Moja tema

[gmailcom]

Moje prvo srečanje z depresijo, anksioznostjo, okm, distimijo, se je začelo pri mojih 16 letih naštevam diagnoze, ker še sam nevem kaj od tega če ne vse je v moji glavi vse našteto je tudi diagnoza psihiatra in psihoterapevta kamor hodim že kar nekaj let jemljem tudi zdravila, ki pa ne pomagajo oziroma občasno se zopet umirim v sebi za kratek čas, kar pa ne deluje na dolgi rok. Poskusil sem že veliko stvari od fizične aktivnosti tek hoja v hrib nehal kaditi, pijem tudi ne, vse kar me je pripeljalo do današnjega dne je bilo v mojem načrtu poskusa da se znebim teme, ki se zasidra v mene in mi jemlje energijo in motivacijo za življenje. Pred časom kako leto ali dve nazaj sem v načrt vpeljal tudi idejo da bi mogoče zamenjal službo, ki je bila kar se tiče dela kar monotona ampak počutil sem se pa zaradi sodelavcev kar ok in tudi težki dnevi niso bili težki, ker mi ni bilo treba biti fokusiran toliko na delo kot pa sedaj v novi službi in ni bilo treba toliko misliti in biti z glavo v stvari ki si jo delal. V podjetju sem bil zaposlen 5 let pred šestimi meseci sem dobil ponudbo za delo, ki me je zanimalo in sem dobil priložnost da se priučim težko sem zapustil stari kolektiv čeprav ni bil idealen je bil pa ok in tako sem odšel. Ob nastopu nove zaposlitve sem dobil mentorja, ki naj bi me naučil samostojnega dela in tega sem se veselil kljub temu da sem pogrešal svoje staro podjetje. po kakem mesecu se me je začela lotevati panika in vprašanja ali sem naredil napako mogoče je tudi malo pripomoglo tudi to da je kraj kamor sem hodil v novo službo kar oddaljen od doma in ljudje niso tako odprtega srca kot v prejšnjem podjetju tako da je kar do nekje 5 meseca trajalo da sem se navadil ljudi. Ker pa je ves ta čas oseba, ki naj bi mi bila mentor izvajala pritisk, da ne smem narediti nič narobe, ko sem kaj vprašal kar sva že obdelala mi je zmeraj pripomnil da to sva pa že obdelala zame je bilo to kup enih informacij, ki si jih je treba zapomniti zaradi česar si j bilo težko vse naenkrat zapomniti 5 mesecev me  je v prvih 14ih dneh mi je rekel da eno stvar mi bo povedal dvakrat tretjič bo pa vpil, ko sem imel težave in nisem opravil dela po njegovih pričakovanjih me je vprašal kaj sem delal in da pavze so omejene nisem bil na pavzi ampak sem imel težave in nisem mogel opraviti toliko dela kot je očitno pričakoval kljub temu da njegova naloga ni biti moj vodja. Ker nisem zdržal pritiska sem dal odpoved ampak tudi na podlagi tega da sem dobil delo v drugem podjetju kjer je delo podobno. V prejšnjem podjetju, ki sem ga zapustil je bilo delo enostavno pogoji so bili pa slabi imel sem željo da bi se naučil nekaj novega, kjer gre dan hitro mimo in to sem dobil zdaj sem zopet na poti zamenjave v upanju boljšega kolektiva zaradi mentorja v sedanjem podjetju, ki mi je delo predstavil tako da sem dobil veliko strahu in odpora. V strahu da je to delo prevelika odgovornost zame na podlagi mojih težav z psiho iskreno nevem kaj naj naredim ali naj sprejmem novo izkušnjo ali grem v staro podjetje kjer imam možnost vrnitve vendar me nebi vrnili na moje staro delovno mesto tri izmene ampak delo poteka v štirih izmenah kar pa na dolgi rok glede na to da imam družino nebi ravno bilo idealno in bi me zopet psihično obremenjevalo in privedlo do tega da bi si želel menjave. ali naj grem naprej in ne gledam nazaj ampak kaj narediti, ko ugotoviš da ti delo ne ustreza  veš pa da ga moraš opravljati dokler ne najdeš drugega zbežati ne moreš počutiš se pa utesnjenega in depresivno hodim domov živčen ne prenesem da me kdo še s čim obremenjuje 24 ur sem obseden z mislijo da sem naredil napako, da ne morem več ne vidim izhoda niti cilja pomiritve z dejanskim stanjem misli begajo iščejo rešitev ampak nobena ni prava in nobena ne rešuje težave takoj ni instant rešitve in ni izhoda. Vem da je vse v moji glavi in da ni nič tako hudo ampak občutki panike so pa nekaj drugega in občutki jeze in žalosti in pritisk v glavi trzanje obraznih mišic občutek vročine privedejo do neracijonalnega razmišljanja da tako pa ne gre več naprej in zakaj sem se sprvil iz deloma udobnega položaja v nelagodno počutje.

[Nives]

Kaj pa če bi se s tem mentorjem zmenil, kako bi to njegovo učenje potekalo, tako da bo tudi tebi ok?

Koliko časa pa boš imel mentorja? Mogoče je hitro prehodno vse skupaj in bo kmalu bolje. .

Tile pritiski z napakami in da se bo drl nate tretjič,  potem ko si ne zapomnis kaj ti pove, znajo biti hudo obremenjujočI.  Povzdigovanje glasu v sluzbi sploh ni korektno in so mobing. Vsi tudi delamo napake konstantno, sploh pa če se nečesa učimo.  In tole "jahanje" ti prav nič ne pomaga, da si boš hitreje zapomnil ali ne naredil napake.

Mogoče je za razmisliti tudi kaj želiš delati in kako zgleda delovno okolje. Torej nek cel paket, ki bi ti ustrezal. Kaj želiš,  da ti bo ok? Da ne menjas službe kar naprej in vse v službah ugotavljas... če morda vnaprej definiras in čimbolj preveriš kaj te čaka.

[gmailcom]

Sem poskusil z njim sem bil skupaj 1 mesec potem sem samostojno delal ampak še zmeraj sem bil odvisen od njega ko mi nekaj ni bilo jasno tako da je vsakič ko sem imel vprašanje ali težave odgovarjal na tak način da sem čutil napetost da bi to moral vedeti ali pa da to sva pa že obdelala. Ko sem ga vprašal zakaj se ne moreva razumeti je rekel da itak ne preživiva toliko časa skupaj i da ne rabiva biti prijatelja. Poskusil sem mu dopovedati kaj me moti na tem mentorskem odnosu nakar mi je odgovoril da tak je in zahteva red in disciplino in da se nebo spremenil da ko je njega učil njegov predhodnik je bilo tako učenje efektivno in da glede na moj karakter uporablja tako metodo mislm zame osebno je to zaostala oseba. Ker sem dobil priložnost zaposlitve v drugem podjetju sem se odločil po 6 mesecih dati odpoved le da zdaj sem totalno zmeden kaj narediti ker delo je podobno in željo imam da bi mi uspelo ampak mi je vso motivacijo in željo po učenju prevzel strah in dvom v samega sebe. Zbudila se je depresija in anksioznost, ki je bila tudi prej prisotna zdaj mi roji misel kaj če to delo ni zame kar bi pomenilo da odhajam zopet na isto vem da trenutno nemorem oceniti realno stanje ampak strah je pa še zmeraj prisoten in je   občutek je resničen vprašanja kot so kako se bom osredotočil na delo ko sem pa v takem stanju in ko kaj naredim narobe kako pogledati na težavo ne da bi sam sebe razjedal in hodil domov živčen s pogledom na težavo kot da ni rešitve. Zdaj delam pod odpovednim rokom a menjave se ne veselim ker se bojim teh občutkov, ki me obhajajo in se bojim samega sebe ter čutim jezo ker edina oseba, ki bi jo jaz moral poznati in bi se moral zanašati na njo sem jaz a tega nemorem in kakšno življenje je to ko veš da se nemoreš zanesti sam nase.

[Nives]

V prehodnem obdobju si, ki za nikogar ni enostavno, tudi tiste ki nimajo z DAM opravka. Zaradi slabe izkušnje z odnosom v sedanji službi,  te dodatno skrbi, da bo tam enako, kar je razumljivo. Probaj se malo razumet mogoče. .. da si v težkem obdobju glede službe. Misliš,  da obstajajo ljudje, ki so non stop gotovi vase? Namesto, da se jezis nase bi ti bolj koristilo, da si si v podporo. Da ugotovis,  kaj točno te dela negotovega?  Tesnobnega? Kaj te skrbi?  Koliko je to zares resno ali realno? Potem se pa tolažI. Dviguj samega sebe z besedami. Pogovarjaj se s sabo. Pišeš, da imaš družino. Kako ti ali tvoja zena tolažita otroka, ko ga je strah? Med otroci in odraslimi ni razlike.  S tem boš razvijal tudi to kar pogrešas.  Ko si boš znal dajati podporo,  si boš bolj zaupal. To je pa ena ključnih stvari tudi pri zdravljenju ankse in depre.
 Z mentorjem si se probal pogovoriti in najti resitev. Čestitke za tvojo zrelost v odnosu in moč za konfrontacijo. Iz pisanja se vidi, da se že kar poznas. In da imaš eno stabilnost. Cuti se tudi strah. Ampak koga ne bi bilo ob menjavi sluzbe? Tudi moški imate vso pravico do njega. Občudovanja vredno, da lahko pišeš o tem. Se lahko zaupas partnerki,  da te je strah? Se ona znajde v tem in ti je v podporo? Čestitam tudi, ker znaš zelo nazorno opisati svojo situacijo in težave.
Vse bo v redu. Dobro ti gre, kar delaš. Dober si v tem. Hitro se ucis. Napake so cloveske. Samo slabo izkušnjo si imel. Bo šlo?

[gmailcom]

Najhuje je ker sem imel redno zaposlitev v prejšnjem podjetju delo ni bilo tako zahtevno in bi ga lahko opravljal kdorkoli tako da sem se naučil kljub slabemu počutju iti v službo in je slabo obdobje nekako šlo mimo. Ker sem se monotonega dela naveličal nisem pa dobil priložnosti po napredovanju sem se odločil poiskati nekaj pri čemer bi mi delovnik hitro minil in to sem tudi dobil le da vse ostalo kar je prišlo zraven nisem pričakoval. In zdaj sem zopet na poti menjave, ponovnega učenja in prilagajanja le da so prisotni še fizični občutki tesnobe, v glavi se zapletam z negativnimi mislimi, kar mi zelo odvrača pozornost in me spravlja v slabo voljo in mi ne dovoli živeti življenje brez strahu in tesnobe. Že ko sem v srednjo šolo hodil mi je depresija vzela veselje do šole tako da sem jo s težavo dokončal kljub temu da mi učenje ni delalo težav do začetka mojih težav in tako mi zdaj zopet hoče vzeti še tisto za kar sem mislil da bi lahko počel in bi mi moje težave omililo v upanju da bom med delom zaposlen z glavo in nebom imel časa razmišljati kako se počutim kar pa očitno ne deluje. Hvala za posluh Nives.

[Nives]

Na kak način si pa do zdaj kaj zdravil svojo depresijo? Kaj pa če bi glede tega se kaj naredil, za službo boš pa že sproti videl.

In recimo, če vseeno sprejmeš 4 izmenskI delovnik v prejšnji službi? 

Po eni strani si lahko vesel,  da imaš toliko izbire. Se ti ne zdi? Marsikdo ne dobi niti ene službe.  Ti pa bongas s tremi naenkrat. Se pravi, da imaš neke kompetence,  ki jih delodajalci želijo.

Jaz imam tud ene 10 let stemplano delovno knjižico kot planinsko knjizico za slovensko transverzalo.  So what?

Mogoče pa se malo dušo pozdravit. .. ostalo zgleda se znajdes.

[gmailcom]

Probal marsikaj šport, sprehodi, antidepresive jemljem od samega začetka zamenjal sem jih še pa još nekateri so pomagali nekaj časa nekateri nič. Psihiatra obiskujem naroča me na vsake toliko da mu povem ali terapija z bonboni deluje če ne jih z veseljem zamenja jst pa v upanju sprejmem terapijo in upam da bo delovala. Enkrat tedensko obiskujem psihoterapevtko že kar nekaj let tko da nekaj sem že dognal pri njej le jedro težave ostaja nedotaknjeno. Pravi da če imam občutek da bi jokal da naj kar jokam da sprostim napetost tudi to sem probal a tesnoba ne poneha kljub temu pravi da ne gre tako hitro to tudi vem samo tesnoba je tista, ki me preganja in mi neda živeti. Poskusil tudi šport, sprehode, malo pomaga a le začasno na dolgi rok ne odpravi ničesar. Odprt sem za kakšne pametne predloge probal bi marsikaj kar ima saj malo smisla. 4 izmensko delo mi ne ustreza ker potem nebi bil nič z družino prosti čas bi imeli kontra tako da ne vidim smisla nekaj sprejeti in zopet iskati nekaj drugega da bi lahko preživljal prosti čas z družino.

[Nives]

Saj nekih čudežnih formul tukaj ni.  Nekako se mi je zdelo, da že hodiš na psihoterapijo,  ker znaš nazorno opisati sebe in dogajanje. Prva leta so itak osnovno spoznavanje sebe, postopoma greš vedno globje vase in ugotavljas prave razloge. Razvijas marsikaj, čeravno se morda zdi, da se nimas toliko za pokazati. Greš v smer bolj podpornega delovanja sam s sabo.  Ko postajas custveno močnejši se bolj odpirajo tudi vsebine, ki so razlog in se potem učiš delati z njimi. Ne smejo se odviti prehitro, ker je zate dobro, da si na tocki, da zmores ravnati z njimi.  Cimbolj sodeluj s terapevtko in vadi samoopazovanje oz to, s čimer se ukvarjaš na terapiji. Stvari sledijo v času. ..
Vmes pa predvsem redno sportanje in sproscanje.
 

[gmailcom]

Kaj pa če ne občutiš sprostitve in se čutiš konstantno obremenjenega ko se začnejo temni dnevi ko ne uživaš v tistem v čemer bi moral uživati kaj potem. To da ni recepta in da delaš stvari, ki naj bi pomagale je kot bi čakal na nekaj kar verjetno nebo prišlo ali neboš dočakal le upaš lahko da bo ok vse do takrat. Kar se tiče mene sem se daleč priplazil ampak še zmeraj ne tako daleč da bi začutil da ne glede kaj se znotraj mene dogaja se nebom ustavil in bom to premagal. Najslabše je ko začnem ugotavljati da sem omejen da nečesa ne zmorem pa ne zaradi inteligence ali fizične omejitve ampak duševno rad bi premaknil te omejitve ampak nevem kako in se mi zdi da to ni mogoče da nekje pa meja obstaja.

[Nives]

Meje sproti po malem premikas, čeravno čisto malega se ne vidi, potem je pa naenkrat rezultat. Če si že daleč prilezel z delom na sebi, ti je to referenca, na kero se lahko opiras za vnaprej.
To kar hočeš, je pa krona vsega, ki sledi. Tudi sprostiti se,  kar boš če ne prej,  ko boš še ene filinge sprostil ven... Da se priti do te točke, kot tudi naučiti se uživati v življenju.  Sama sem to že dala čez, tako da vem, da je možno.  Lahko se dotikam najglobjih povezav prek vzorcev preteklost -sedanjost v samo custveno globoko jedro.  Učim se že en čas delati z vso boleco vsebino, ki je bila pod jezo in strahom.  Ankse in depre ni vec. No.. Zdaj se v bistvu učim že,  kako konstruktivno izrabljati dva nekonstruktivna vzorca funkcioniranja,  ki mi gor prihajata. Da si ne bom več delala takih dram in bom lahko izbirala eno zlato sredino med bojem in begom.
Sem pa na psihoterapiji že 11 let. Pač počasi gre vse skupaj. Sem imela pa za narediti in popravljati čisto vse...

[gmailcom]

Lepo je prebrati da ti pomaga psihoterapija in vem da je borba težka osebno sem napredoval veliko kar se tiče določenih dram. ki sem si jih ustvaril. Ko sva govorila o tem da težko sprejmem to da se ne morem zanesti sam nase in si rekla da nihče ni 100% gotov vase pri meni je težava ker sprejmem odločitev, ko pa se pojavi tesnoba in zmeda v glavi se v meni zbudi jaz mu pravim notranji otrok, ki bi se rad rešil napetosti, ki jih moja odločitev prinese in bi rad zbežal nekam na varno kjer zmede ni v meni zbuja jezo, žalost, nerazumevanje da bo treba potrpeti, kljub slabemu počutju. V tistih dneh in trenutkih ne znam sprejeti nobeno odločitev za katero bi stal 100% iščem sto in en način rešitve težave in tudi tista odločitev, ki je bila sprejeta s katero sem stopil naprej v želji, da bi poskusil nekaj novega se zdi napačna in polna obžalovanja. In tako sem stopil ta korak naprej v upanju da bo sprememba pozitivno vplivala na celotno sliko in zapolnila še vsaj nekatere manjkajoče dele slike v mojem iskanju svojega recepta za rešitev mojih težav a se ni izkazalo za produktivno. Sem pa stopil iz mesta kjer sem se vsaj malo udobno počutil in plan B ki sem ga imel kot rešilno vrv, da korak naprej se lahko spremeni v korak nazaj in se vrnem nazaj nosi posledice mojih odločitev, ki niso rešilna vrv in tudi plan B ne ampak začasna tolažba, ki bi se zopet spremenila v obžalovanje tako da rešitev oziroma za beg iz situacije ne najdem poti in se čutim ujet tesnoben, depresiven v iskanju smisla v vsem kar me obkroža.

[Nives]

Iz tvojega pisanja čutim,  da ti je res težko... Kot da bi ta tvoj notranji otrok želel pobegniti nekam na varno...
Ozadje naših tesnob in depresij so potlačena čustva.  Z izjemo redkih tistih, ki so padli pod trenutnim težkim bremenom, pa imajo dobro razvito osebnost in dobre temelje.

Tlačimo strah, ker ne znamo delati z njim.. Tlačimo jezo, ker so nas v otrostvu kastrirali in nismo dobro razvili svoje obrambe. Pod obojim je še neka custvena bolečina. . Ki je povezana tudi  z bojem..in begom.. pa neizpolnjenimi otroskimi potrebami.
Že ko smo v stiku s prvo plastjo... strahom in jezo, tesnoba izgine. Je pa res, da se je dobro ukvarjati, začutit tudi bolečino pod tem. Ko vemo,  da jo zmoremo nositi in hendlamo z njo, nehamo bezati.. V tesnobo ali depresijo,  ki je nekakšno varovalno vedenje.

Kako si pa ti kaj z jezo? Se že ukvarjaš na terapiji z zdravim notranjim agresorjem? Jeza je uravnilavka s strahom. Če potlačimo jezo, se gugalnica strahu dvigne v vrtoglave višine. . Ko je notranji agresor osvobojen  prepovedi, da obstaja, se notranji otrok avtomatsko počuti bolj varno.  Nekdo je zanj, ki ga lahko zasciti. ..

Žal mi je. Zares.... Ampak kakor je na znotraj, tako je na zunaj. Ne boš nasel odrešitve z novo službo. Našel jo boš, ko boš globje pomagal svoji duši. Takrat se zunanjost skoraj sama po sebi postima...

V mislih objemi svojega notranjega otroka. Vzemi ga v naročje.  Daj mu varnost in tolažbo,  kar tako neizmerno išče! To si tvoj mali ti. Ga boš ignoriral, medtem ko beži in tava naokrog, pa pri drugih isce, kje bi se skril in kdo mu bo dal varnost. Ali ga boš sam kaj potolažil?  Mu obljubil, kako boš poskrbel zanj?.. Ga zaščitil.  In osvobodil.

In vztrajaj na psihoterapiji.  V času lahko daleč prideš!

[logpop]

Zanimiva in rahlo tabu tema se mi zdi. Po moje ima več ljudi psihične probleme povezane z delom. Zaradi pritiska po uspehu se zbrkljajo povezave v glavi in pride do napak = psihičnih problemov.
Podobno prej pride do napak (psihičnih problemov) pri ljudeh, ki doživijo veliko slabih čustev v življenju. Ker slaba čustva so podobno kot potreba po uspehu pritisk, le da je tu pritisk po tem, da se najde izhod iz slabih čustev. Kdor ima slaba čustva išče kot zmešan, kako jih odpravit in potem od tega iskanja po moje pride do psihičnih problemov , do napak.

Kdor pa lepo uživa v življenju in je tudi sposoben v delu pa po moje nima nevarnosti da bi psihično zbolel.
Tako da to je razlaga, zakaj je najbolj ziher, če je otrok čimbolj srečen v otroštvu, da bo potem psihičo zdrav.

Drgač pa se ljudem ne da preveč poslušat o delu drugih ljudi, kar je tudi velika škoda.
O delu bi morali ljudje več govoriti in drugi bi morali raje poslušati.
Ampak problem je, da zdej delamo veliko bolj abstraktne stvari kot smo jih  v preteklosti. V preteklosti smo zaklali žival in jo prinesli domov in so nas za to delo ženske lepo pohvalile in smo bili vsi skupaj zadovoljni z delom, ki smo ga opravili.

Zdej pa ko tipkamo v službi razne abstraktne stvari nas ljudje ne morejo več pohvalit za opravljeno delo tako kot včasih, ker je rezultat takega dela težje opazit in iz tega pride do manj zadovoljstva z življenjem.

[logpop]

Še nasvet avtorju teme:
Najbolj važno je, da si življenj tako urihtaš, da boš vsak dan čimbolj užival.
Če bi meni rekel nadrejeni, da bo tretjič vpil, ko ne bom znal, bi me vse minilo. To ni noben odnos in se mu je treba odločno zoperstaviti - enostavno mu povej, da takega poniževanj ne boš prenašal in če mu kaj ni prav naj si službo vtakne v rit. Motivacijo se da doseč na veliko drugih načinov kot pa na tak pritmitiven z grožnjami in ustrahovanjem, s pohvalimi naprimer. Ampak ljudje se tega ustrahovanja radi poslužujejo zato, ker čutijo moč in s tem užitek, če te ustrahujejo. Če te hvalijo pa morajo bit bolj ponižni.