tinkatonka
Novinec / novinka
Odsotni
Prispevki: 4
|
 |
« dne:: četrtek, 17. avgust 2017 ura: 10:26 » |
|
Pozdravljeni vsi skupaj, sem nova in bom "malo dolga" za prvič  Torej cca. 10 let nazaj sem se po rojstvu otroka (cca. 1 leto po rojstvu) prvič srečala z depresijo. Sicer ko sedaj gledam nazaj, je bilo to bolj preutrujenost, katera pa je res počasi mejila na depresijo. Šla sem do osebne zdravnice, katera mi je predpisala Cipralex in pa dala napotnico za psihiatra. In sem začela z AD. Ker me je vseeno še "tipala" nespečnost (proti jutru sem imela glavo polno misli, ki so kar preskakovale kot pink-ponk žogice), sem pri psihiatrinji dobila še Mirzaten. Potem se je moje stanje res uredilo, in sem po dobrem letu zaključila z AD-ji. Funkcionirala sem nekje 2 leti, pa se je spet ponovila teta depresija. Ponovno h psihiatrinji, ponovno AD (Cipralex in Mirzaten), po nekaj tednih stanje odlično in sem bila na AD-ih kar nekje 5 let, nakar se z novo psihiatrinjo odločiva, da pa je čas da preneham. V tem času (času ko sem bila brez AD) se je res zgodila kar nekaj sprememb dobrih in težkih (selitev, smrt v družini kar 2x, diploma). Pa sem bila na koncu kar ponosna nase, da sem vse speljala brez AD in predvsem brez tete depresije. Po nesrečnem padcu spomladi (kolaps) sem si razbila glavo, bila nezavestna kar lep čas, prišel rešilec, me odpeljali v bolnišnico z lučkami, v glavnem drama (kaj takega se mi še ni zgodilo in to je bila zame res velika drama). Pa je očitno vse prišlo za mano in to sedaj ko se je vse lepo umirilo. Prišlo pa je nazaj v taki obliki, da česa takega še nisem in si tudi ne želim več občutiti. Strah v meni, tak močan strah, da bi bežala sama pred sabo, razbijanje srca (napadi po 10x na dan predvsem v dopoldanskem času), pri zunanji temperaturi 35, je mene zeblo in treslo, v glavi pa non-stop misel da se mi bo zmešalo, da jaz tega ne zmorem, da je vsega preveč, nespečnost z mislimi pink-ponk, na trenutke pa misli "vse je brezuno", "svojim sem samo v napoto", "kako naj živim s tem".... Šla do psihiatrinje in po posvetu sva se dogovorili, da naj pričnem obiskovat psihoterapevta, spet pa sem začela z AD, tokrat samo Mirzaten. Po dobrem mesecu, mesecu in pol, ko sem že jemala Mirzaten, so se simptomi spet poslabšali in sem po dobrem tednu še hujših simptomov kot v prvič, šla do psihiatrinje, kjer sva se dogovorili, da dodava še Cipralex, saj so vsi simptomi vztrajali predvsem v dopoldanskem času (Cipralex jemljem sedaj zjutraj, Mirzaten pa zvečer). Nekako se je sedaj stanje umirilo, v moji glavi pa še vedno premlevanje, zakaj se dogaja to meni, kako naj s tem živim, strah, velik strah po spremembah, ... Sedaj obiskujem tudi psihoterapevta 1x tedensko (psihoterapevt mi je omenil, da pri meni ne gre toliko za depresijo kot za anksioznost), še "tipava" in se spoznavava, in jaz vse svoje upe usmerjam v to psihoterapijo, ampak ... vedno je ampak  Spremembe ... berem forum, vse se mi sliši tako zakomplicirano! Meditacija, ne vem kake druge sfere, sprememba načina življenja (jaz sem s svojim zelo zadovoljna, čeprav očitno nekaj ne štima), delo na sebi, ... kaj pomeni delo na sebi, kaj pomeni sebe postaviti na prvo mesto ... JAZ TEGA NE RAZUMEM, NE VEM KAKO OZ. KAJ TO POMENI v realnem življenju? Če za vikend ne bom bajte zribala, jo bom pač naslednji vikend (samo bo še 2x več), če cot ne bom oprala, me bodo le-te pač počakale, če ne bom v službi ponaredila vsega, me bo počakalo, ... kje naj tukaj sebe postavim na prvo mesto?  Kako naj rečem "ne" pospravljanju, ker bi raje šla na nek izlet, saj me bo pač drug vikend počakalo še malo več, kako naj rečem "ne" pranju cunj, ker bi mi bolj pasalo iti na kavo s sestro, me bo počakalo, kako naj se zleknem pred TV in popoldan gledam TV, ko pa vidim kaj imam še za postoriti po hiši, kako naj mediteram, če si ne znam izklopit misli in ko se poslušam kako diham istočasno poslušam pink-ponk misli v glavi, kaj naj počnem s sabo, če si vzamem 5 minut časa samo zase ...  Torej, tisti ki ste šli čez depresijo in anksioznost, povejte mi po domače, kaj ste spremenili v življenju, kakšne so te spremembe? Hvala za odgovore že v naprej
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
Chantal
Aktiven član/ica

Odsotni
Spol: 
Prispevki: 109
|
 |
« Odgovori #1 dne:: četrtek, 17. avgust 2017 ura: 11:49 » |
|
Pozdravljena! ne bom ti ravno odgovorila vsega, ker nimam časa (se švercam u službi), bi te pa rada pozdravila in ti povedala, da si na pravi poti, ker že veš, kaj spremeniti, samo ne veš kako. Jaz bi ti svetovala najprej kako knjigo, je kup dobrih, malo preberi po forumu. Jaz konkretno imam en cd z avtogenim treningom (cca 20 minut) in po dolgih vajah, vajah, vajah...me zdaj pomiri že začetek CD-ja in po njem se dobro počutim. Začni počasi, poenostavi stvari doma, operi cote ampak jih recimo manj zlikaj :-), če ni nujno... Za službo nimam odgovora, ker sem sama globoko u zosu. Se pa držim tega, da ne gledam kaj vse še moram narediti, ampak na to, kar sem naredila. Kar ni narejeno, pač bo, enkrat, čudežev ne morem delat. Doma pa res gledam najprej, kaj meni ustreza, se ne prilagajam več toliko drugim, enostavno. Izkoristila bi priložnost da te vprašam, kakšno dozo Mirzatena imaš, ker jaz sem še vedno na polovički tablete (15 mg) in baje to vpliva le na spanje in apetit (spim kot ubita, jedla bi stalno), potem pa imam še 100 mg Asentre, ampak nisem še ok, zato vprašam.
Sem prepričana, da ti bodo/bomo pomagali, kar vprašaj še... vse kar pišeš pa zelo dobro poznam. Drži se, čau
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
tinkatonka
Novinec / novinka
Odsotni
Prispevki: 4
|
 |
« Odgovori #2 dne:: četrtek, 17. avgust 2017 ura: 14:12 » |
|
Pozdravljena Chantal, hvala za napisano  Jaz sem štartala z 1/2 tablete Mirzaten, ko pa so se simptomi stopnjevali sem po navodilu psihiatrinje šla na 1 tableto na dan (zvečer). Ker pa ni pa ni bilo bolje, sem tako dodala še 1/2 tablete Cipralex (zjutraj). Prej vsa leta pa sem vedno jemala samo 1/2 Mirzatena in pa 1 tableto Cipralexa. Je rekla psihiatrinja, da načeloma bi moral tudi Mirzaten pokriti anksioznost čez dan, ampak očitno jo pri meni ni, saj so bilo dopoldnevi "hudi". Hmmm, no glede službe, moram tudi jaz veliko poštimat po podstrešju, saj se tudi jaz "trgam" v službi, pa zaradi tega ne prejmem nobene nagrade (mišljeno v €), samo pač tisti jaz v meni me rine, da je pač treba delat, delat, delat! Se velikokrat vprašam, kaj mi je tega treba, da pridem domov ožeta, ampak vseeno se nekako ne znam spravit čez to  Doma pa seveda spet nadaljujem ... pa pomoč otroku za šolo, pa kuhanje, pa še kaj postoriti po hiši, ... pa saj se ne pritožujem, res mi zmanjka energije marsikdaj, ampak pač rinem. Rada/v veselje mi je pomagati otroku za šolo, rada imam pospravljeno po hiši, dobro se počutim če komu kaj pomagam, res pa je da nimam pa časa zase  pa tudi ne vem kaj bi počela sama s sabo. Ideja bi mogoče res bila knjiga v roko in se zapret za 20 minut ... TO VSEKAKOR POSKUSIM  Sem pa opazila pri sebi še nekaj, ko v medijih, od sodelavk, od sosedov slišim, da se kdo pogovarja o depresiji, ali o psihičnih boleznih, o samomoru zaradi depresije, tako gre elektrika po meni in v glavi misli "joj pa jaz sem ista", "kako bom jaz sploh lahko živela s tem", "a bo kdaj sploh še lepo oz. tako kot je bilo" ... v glavnem kot bi se bala tega stanja v katerem sem. Pa bo to minilo sploh kdaj? No, se prepričujem da bo in da bo tudi meni spet lepo 
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|
Poni
|
 |
« Odgovori #3 dne:: četrtek, 17. avgust 2017 ura: 15:49 » |
|
Zdi se mi, da si si kar sama vsaj delno odgovorila. Ta občutek, da moraš v službi delat za tri. Hm, malo pretiravam, a vendar. To bo treba spravit v neke normalne okvire. Kako to storiti? Težko bo ko hudič, če si že totalno padla v ta ritem. Tu ti pa lahko pomaga dober psihoterapevt. A tu bo pot dolga in počasna. Kaj čmo, pri takih rečeh ni bližnjic, kot so že mnogi ugotovili na tem forumu. Potem pa doma, kjer imaš najbrž občutek, da samo ti vse narediš prav in kot je treba, pa da nihče drug od domačih ne zna. No, tega občutka se boš morala znebiti. Prepričan sem, da ti lahko kdo od domačih kaj pomaga, pa kaj postori namesto tebe, pa bo čisto dobro narejeno. Vprašanje je samo kako koga prepričat, da ti kaj pomaga, ko si jih pa toliko let prepričevala, da si itak ti za vse, pa da zmoreš vse sama, pa da ne rabiš nobene pomoči. No, tole pravzaprav bolj ugibam. Samo upam, da nisem zdajle ustrelil kozla, ker boš imela sicer kozlovo pečenko nocoj za večerjo.  Pa dosti nakladanja za dones. Poni
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
Nives
Global Moderator
Heroj
   
Odsotni
Spol: 
Prispevki: 2.014
"I See You"
|
 |
« Odgovori #4 dne:: četrtek, 17. avgust 2017 ura: 16:09 » |
|
Ja Tinkatonka...pozdravljena  Tudi jaz poznam to preobremenjenost in pred leti sem si tudi sama nalagala ogromno enega dela. Slovenska kultura je sploh takšna, da že sama spodbuja, da smo vredni, če smo delovni. Tako da je se težje mogoče zapluti proti toku. Po drugi strani pa ni. Ker potem vidimo, da gre itak za nas in je čisto vseeno, kaj si pa drugi mislijo. In smo vredni že samo, da smo... Delavnost je tudi takšna, da v njej lahko najdeš zatočišče pred samim seboj in soočenjem s svojimi mislimi, čustvi in občutki. Jaz sem se tega workoholizma zares rešila šele pred enim letom. Ko sem imela ene zdravstvene težave zaradi preveč stresa, preveč dela, pomanjkanja gibanja in nezdrave hrane. Ko telo malo kolapsira človek hitro uvede spremembe. Te spremembe pa itak vsi poznamo. Dobro je gibanje. Bolj polnovredna hrana. Sproščanje. Čas zase... Za cutenje sebe, za pogovor s seboj... Kakšno ravnotežje si iz tega sestavis je tvoja stvar. Važno, da pri tebi deluje. Preizkusaj variante... Za zacetek se je dobro zaceti ukvarjati s svojimi mislimi in obcutki. Kako ti je? Kaj hoces? Kaj noces? Kam gres? Malo kasneje se vprasaj, zakaj moras toliko delati? A res ne gre kje drugace? Kako lahko delam manj, da imam vec cass zase? Jaz sem npr. paradoksalno ugotovila. .. da manj kot delam, več naredim in bolje zaslužim. Ob tem sem spremenila samo to, da sem več sama s sabo, sI vzamem čas za sprehode, prijatelje, bolje jem.. Zakaj je to tako, tudi meni ni čisto jasno. Mogoče imam zdaj drugačen fokus. In hitreje uredim bistvo. In imam čas. In tukaj se nekje lahko hitreje začne pot naprej.. Iz ponavljajočih misli in čustev ugotavljas, kaj kje narediti... V svoji notranjosti. Samo vzetI si moraš cas za te stvari. Ce gres s terapevtom gre se hitreje. In te pot sama pelje naprej. 
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
skylost
Aktiven član/ica

Odsotni
Prispevki: 157
|
 |
« Odgovori #5 dne:: četrtek, 17. avgust 2017 ura: 17:40 » |
|
Pozdravljena med nami  . Ja ja, vse poznam, kar si naštela, no mene bolj anksa martra kakor depra. Tudi mene večno preganja ta strah, strah pred smrtjo, boleznijo, nesrečo... Tudi sama se borim s temže dve polni leti in to brez AD-jev. Vse možno sem probala, zelišča, Bownovo terapijo, čiri bu čiri ba terapevte.. Ne vem kaj nisem. Ampak meni je najbolj pomagala narava, hoja, lažji šport, razumljiva mož in sin in pa moja joga  . Slednja mi je res spremenila pogled na življenje, znam se umirit, obožujem vadbo in meditacijo. Kar se tiče pa tega že iztrošenega stavka, ki ga vsi radi uporabljajo: "Delat na sebi in spremembe" - to je tako lahko napisat, takoooo težko pa uvest v svoje življenje. Vem, ker sem to probala in šla čez vse to. No naj ti povem, kako sem si jaz malce olajšala življenje s stvarmi, ki sem prej bila obsedena z njimi, sedaj se samo še smejem in se mi smilijo prijateljice, ker se obsedeno menijo, kako sesajo vsak dan, pa ne grejo iz hiše, če niso vse krpe zlikane.. Tudi sama sem bila obseden perfekcionist, in to me je delno pripeljalo do tega sranja. Jaz pač sedaj po novem čistim 1x na teden ali na 10 dni, ne bomo umrli od malo praha na policah in smeti po tleh (kupila sem robota v Hoferju za 150 eur, super je, jaz berem, on čisti  ). Osnovno pobrišem (školjke, kuhinja..) sproti, ostalo počaka na moj trenutek, ko se mi da. Perem kar sproti, likam 1x na teden, če česa zmanjka, vlečemo ven s čebrička  . Imam muco, ki je tudi v hiši, pa kaj? Uživam, ko prede pri meni na kavču (pred dvema letoma bi se zgražala nad ljudmi, ki imajo živali v hiši..). Vzamem si čas za počitek po kosilu vsak dan, magari 15 min, samo toliko, da upočasnim um. Vodena meditacija mi je tudi super, dam slušalke v ušesa in poslušam, včasih zadremam. Moji so se naučili, da je tako kot je, nobeden mi ne prigovarja, vsem je sedaj vse prav (odkar so preživljali z mano obupne dneve). Tamalega skušam čimveč naučiti samostojnosti za šolo, glasbeno šolo. Z mano se ni nobeden ukvarjal, pa sem se vseeno izšolala brez težav  . Če se le da (vsaj 3x tedensko) hitra hoja v gozd, 2x tedensko joga. Vikendi uživanje, ali izleti ali pač lenarjenje, branje dobre knjige (neobremenjujoče), kuhanje (zelo rada kuham).. Naj ti še povem, da imam dve službi in sem natrpana na full (posebno poleti). Ma gre nekako. Aja, pa kakšna pivica včasih zvečer na terasi z možem mi je prav za dušo. So pa pomiki vidni zelooooo počasi, po polžje. Tako da ne obupaj, počasi uvajaj mini spremembe, boš videla, da boš srečnejša. In meni je glavna podpora in razumevanje doma. Brez tega bi mi bilo vse to zelo težko. Malo sem nametala stvari, upam, da se boš znašla.
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
Love the life you live, and live the life you love
|
|
|
|
mina
|
 |
« Odgovori #6 dne:: četrtek, 17. avgust 2017 ura: 19:34 » |
|
Kaj naredit si si ze sama deloma odgovorila. Tudi na to, kako se postavit na prvo mesto. Pojdi na kavo s sestro, na izlet, odklopit nekam, vse te bo pocakalo. Se nisem videla cunj, da bi pobegnile iz kosare.  Doma naj ti pomagajo pri vsakdanjih opravilih, deluje naj sistem daj / dam. Zakaj bi morala sama opraviti vse? Saj verjetno nisi sama v druzini. Prav tako ne na delu. Ocitno je tako, da ko ne zmoremo vec, se nam zalomi. Opazam, da so tiste bolj nemarne gospodinje bolj srecne kot perfekcionistke, Sama nisem mogla zaspati, ce sem vedela, da je v koritu umazan kozarec. Moje cunje so s strika sle direkt na likalno mizo itd, itd. Pa me je stisnilo. Sedaj je manj pospravljeno, vec pohajam in sem bolj zadovoljna. Kar se tice strahu po kolapsu, bi ti rekla samo to, da se to zgodi. Nikjer pa ne pise, da se bo ponovilo. In ce se....te bodo pac spet z resilcem peljali v bolnico. Kaj je pa tu kaj takega?! Vzemi to za zivljensko izkusnjo. Glej...sama sem omedlelaparkrat tako fajn. Enkrat pred ZD zaradi napada ledvicnih kamnov, enkrat v bolnici, ko so mi hoteli vzeti arterijsko kri, enkrat zaradi anafilakticnega soka, zraven pa se za 4 ure oslepela...Se nikoli pa zaradi kakega panicnega napada, kot sem se najbolj bala. Vse se je uredilo, na sreco sem zadeve vzela s humorne strani in me vec kot toliko ni vec skrbelo. Stisne me se kdaj, tista grda pomisel, da se mi bo kaj zgodilo. Naj se mi, vedno se najde kaksen ki ti pomaga. Kar se tice stalnega razmisljanja /ping pong v glavi/ mi pomaga strikanje ali kvackanje. Stejes zanke in ne mislis na nic. Pa se kaj lepega ustvaris. Vzami svincnik, narisi piramido, v katerem vrhu si ti, dol pa stvari, ki so ti pomembne, od najpomembnejse navzdol. Cunje in pospravljanje so bolj pri dnu, a ves? 
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
If you are depressed, you are living in the past.
|
|
|
tinkatonka
Novinec / novinka
Odsotni
Prispevki: 4
|
 |
« Odgovori #7 dne:: petek, 18. avgust 2017 ura: 07:11 » |
|
Hvala vsem za napisano  Razumem vse napisano kot "delaj manj in več časa posveti sprostitvi - kavica s sestro, izlet, nekaj kar me bo sproščalo itak še iščem". Vse lepo in prav, ampak to delati brez da bi me nekje zadaj tiščalo in priganjalo kaj je še vse za naredit, kaj moram postorit, kako moram pohiteti da mi ne ostane preveč, to je potem tisto na čemur bo treba delati. Pravzaprav tukaj se mi ustavi in tukaj bova očitno morala z psihoterapevtom delati. Najbolj me je "podrlo" ob branju odgovora od Ponija ... kot bi me prebral v minutki ... res je, da so moji domači navajeni, da je vedno vse postorjeno (seveda do potankosti), in tudi navajeni so, da vsake toliko ven padem in kokodakam po več dni, kako mi nihče nič ne pomaga pri gospodinjskih delih, kako sem za vse sama, ampak istočasno vlečem sesalec za sabo in brišem prah in vmes še na štedilniku mešam, da se mi ne zažge, medtem ko spodaj slišim pralni stroj, ki s piskom opominja, da je že opral ... in to vsak vikend, vsako popoldne, ko se privlečem ožeta iz službe  Kako je zanimivo, ko sem tole napisala in prebrala vaše odgovore, kako je vse postalo "bolj jasno"  Pa še pojasnilo mojega padca ... se niti ne bojim toliko, da bi spet skupaj padla (razen ko me potipa vrtoglavica, takrat pomislim da bi lahko skupaj padla, ampak grem naprej), mislim, da je pri meni ta padec povzročil vihar v glavi, ker nisem imela jaz vsega pod nadzorom. No težko povem, razložim ... sam padec sem pač vzela kot "pač se zgodi", bolj me je pretreslo tisto, kako nisem imela nadzora na zavestjo, nad telesom, nad dogajanjem ... to me je sezulo. Očitno sem tiste sorte, da imam rada vse pod nadzorom ... pripravljena oblačila zvečer, da se zjutraj ne izgublja časa z izbiro, šolska torba pripravljena zvečer, da se zjutraj ne išče, točno določena ura, kdaj dobijo psi hrano, vse tako nekako popredalčkano in organizirano. Mislim da bom tudi na tem področju morala delati veliko, veliko, ter si dovoliti tudi malo neorganiziranosti, spontanosti  Koko sem spet naložila, ampak tako fino je brati vaše odgovore in tako je "fino" ko vem da nisem sama 
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
Chantal
Aktiven član/ica

Odsotni
Spol: 
Prispevki: 109
|
 |
« Odgovori #8 dne:: petek, 18. avgust 2017 ura: 10:59 » |
|
ti kar naloži, je tako "lepo" brat, ko nekdo opisuje prav mene  , veš, tole vse skupaj ima ime "control freak", seveda ne smeš zameriti izrazu, mišljeno je v hecnem smislu, čeprav žal nas ravno ta kontrola, ki jo ne znamo spustiti, vedno žlajfa. Kot da je ročna zavora primrznila in noče spustiti... So ti že povedale, da bo glede službe težko kot hudič, se mi zdi doma lažje. Dejansko je tole cena, ki jo plačujemo le zaradi svoje pridnosti, od malih nog naprej...take pridne punce smo dober material za ankso - mi je rekla psihiatrinja 
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
Nives
Global Moderator
Heroj
   
Odsotni
Spol: 
Prispevki: 2.014
"I See You"
|
 |
« Odgovori #9 dne:: petek, 18. avgust 2017 ura: 12:16 » |
|
Pridne punce smo dober material za ankso...Bo držalo Chantal..  Prvič, ko sem mela ankso sem se spraševala . Zakaj se meni to dogaja. Jaz sem tako pridna in vzorna. Na vseh koncih. In da to ni pravično. . Veliko kasneje v času postopoma ugotovila, da za dušo ni važno delo, ampak nedelo...Vse drugo torej, kar nima veze z delom. Jaz sem po enem manjšem kolapsu najprej omejila sluzbeno delo. Sicer sem samostojna, pa si lahko to privoščim. Začela sem izpuscati, kar ni važno. In sproti ocenjevati, kaj je res smiselno. Zacuda sem ugotovila, da vsaj pol stvari delam za brezveze. Samo delala sem na tem, da nesmislov ne delam vec in kristalizirali so se smislI. Ki so me pripeljali na to, da sem nazadnje zaslužila več. To se mi je potrjevalo celo leto! Namesto odvečnega dela sem uvedla gibanje, zrak, čas za relaksacijo, za druženje, bolje sem začela jesti. Tudi doma sem delala tako, da je bil ves čas fokus na mojem zdravju in počutju. Kar sem delala doma, sem tudi ocenjevala kaj je smiselno. So stvari, ki jih redno pocnem: pranje cot, posode, prebrisat kuhinjo, kopalnica malo. Ostalo je vse za takrat, ko se mi ljubi. Sesa zdaj moj, pa se to na ene 10 dni. Takrat jaz prah, posteljnine, itd. Generalk več nimam, ampak očistimo vsakic se kaj zraven. Vse očistim ene dvakrat na leto in samo, ko se mi da. Tale čiščenja so drugače cela nočna mora, ker ta prah se itak nabira kar naprej. Okna ocistis, pa so čez par dni enaka. Nima smisla.. Nikoli ne prideš na zeleno vejo. Sproti malo vsak za sabo, pa je že dosti bolje. Ko sem imela več časa sem razmišljala, kaj mi je vazno. Postalo mi je popolnoma jasno, da to ni delo. Važno mi je moje zdravje in počutje, važna mi je družina, odnos s partnerjem in sinom, važno mi je še kaj gibanja, druženje. .Važen mi je denar, ker z njim pač preživim. Važne so mi sicer še nekatere stvari, ampak niso v prvem planu in ne pridejo v tem času na vrsto. Z grozo sem ugotovila, koliko sem opuščala odnos z mojim in sinom. S prijatelji. Moje zdravje in počutje. Prizadelo me je, ko sem uvidela, da sem se sinova ključna prva leta dosti ubadala z delom. Ravno sem odprla dejavnost, kar je razumljivo, da na začetku delaš več in te skrbi, kako bo slo. Saj sem bila tudi s sinom kaj, ampak se mi zdi da premalo.. Tga sI se vedno nisem oprostila in me znotraj se tezI. Sin je sicer imel mojega in taščo. Ampak meni je to grozljivka. Zdaj je čisto drugače. Sin ima urejen dnevni ritem. Vsak dan razen redkih izjem, se igram z njim, sem z njim. Ne glede na vse ostalo. Vzpostavila sva lep odnos. Večkrat tudi skupaj zdaj kaj počneva. Rad z mano kuha. Prej sem se ukvarjala pa se s tem, da preizkušamo novo in novo hrano, recepte, bedarija. Skoraj vsak dan smo zunaj. Pa če je meter oblek v višino za zlikat al pa okna čisto umazana. Mi je prav vseeno. Zelo vazen mi je sin. Pa potem moj. S kerim se zdaj tudi šele uciva spet bolj odnos imeti. Se 10 let nazaj, ko sem bila en čas sama sem imela pa v tistem malem stanovanjcu vsak teden generalko, vsak lasek, ki mi je odpadel sem sproti nesla v smeti. Veliko delala v službi. Imela neke funkcijske sluzbe, kar me je izcrpavalo. Se tudi veliko gibala. Ampak cisto pretiravala z delom. Da skoraj nisem imela prostega časa. Se poprej sem pa v eni službi delala kot pri norcih, vsaj po 10 ur na dan, pa se mal čez vikend, kaj za delat domov nesla.. Doma poskrbela se za takratnega tipa in vse drugo, medtem ko sem ga preživljala, njemu se pa ni mudilo hitro najti spet novo službo ali da bi se naučil metlo v rokah drzat. Daj si, ko boš že bolj pri v sebi vzemi čas, pa oceni, kaj ti je res važno v življenju. Kaj želiš na tistih področjih. Pa potem tudi na njih ne pretiravaj. Tudi tega se je treba naucit. Da smo human beings ne doings. Najprej si ti, pa tvoje zdravje in počutje!! In ne cote, kot ti je Mina lepo napisala  . Pa ne prah, pa ne pajcevine in umazanije.
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
simonchy
Aktiven član/ica

Odsotni
Spol: 
Prispevki: 164
|
 |
« Odgovori #10 dne:: petek, 18. avgust 2017 ura: 15:37 » |
|
Zdravo... še ena contol freak.  Ja tudi jst sm se najdla v tem opisu tinkatonka... ko si opisala, da mora biti vse popredalčkano, organizirano... in tista potreba po "vse narejeno", tisto priganjanje... prov nikoli ne moreš biti sproščen in zadovoljen, ker je zmeraj še nekaj, kar moreš narediti... In tudi jst še iščem kako se izviti iz tega... da je vse bolj spontano, da ni vedno vse pod mojim nadzorom, da se prepustim... ah...
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|
gogi
|
 |
« Odgovori #11 dne:: petek, 18. avgust 2017 ura: 17:28 » |
|
Jz sem rabila kr precej časa, da sem si upala vzeti čas zase brez slabe vesti, pa čeprav ni bilo vse narejeno. Če doma nisem imela vse pospravljeno, opravno, zloženo, sem imela občutek, da me kr preganja ena prekleta paranoja. Sama sebi sem domala dopovedovala, da nimam še pravice do počitka. No v službi pa isto. Vsa živčna ob pavzi ker me je na mizi čakalo še nedokončano delo. S treningi in kakšnim planom se da vse prav lepo rešiti. Sicer doma mi rata počivat, pa kdaj nočem sama, ker kaj pa vem..en del slabe vesti pa še vedno obstaja, ker pač se tudi sama bolje počutim če je vse pospravljeno lepo. no, v glavnem...blablbabla. 
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|
Poni
|
 |
« Odgovori #12 dne:: sobota, 19. avgust 2017 ura: 20:41 » |
|
Draga Tinkatonka
Tale misel se ti bo zdela morda celo žaljiva. Ampak ko prebiram odgovore tule, dobim občutek, da bi bilo morda dobro zate malo "skup padit", pa da te odpeljejo na urgenco za nekaj dni. Morda bi se pa tedaj tvojim posvetilo, da tako ne gre več naprej. Da bo treba konkretno pomagat. Da ste pač vsi skupaj ekipa. Tako nekako kot pri fuzbalu ne more en sam dobit tekme, pa če je še tak superzvezdnik. Prej bi morda skup padel od prenaprezanja, pa bi šla zmaga adijo. Morajo vsi delat kot ekipa. No ja, moji stari mami se je nekaj podobnega zgodilo pred mnogo leti. Je šla takrat kar za dolgo v bolnico. In takrat, ko je moral mož hoditi ven na kosilo, ker si sam najbrž ni znal niti sendviča narediit, pa soseda mu je enkrat na teden oprala in popucala, pa se mu je posvetilo in je potem bolj spoštoval delo žene, ko se je vrnila iz bolnice. Tudi njun odnos se je potem bistveno izboljšal. No ja, ni čisto enaka situacija, pa vendar malo podobna.
Poni
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
tinkatonka
Novinec / novinka
Odsotni
Prispevki: 4
|
 |
« Odgovori #13 dne:: sreda, 06. september 2017 ura: 08:35 » |
|
Pozdravljeni vsi skupaj  Se javljam po dopustu, katerega sem presenetljivo preživela precej "mirno". Mirno je mišljeno brez planiranja dneva, bolj tako kakor nanese, brez pretiranega pospravljanja po prikolici, torej tako, bolj na mirno. Čeprav so me stvari motile, ampak sem se skušala prepričevati, da me ne motijo  Še vedno pa sem in še sedaj, veliko premlevala v glavi, zakaj se mi to dogaja, zakaj ravno meni, ali bo sploh še kdaj kot je bilo, ali se bom morala vedno ukvarjati s tem ... Sem pa med dopustom prebrala knjigo Čuječnost od Mark Williamsa, kjer je osemtedenski program meditacije s čuječnostjo in moram priznati, da sta me prva dva tedna zelo pritegnila, potem pa se je z vsakim tednom začelo "zatikati" saj meni to ne gre ... nekako se ne najdem v tem. Kdo prakticira meditacijo s čuječnostjo? Nisem se še vsem zahvalila za odgovore  Hvala vsem! Sem se pa odločila, da bom vse vaše odgovore pokazala tudi možu, mogoče se bo malo zamislil ... celotno gospodinjstvo, celotne finance, celotno funkcioniranje naše družine je dejansko na mojih plečih. Se pa popolnoma zavedam, da sem to dopustila jaz sama. Počasi in počasi sem si nalagala še več in na koncu je res vse na meni  Pozdravček vsem skupaj 
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|
mina
|
 |
« Odgovori #14 dne:: petek, 22. september 2017 ura: 15:46 » |
|
No težko povem, razložim ... sam padec sem pač vzela kot "pač se zgodi", bolj me je pretreslo tisto, kako nisem imela nadzora na zavestjo, nad telesom, nad dogajanjem ... to me je sezulo. Očitno sem tiste sorte, da imam rada vse pod nadzorom ... pripravljena oblačila zvečer, da se zjutraj ne izgublja časa z izbiro, šolska torba pripravljena zvečer, da se zjutraj ne išče, točno določena ura, kdaj dobijo psi hrano, vse tako nekako popredalčkano in organizirano. Kako poznano, kako naporno, kako brezveze za nase zivljenje.  In popolnoma nemogoce imeti kontrolo nad vsem. Ampak stane nas ogromno, da se tega zavemo in se naucimo ziveti drugace. Se da, garantiram. 
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
If you are depressed, you are living in the past.
|
|
|
|
AsandraA
|
 |
« Odgovori #15 dne:: petek, 22. september 2017 ura: 19:36 » |
|
Pozdravljena, morda boš zmogla pospravljanje, likanje in še vse drugo kar te preganja postaviti na DOBRO. Ko ni več potrebno, da je vse ODLIČNO (u nulo radi rečemo), ostaja vsak dan iz tedna v teden več časa. Časa, ki ga porabiš za vse tisto, čemur si se v teh letih odpovedala.
Sandra
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|
Poni
|
 |
« Odgovori #16 dne:: petek, 22. september 2017 ura: 20:12 » |
|
Ali pa morda lahko kakega svojega potomca naučiš likanja. Kdo ve, morda se mu bo zdelo pa celo zabavno.
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
logpop
Uporabnik/Uporabnica
Izkušen član/ica
Odsotni
Prispevki: 274
|
 |
« Odgovori #17 dne:: petek, 22. september 2017 ura: 21:07 » |
|
Likaanja se je treba učiti. wtf? Po moje si mislil "naučiti delovnih navad"
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|
Poni
|
 |
« Odgovori #18 dne:: sobota, 23. september 2017 ura: 16:51 » |
|
No ja, nahecati ga, da bi se preizkusil v tem športu. 
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|