama ne želiš.

[Nucky]

Ok bom naslednjic zraven samo zate napisal, da je moje mnenje to, da bos vedela, da ni to drug namesto mene napisal 
Je skodljivo ampak precej manj kot slabe misli. Sicer pa ce bi brala malo bi recimo prebrala, da sem ji svetoval tablete na kratek rok da ublazijo depresijo, ki mi po pisanju deluje kar huda. O tabletah in ucinkih pa nimas pojma zato bodi raje tiho o skodljivosti.

[gogi]

Ufff...hitra jeza. 

[Nucky]

Zakaj bi bil jaz jezen, da ti nimas pojma o temu?   

[gogi]

BZ.

[Nucky]

Kaj ces, si pac bolj zadaj glede tega. Ni vse za vsakega, kot vidis recimo nimas pojma 

[gogi]

Haha, zanimiv osebek ni kej.

[Nucky]

No ti na drugi strani si bolj nezanimiv osebek.

[pavlinm]

Hey, nisem brala odgovorov drugih ljudi, bom pa ti podala svoje mnenje. Vem, kako ti je, ko se počutiš totalno v stiski in nemočno, ter izčrpano. Sama sem nažalost videla, da druge poti kot spraviti se in iti v akciji ni, ker te nihče ne bo mogel v rit suniti in te premakniti, še bager ne. Prvi korak je vsekakor iti in se naročiti pri psihiatru. Za prvi pregled na Poliklinili ne rabiš niti napotnice, ampak to rabiš šele za naslednje preglede. Brez zdravil ne bo šlo, ker so ti bergla, ki se ti pomaga premakniti in delati na sebi. Ko primejo zdravila, se bo zmanjšal tudi strah in občutek krivde ter nemoči, ki ga depra tako rada potencira. Vmes imaš tudi druge možnosti, predvsem sproščanje na svežem zraku, DAM skupine za samopomoč in iskanje šihta. Drugo kot trdo delo in samodisciplina ti ne moreta pomagati. Ti in samo ti lahko narediš prvi korak, namesto tebe ne bo nihče ničesar.

[pavlinm]

Kajit, jst razmišljam tudi o tem, da ti predlagam svetovanje v psihiatrični bolnišnici oz. kakšno izvenbolnišnični enoti, ker je pri tebi videti res hudo. Čeprav si je težko tole priznati, pa imam občutek, da se gre pri tebi dejansko za psihično bolezen in ti samo psihologinja ne bo pomagala. Kolikor jst vidim situacijo, se bo treba najprej skupaj fizično sestaviti, da boš lahko sploh začela funkcionirati tako pri sebi doma kot v službo. Vsekakor pa se je treba pred tako odločitvijo posvetovati najprej s psihiatrom in/ali osebno zdravnico, ker bojo oni najbolje znali presoditi situacijo. Vsekakor pa nič več odlašati z reševanjem svoje situacije, niti dneva več, ker bo samo še slabše in sama ne boš splezala ven.