Konec zveze - ne morem več

[taman]

Skupaj sva bila več kot dve leti. Bila je moja prva resna partnerka. V meni je videla vse. Bil sem športnik, izobražen, ob njej sem bil srečen. Želela si je družino in skupno življenje z mano. Tega nisem znal ceniti. Lagal sem ji, manipuliral z njo, jo nekajkrat pustil, ker sem se ga hotel raje napiti s prijatelji ("preveč me dušiš"). Izboril sem si 3-tedensko pavzo kljub njenim svarilom. Vedno se je vrnila nazaj, a zid med nama je bil po njenih besedah vedno večji. Nekega dne sem odnesel njene stvari k njeni prijateljici in jo dal na ignore za 14 dni. Potem sem jo zopet začel počasi kontaktirati misleč, da jo bom počasi zopet dobil nazaj. Tokrat je bil njen odziv drugačen: "Imela sva veliko priložnosti, a sva jih zapravila. Želim ti vse lepo." Pustil sem ji še kak teden časa, nato pa poskušal zopet počasi navezovati stike. Prijazno se je odzivala, a osebnega stika ni več želela. Našla si je neko prijateljico, ki je prevzela vlogo njene zaščitnice in skupaj sta se ga vsak večer opijali po lokalih. Nekje po treh mesecih sem se povsem naključno pojavil pri njej v službi. Sprva je bila situacija neprijetna, a po nekaj minutah sva se oba sprostila in razvila sproščen pogovor. Teh srečanj je bilo še nekaj, prišlo je tudi do objema in poljubčka z moje strani. Ponudila je celo srečanje najinih skupnih prijateljev pri njej doma. Bilo je prijetno, a hkrati mučno. Biti zraven ženske, s katero sem bil dve leti vsak dan skupaj, jo ljubkoval, poljubljal, sedaj pa sem se moral zadrževati, je bilo pretežko. Po tem večeru se je opazno distancirala, dokler ji nisem izpovedal čustev, ji povedal, da tako ne morem več živeti in da jo lahko pozabim zgolj tako, da popolnoma prekineva stike. S tem se je povsem strinjala. Dejala je, da sem uspel zgraditi tak zid pred njo, da si ne predstavlja več prihodnosti z mano. Predstavljam si lahko, koliko je prejokala in pretrpela zaradi mene, da sem jo podzavestno začel tako odbijati. Njene besede so racionalne in odločne.

Že tako sem bil od najinega razhoda zelo na tleh, sedaj pa me je povsem zvilo. Cele dneve bi spal, ves čas jo sanjam, jokam, tulim v vzglavnik. Obdajajo me misli o tem, s kom je, kaj dela, obdajajo me občutki krivde ... Misel na druge ženske me odbija. Nimam več libida. Vse bi dal, da bi lahko zavrtel čas nazaj. Nikoli več je ne bom stisnil, jo poljubil, ji dejal kako jo ljubim, se zahvalil Bogu, da jo imam ... Kako naj se sprijaznim s tem? Naenkrat sem ostal sam. "Prijatelji", zaradi katerih sem jo tolikokrat zavrnil, se mi gabijo. Dobesedno duši me. Karma is a bitch. Še doma več ne razumejo, kako sem lahko tako čustveno labilen. "Poglej se: vse imaš! Dobro izgledaš, si inteligenten, očitno že ni bila prava zate. Dobiš lahko, katero hočeš ..." Sam pa razmišljam zgolj o njej. Ko sem se neke noči spravil brisati najine slike s telefona, sem doživel dobesedno živčni zlom.

Koliko časa ste potrebovali, da ste preboleli ljubljeno osebo? Kako naprej? Kako se sprijazniti s tem, da je konec? Bolečina me dobesedno razžira.         

[Nives]

Odvisno od tega, kako dolgo si skupaj oz kako globok odnos imaš in koliko si navezan. Pri tvoji dobi odnosa 2 leti.. bi jaz imela zelo hudo nekaj dni.. Zelo težko prve tedne. Pri 3 mesecih bi bila pretežno ok. Po 6 mesecih pa povsem ok.
Verjetno so razlike med nami...  Je pa dobro, da si dovoliš to žalovanje ob izgubi.  Enostavno moramo preboleti.  Nimamo izbire. Drži se!

[Travis]

V meni je videla vse. Bil sem športnik, izobražen, ob njej sem bil srečen.

Ne. Morda se ji je dozdevalo, da vidi vse, vendar kot omenjaš sam si spretno
vse njene iluzije arogantno potolkel in se igral z “elastičnim razmerjem”, kjer
si napajal svoje bolne fantazije, kako si pomemben. To te je tudi delalo lažno
srečnega, (najbrž svojčas tudi njo, ko se je “borila za svojega moškega”), to
te je patološko vzburjalo, da si nadaljeval, prekinjal in se vračal – misleč, da
bo trajalo večno, v nedogled. V finalnem primeru je očitno ona bila pametnejša
oz. je po hitrem postopku čustveno dozorela in zadevo zaradi gole samoohranitve
prekinila.

Na prvi pogled se zdi, da si zafural idealno partnerko, vendar vedi, da če bi jo zares
ljubil in nimaš kake resne osebnostne motnje (ali pa nerazčiščene travme iz otroštva),
ji tega enostavno ne bi delal. Pika. Nekaj globoko v tebi te je v tem razmerju bremenilo,
ti jemalo sapo, konstruktivno energijo, ki bi jo usmerjal proti njej oz. v dobrobit razmerja.

Vse kar trenutno doživljaš je le fantaziranje, dejansko pogrešaš svoj objekt s katerim si
brezsramno manipuliral in ne nje, kot osebe, ki te je kljub temu, da te je iskreno ljubila
v nečem izredno motila, da si lahko izvajal tako bebave poteze, navkljub izobrazbi..
Opletanje s pildki izobrazbe ni niti za rit obrisat, če si čustveno teslo. Prav bahaško se mi je
zdelo tvoje hvalisanje s tem. In sedaj se za komičen kontrast pred neznanci patetično posuvaš
s pepelom in bičaš po nekdaj pokončnem hrbtu. Tragi-komedija !

Koliko časa ste potrebovali, da ste preboleli ljubljeno osebo? Kako naprej? Kako se sprijazniti
s tem, da je konec? Bolečina me dobesedno razžira.

Rok trajanja prebolevanja je relativen. Kdaj si mislimo, da trpimo, pa sploh ne in obratno.

Predvsem moraš bolečino, ki verjamem, da je neznosno huda (saj predvsem trpi tvoj prenapihnjen
ego) in ti je NE PRIVOŠČIM - usmerit v predelovanje vzgibov za vsa ta destruktivna ravnanja.
Konec konec so po vsej verjetnosti najbolj škodila tebi. Absolutno si moraš prečistit osebnostni
vrednostni sistem in svoj odnos do žensk, pa najbrž sveta nasploh. Pri partnerjih se naš odnos
samo potencira. Navadno tam, če nismo čustveno dozoreli izvajamo oz. izživljamo najgloblje
frustracije (bodisi aktualne ali pa pretekle).

Napisal sem ti tako, kot bi pred časom napisal sebi - pa si nisem znal. Videl sem neke podobnosti
z mojo osebno katastrofo in ti odgovoril brez dlake na jeziku. Ničesar ne jemlji osebno, želim ti le
dobro. In tudi bo vse dobro, ampak “personal reset” je neogiben in posodobitev sistema bo zagotovo
trajala dlje, kot se ti bo sprva dozdevalo. Svetujem ti tudi, da obiščeš preverjenega strokovnjaka,
ki ti bo še bolj celostno in poglobljeno asistiral ven iz samoobtoževalnega labirinta agonije in tudi
pomagal zapret vrata vanj za vedno.

Chuss, T.

P.s.: Seveda se lahko v vsem motim..

[taman]

Boljšega odgovora ne bi mogel dobiti. Hvala!

[logpop]

Koliko časa ste potrebovali, da ste preboleli ljubljeno osebo? Kako naprej? Kako se sprijazniti s tem, da je konec? Bolečina me dobesedno razžira.         

Po 1 letu bi že morala biti pozabljena, prej pa ne, če si jo imel res tako rad kot opisuješ (kar malo dvomim, glede na to, kolikokrat si jo pustil).
Drgač te pa dobro razumem. Po moje boš iz te izkušnje na koncu izšel kot zmagovalec, z neko koristno izkušnjo več v življenju. Bo pa jokanja vsak dan nekaj mesecev, kar je pa tudi po svoje zelo zanimiva izkušnja. Lahko ti rečem "uživaj" dokler traja. Glej na to iz pozitivne plati pa bo: žalostne pesmi ti bodo lepše v tem obdobju, itd.

[tančičarica]

Nekaj časa bo trajalo, da boš vse skupaj prebolel. V tem procesu boš bolj spoznal sebe in se (če boš želel) naučil bolje posrbeti zase in za druge.
NI pa druge, kot it čez to trpljenje. Pri meni je trajalo kar nekaj časa. Pa še zdaj včasih pride po obrokih. Ampak slika je bolj kristalno jasna.

[taman]

Hvala za vse odgovore!

Tri dni že nisem kaj posebej mislil nanjo. Kot da bi jo s tistimi sanjami predelal. Imam občutek, da bodo te misli o njej prihajale v valovih.

Tudi moj libido se obnaša čudno. V zadnjih štirih mesecih sem imel mogoče 5-10 orgazmov. Nobenega libida. Ko se sedaj spravim k stvari, pridem do konca v minuti, mogoče še manj. Naslednjič traja malenkost dlje, ampak še vedno hitro končam. Očitno je tudi pri teh zadevah dobro imeti malo pavze. 

[Nucky]

Zaradi ženske se sekirati je res odveč. Manj, ko se boš lažje ti bo.

[pavlinm]

Jst pa nekako razmišljam, da imata taledva mogoče še kakšno možnost, a seveda ne takoj in ne na hitro. Trenutno je za uporabnika pomembno, da res prekine vse stike z žensko, vsaj pol leta do leto dni in se konkretno osredotoči nase in na predelovanje svojih vzorcev obnašanja. Verjetno ga vleče k njej kot narkomana drogi. Če se bosta res šla obujati zvezo, potem je treba to delati izredno počasi in s pomočjo strokovnjaka, seveda pod pogojem da vsak resnično dela na sebi.

[logpop]

kot narkomana drogi.

No no, tegale pa ne maram. To če je človek zmožen imeti zelo rad neko drugo osebo ni nič negativnega. Ne moreš imeti preveč rad. Vsaj po mojih izkušnjah. Je pa zelo težko to doseč, da imaš koga zelo rad. Meni bi prav pašalo, če bi imel lahko več ljudi čimbolj rad ampak ne morem ker je pač to težko doseč. Je pa meni to najboljši občutek kar jih je.

[mina]

Mislim da proces zalovanja traja nekje okrog 1 leta. Miniti morajo pac vsi prazniki, obletnice, rojstni dnevi, dopusti....itd brez nje. S spominom kako je bilo pac leto nazaj.
V tem casu ni pametno vzpostavljati novih vez. Se posebno ne, ker je to najveckrat iskanje utehe v drugi partnerki.
Jokas pa lahko brez sramu, saj ti to pomaga izprati bolecino. Ko izgubimo ljubljeno osebo, se zavemo njene vrednosti.
Izkoristi cas, da se iz zavozene veze naucis kaj si delal napobe in tega ne pocnes vec. Pa srecno.

[taman]

Jst pa nekako razmišljam, da imata taledva mogoče še kakšno možnost, a seveda ne takoj in ne na hitro. Trenutno je za uporabnika pomembno, da res prekine vse stike z žensko, vsaj pol leta do leto dni in se konkretno osredotoči nase in na predelovanje svojih vzorcev obnašanja. Verjetno ga vleče k njej kot narkomana drogi. Če se bosta res šla obujati zvezo, potem je treba to delati izredno počasi in s pomočjo strokovnjaka, seveda pod pogojem da vsak resnično dela na sebi.

Preberem prvi stavek tega komentarja in me stisne v želodcu. Odprem Facebook in na prvi sliki, ki mi jo tako prijazno pokaže sta ona in njena ljuba prijateljica, obe nasmejani, zraven pa nek verz v smislu "Če imaš nekoga rad ...". Sicer sem mnenja, da njen smeh ni niti daleč tako pristen in iskren, kot je na najinih skupnih slikah, vseeno pa lep šamar za mojo psiho. 

Vleče jo kot narkomana h drogi. Tale stavek niti ni tako zgrešen. Kot sem rekel - ko sva se po treh mesecih objela, sem dobil tak naval endorfinov kot je ni zmožna dati nobena druga droga. Da, ljubezen ni zgolj zdravljenje ega, je močna kemična odvisnost.

A Study Shows That A Breakup Feels Like Cocaine Withdrawal

http://www.thefrisky.com/2010-07-27/new-study-shows-dealing-with-a-breakup-feels-like-cocaine-withdrawal/

Study Shows Ending A Relationship Is Like Cocaine Withdrawal

http://news.aazah.com/content/study-shows-ending-relationship-cocaine-withdrawal

The goal is to combat the paralysis brought on by the breakup by learning to power through the acute symptoms of withdrawal: the cold sweats, writhing emotional and even physical pain, the obsessive thoughts, the full fledged depressive episode that may accompany the loss, and the resulting compulsive desire to see, hear, talk to, know what your ex is doing. Giving in to these desires does temporarily alleviate the symptoms

https://www.psychologytoday.com/blog/me-we/201306/how-mourn-breakup-move-past-grief-and-withdrawal

Meni bi prav pašalo, če bi imel lahko več ljudi čimbolj rad ampak ne morem ker je pač to težko doseč. Je pa meni to najboljši občutek kar jih je.

Upam, da nama kdaj uspe doseči, da nama bo draga po super seksu povsem umirjena zaspala na prsih, med tem ko jo bova božala po njenih gladkih laseh in svilnati koži, zunaj pa bo tiho padal dež, in pomislila bova:"Hvala TI za te občutke."