Tesnobna in utrujena

[onthego]

Nisem še pisala na ta forum, več ali manj samo brala, sedaj pa res rabim malo podpore. Torej, anksioznost in tesnobo poznam že skoraj 20 let. Večinoma je bila speča, tu in tam se je na polno pokazala. Do pred 2 leti sem uspela obladovati sama. Pred 2 leti pa je ponovno izbruhnila in se dobesedno razbohotila. Predvsem sem fokusirana na fizične simptome, katerih me je strah. Pa ne v smislu, da bom zaradi njih umrla/zbolela/znorela, ampak zato, ker mi pravzaprav sprožijo aksioznost, potem pa ne morem fukcionirat. In zato sem ves čas v stanju preverjanja ali sem mirna ali ne. In ko začutim minimalen simptom, je to trigger, da mi na polno izbuhnejo vsi simptomi anksioznosti. In teh me je strah, ker zaradi njih ne morem funkcionirat. To je zame ključno, strah, da ne bom več zmogla (družina, služba, uživanje življenja). Ker sem se 2 meseca ciklala v teh mislih kot neumna, sem šla do zdravnika in do psihiatra. Nisem želela AD, tako da sem samo občasno za pomoč vzela Helex. Po nekje 3 mesecih sem bila ven iz ta hudega in posledično do danes spravilo zadevo na tolerantno raven. Tudi na terapije sem hodila, najprej KVT nato transakcijska, ampak večino časa sem se morala ukvarjat s svojim akutnim stanjem, z lovljenjem in umirjanjem misli in sploh ne pridem do vzroka cele zadeve. Dejstvo pa je, da sem od 2 let tega boja preprosto izčrpana, na robu prekurjenosti. Nenehno preverjanje sebe in svojih misli, možgani, ki se preprosto ne znajo izklopit, nenehno držanje strahu na vajetih, slabo spanje, pa potem še vse normalne obveznosti...občutek imam, da nekega dne ne bom več zmožna vstat. In sedaj je spet nastopilo obdobje, kjer je zadeva izbuhnila. Trigger je bilo slabo fizično počutje in je na polno sprožilo aksioznost. Zato sem po 1 tednu strahovitega stresa in analiziranja, danes končno prvič vzela 1/4 Cipralexa (vsak teden imam namen dvignit za 1/4). Seveda sem sedaj na smrt prestrašena zaradi stranskih učinkov. Ne predstavljam si, da bi se počutila fizično ali/in psihično še slabše, ker preprosto nimam energije, da zvozim to. Vem in poznam vse o AD, prebrala vse možno. Predvsem sem se jih izogibala, ker sem si jih puščala za "ko bo res hudo", bili so mi kot varnostna mreža. Ker je bil seveda prisoten strah, da če bi jemala, ne bi delovali in kaj bom pa potem? Najprej se bom zafrkavala s stranskimi učinki, potem pa še delovali ne bodo. In sem si jih puščala ob strani. Ampak zdaj ne gre več. Od življenja v zadnjih dveh letih bi morda skupaj zbrala za 1 mesec dni, ko sem bila OK, srečna in zadovoljna jaz. Vse to background dogajanje v mojih možganih, neznosen radio misli, ki se ne ugasne, pa me je izčrpalo.
In zdaj rabim malo pomoči, da nekako preživim tole uvodno obdobje, da obvladam strah pred stranskimi učinki, upanje, da bo delovalo, razumevanje. Hvala, da ste me prebrali, hvala za kakšen nasvet, dober zgled, upanje.

[simonchy]

Seveda boš preživela in čez nekaj časa zagotovo znosnejše živela...
In ker imaš namen uvajati AD počasi mislim, da ne bo problem s stranskimi učinki oz. bodo ti zagotovo manjši, kot če bi hitreje uvajala.

Tudi sama sem imela Cipralex, sem pa ga malo hitreje uvajala. Nisem imela stranskih učinkov. Pomagal pa mi je zelo (sicer po nekaj časa, ko je prijelo vse skupaj - polna doza), da sem začela normalno funkcionirati. Je pa pomoje s stranskimi učinki tako, če čakaš in stalno preverjaš kako se drugače počutiš, kaj bi ti lahko povzročili ad, zagotovo kaj najdeš. In je res, da smo ljudje različni, na vsakega deluje malo drugače, vsak potrebuje zanj ustrezno dozo.

Zaupaj, da bo vse ok!

[skylost]

Draga onthego,evo enako ke pri meni. Ze dve leti agonije,malo gre gor,pa spet strmo dol.. in kot ti pravis,ne vem ce bi zbrala 1 mesec normalnih dni,z normalnim pocutjem. Mene najbolj martrajo telesne bolecine,vse sorte,od stiskanja v prsnem kosu,do bolecin v glavi,rokah,trebuhu.. in ta glupa "vrtoglavica" me vsake toliko zagrabi in slabo pocuje,utrujenost,pritisk in pokanje v glavi.. in posledicno strah,vecni strah pred kapjo,infarktom,rakom.no in sem ze navelicana tega,zalostna,bi vcasih kr jokala... zakaj ne morem normalno zivet in funkcionirat,zakaj,zakaj. Pa tako se trudim z vsemi moznimi prijemi,da bi bilo bolje. Borim se brez AD ampak ti povem,da veckrat pomislim na jemanje AD. In mi je skoraj zal,da nisem ze pred dvema letoma zacela jemat,pa bi vsaj "normalno" zivela. Upam,da ti bodo cimprej pomagali. Porocaj kako gre. Posiljam objem.

[pavlinm]

Kdo ti je predpisal Cipralex? Meni se zdi četrtinka nekam malo, ampak če so ti tako predpisali, se potem drži tega. Glede stranskih učinkov, mislim, da res preveč nasplošno strašijo pri teh AD-jih. Večina teh, ki sem jih jst jemala so predvsem blagih, Zoloft in Paroxat, Prozac pa je name v preveliki dozi deloval poživitveno, zato sem imela težave s tesnobo, premalo spanja in filingom kot da bi bila pijana. Ko sem šla na nižjo dozo, je bilo kul. Je pa večina teh zdravil predvsem blaga in varna. Tisti res hudi in težki stranski učinki so pri tistih zdravilih, ki jih predpisujejo na kakšnih zaprtih oddelkih psihiatričnih bolnic (za shizofrenijo, antipsihotiki, stabilizatorji razpoloženja...), zato ne rabiš po moje toliko skrbet glede stranskih učinkov.

[carmel]

Onthego, saj bo šlo!  Če boš mela stranske učinke na začetku uvajanja, vzami kakšen Helex. Potem jih pa le daj stran, da se jih ne navadiš! Za kakšen teden pa ne bi smelo bit problematično. Uvajaš res počasi, tako da dvomim, da bi imela hude stranske učinke. Poskusi se zamotit! S čimerkoli! Vmes nam pa le poročaj, pa bomo vse rešili   
Verjamem, da ti je težko, ampak ogromno nas je šlo čez vse te stranske učinke. Zmogla boš, ni tako hudo kot se ti trenutno zdi!

ADji ti bodo bergla, da boš le prišla do vzrokov svojih težav. Del boš rešila, del se pa naučila obvladovat.
Drži se!

[mina]

Ojla
Kot je rekla Carmel, ce bo pri uvajanju Ad jev kak dan res hudo, pogoltni en Helex.  Pa bo za zdrzat. Ne misli, kako ti bo slabo, misli raje da ti bo bolje.
Sicer je po malo blesav nasvet, ampak najprej od groooozneee misli, presaltaj na nevtraln in potem na pozitivno. Npr. tvoje preverjanje, ce si ok - kar me malo spominja na OKM - najprej se osredotoci na to da si ok, samo morda malce pretiravas, potem pa si misli, kako ti bbo z zdravili bolje. Razumes kaj zelim povedati?
Vsako se tako negativno misel se da na ta nacin popolnoma obvladati. <eni je to najbolj pomagalo, pa se malo humorja zraven, ko sem se dobesedno hecala na racun svojih trapastih in nikakor uresnicljivih misli.
Tudi sama sem 20 let zivela v paniki, anksioznosti in depresiji preden sem poiskala pomoc. Ko sedaj mislim nazaj se cudim, kako sem zdrzala, a ocitno smo mocnejsi, kot si upamo misliti. Tudi ti si.
Zato kar mirno s cetrtinkami naprej, prezivela bos mogoce slabse pocutje, saj smo ga vsi in kmalu ti bo bolje. Ok?

[Chantal]

da se še jaz malo oglasim, draga onthego. Kot prvo, ne razmišljaj da ne bo pomagalo, v veliki večini je že prvi AD uspešen in tudi če slučaaaaajno nebi bil, imaš tega še in še na voljo. Pri meni je prvič delovala Asentra prav čudežno, postala sem spet jaz. Po letu jemanja brez problema opustila in imela 10 let življenja brez težav, bolečin (ma niti enega prehlada, gripe, karkoli...). Ko pa se je očitno spet nabralo preveč stresnih dogodkov me je sesulo, tokrat hujše in še vedno ni čisto OK, po petih mesecih AD-ja. ampak ti si na začetku, imaš vse šanse da se izvlečeš, čez kak mesec ne boš verjela, kaj vse si razmišljala danes...
Jaz sem si pomagala (in si še) z dihalnimi vajami, avtogenim treningom, branjem knjig, kolesarjenjem, sprehodi...v glavnem počni nekaj, kar te sprosti, vsak ima sam svoj recept, samo zamoti se.  Uvajaj počasi in ne beri stranskih učinkov (no, verjetno si jih že), tudi jaz sem si pomagala s Helexom oz. Lexaurinom. Po kakih treh tednih sem bila spet v službi, čeprav je bilo na začetku kak dan kriza... V glavnem javi, kako si, dosti nas je, ki smo tukaj dobili podporo v najhujših dnevih, tukaj so eni prav zlati in si vzamejo čas, zato ne oklevaj. Meni je to ogromno pomagalo in pomenilo, hvaležna sem vsem, ki ste tukaj, tudi tistim realnim...
Držim pesti in poročaj!

[onthego]

Evo, malo poročam. Trenutno zadnji dan na 1/4 Cipralexa, jutri grem na polovičko. Da bi imela kakšne stranske učinke, jih nimam. Anksioznost je isto močna. Skoraj vsak dan vzamem 1 Helex 0,25mg, ker mi mora nekaj ustavit misli, drugače se še vedno ciklam vse globlje in globlje. A je to nekaj, na kar lahko računam, da bodo Cipralexi pomagali?
Mene je pač strah same anksioznosti, ker vem, kako me je v preteklosti položila. (kot je rekla ena moja bivša terapvtka: Kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi.) V najhujšem obdobju, pred 2 leti, sem 3 mesece komaj živela, pomagala sem si s terapijo in občasno Helexi. Ampak to se bile strahovite muke. Še posebej, ker sem morala hodit v službo. In zdaj, kadarkoli začutim, da se zbuja ta tesnoba, se mi odvrtijo filmi tistih 3 mesecev in sem v stanju pozora. Preverjam, koliko je močna anksioznost ali grem že v tisto smer, da bom spet čisto anksiozna. Glavni problem so misli "Kaj, če..." in vsi možni scenariji, kaj si mi lahko zgodi, ker se bo anksioznost razbohotila. Ker jaz moram funkcionirat. In, ravno zaradi teh "kaj, če.." misli, se mi seveda razbohoti. Ne znam jih ustavit, ne znam jim zmanjšat pomena. Vrtijo se in vrtijo. Absolutno ves čas. Če bi jih hotela nadzorovati, preusmerjati, jih racionalizirati...karkoli že, je to 24/7 služba. Zato včasih vzamem Helex, da se možgani malo ustavijo.
Na vseh terapijah, na katerih sem bila (poskusila sem KVT, transakcijsko), sem bila vedno v akutnem stanju in nikoli nismo prišli do vzroka, zakaj se mi sploh sproži anksioznost. Vedno sem se ukvarjala samo s simptomi, ker sem rabila hitro pomoč v tistem stanju. Jaz z anksioznostjo živim že 15 let, večino je speča, ponavadi sem jo znala obvladovati, ampak zadnje 2 leti je pa tako hudo butnila ven, da ne znam več. Ogromno sem prebrala, v teoriji vse obvladam, ne znam pa umiriti misli in ne znam priti do vzroka. In zato se zaciklam in se mi ponavlja. Katera vrste terapije pa je vam najbolj odgovarjala?

[gogi]

Zivjo, stranski ucinki pri Cipralexu so se mi pojavili pri celi tabletki, prej tudi jaz nisem nicesar opazila. Seveda potem niti nisem vec vedela,a je vse kar se mi dogaja od simptomov bolezni ali stranski ucinki ADja.
Kaksne misli pa ti tavajo?

[onthego]

Kako si pa uvajala Cipralexe? In kako dolgo so potem trajali stranski učinki?
Moje misli...hja...vse se vrti okoli tega ali bom zaradi te anksioznosti zmogla ali ne. Ves čas razmišljam, kaj se mi dogaja, kako huda je anksioznost, ocenjujem, analiziram. In potem na to dodam tak tip misli: Kaj, če bo spet tako hudo kot zadnjič? Kaj, če me bo čisto zvilo? Kaj, če tabelte ne bodo pomagale? Kaj, če nič ne bo pomagalo? Kaj, če ne bom mogla funkcionirat? Kaj, če bo tako hudo, da ne bom mogla v službo? Kako bo jutri zjutraj, kaj če bo spet hudo? Kako bom za vikend, kaj če ne bom zmogla? Kaj, če mi nobeden ne bo znal pomagat? Kaj, če bom spet trpela kot zadnjič? Kaj, če tokrat ne bom znala ustavit? In potem spet od začetka. In seveda te misli sprožijo dodaten strah, dodatno tesnobo. In potem se zavrti cel cikel vprašanj znova. To se dogaja praktično ves čas, iz minute v minuto, iz ure v uro. Razen, ko vzamem Helex, se možgani malo ustavijo. In, ker teh misli ne znam ustavit, sama sebe vlečem v globljo anksioznost. Upam, da sem dovolj nazorno opisala. Kakršnakoli ideja/tehnika/tip terapije bi mi bil zelo v pomoč.

[gogi]

Cipralex sem uvajala en teden preden sem presla na celo tabletko. Stranski ucinki pri meni pa so trajsli...ufff..se niti ne spomnim. vec...morda dva meseca...ker sem.sla nato ze delati za 4 ure. Glej, predvsem poskusaj tako, da ko ti misli uidejo na tesnobo,zakaj,kako...tisti trenutek preusmeri misli na kaj drugega. Jaz sem.se zacela scasoma ze pogovarjati z ankso in ji govorila, da nimam casa ta trenutek za njo ker imam drugo delo. Tale fore.    Te pa povsem razumem kako ti je,saj je vecina nas bila na istem kot ti. Ni lahko, a truditi se se izplaca. Za vse pa je spet potreben cas. Mislim da je najslabse,ce mislimo da ce se bomo necesa lotili bo takoj drugace
 Kdaj je, a tukaj temu ni tako. Vztrajnost in trud se ti bosta izplacala, naj se ti ne mudi.

[mina]

Mene je pač strah same anksioznosti, ker vem, kako me je v preteklosti položila.

Tole je haklc, ki nas ujame. Anticipatorna anksioznost. Bojimo se, po domace povedano, kaj bo ce bo. 
In potem je, saj si paniko nekako sami priklicemo. Ok. Da ti recemo, da ne misli na to, ne pomaga kaj dosti. Laho pa ob pomisli na to, da bo panika prisla zapolnis glavo s kakimi mislelnimi igrami, npr. odstevas 17 od 4658. Ne bos imela casa misliti na paniko. Isci zivali na doloceno crko, stej rdece avtomobile po cesti, pleti ali kvackaj kak kompliciran vzorec, stetje zank te bo zamotilo tako mocno, da bo kriza mimo. Pa se zrelaksira te ful.
Pocasi in vztrajno naprej.

[psevdo]

Onthego,

jaz te v celoti štekam. Jaz sem na pol cipralexa (torej 5mg), tedensko na TA psihoterapiji, zdajle bo kakšen 4 mesece, morda več. Helexa me je strah, enkrat sem ga vzel pa sem imel nočne more in ga nočem več. Včasih sem si (kadar sem imel ta hud napad panike) privoščil en eglonyl 50mg, kar je relativno švoh ampak sem vsaj malo spal.
Preverjanje telesa in vse v zvezi s tem mi je hudo poznano in se mi dogaja dnevno. Skoraj stalno kontrola trigerjev itd. Ne pelje nikamor. Žal. Iščemo rešitev ampak tako je ne bomo našli. Meni se sicer zdi, da si predvsem ne dovolimo tisto, kar čutimo. Recimo jaz sem precej utrujen. Poskusil sem s ful gibanja, se zaletaval v hrib, da sem potem crkoval čez nekaj ur ali dni. Gibanje je ok in super ampak mi anksiči se prevečkrat na polno zaletimo in je kontra efekt. Zdaj poskušam si dovolit recimo malce zadremat čez dan. Sploh ni lahko. Čutiš utrujenost ampak nekaj ti ne da počiti. In tukaj so tiste stvari, zaradi česar hodim na terapijo.
Prvič, da ne poskušam zbežat sam pred sabo. To je najtežje. Drugo, da če čutim da sem utrujen, počivam. Ne nujno spim, lahko je to zelo lahek sprehod, kratek, 10-20 minut, brez napora. Tretjič, da se prepričujem, ko mi nekaj pravi "naredi nekaj, reši, spedenaj se, lajf je prekratek, kaj pa če....", da so to stara prepričanja in da je tega konec. Tako enostavno ne gre. Lajfa, torej časa je NA PRETEK. Nič ne bomo zamudili. Zamujali smo do zdaj, ko je vse letelo mimo, v stalni akciji in iskanju zadovoljitve. Nič ne gledamo okoli sebe, samo letimo. In potem ugotoviš, da se nič ne spomniš, da čas izginja in ostale neumnosti.
Jeba je. Zadeti od brzine in adrenalina ne vidimo nič, samo zadevamo se. In enkrat poči. Jaz to vidim kot bi se odvajal od droge. Nimam neke instant rešitve. Grem dan za dnem, gojim upanje, ko me prime anksa, se potrudim skulirat in se prepričat, da se to zgodi, da se še bo, da ni drame in da bom enkrat manj občutljiv.
Zadeva je prekleto kompleksna ampak takšna bitja smo. Vsak dan se nekaj naredi. Največje sranje je, če te potegne nazaj in se spet priklopiš na brzino. Jaz sem v preteklosti se, ko sem bil na ADjih, sploh na začetku, ko sem mislil, da me bodo pozdravili kot aspirin glavobol. E, ne gre tako.
Samo hvaležen sem, da si lahko privoščim psihoterapijo, da se doma trudijo razumeti moje težave, da imam vse ostalo poštimano in stabilno. Če bi se istočasno moral ukvarjati še z golim preživetjem, pa ne vem kako bi.
Skratka, blizu sva si.

[Nives]

Ojla.
Da se jaz pristavim lonček. Tudi sama sem prej hitela, hitela.. delala, delala.. Ne da se zbezati pred sabo.
Anksa. Ne se je bat. To so samo potlačena čustva.  V glavnem jeza.. Ko človek osvobodi notranjega agresorja, ki ga imamo vsi v sebi... zdravega, s katerim poskrbimo zase, vsa simptomatika izgine. Nasa težava je, da smo se v otrostvu pustili preveč kastrirat.
Zivljenje z notranjim agresorjem postane lepo, ker začnemo bolj skrbeti zase. Vse gre postopoma in z veliko poizkusov pa padcev in malih zmag. Jaz ne vem, kako bi drugače kot na psihoterapiji..
Včeraj slavila dve mali zmagi..Nad dvema manj problematičnima vzorcema. Danes slavim veliko. Nad večjim.  Počasi bo menda skoraj čisto vse..

I feel so alive. Don't give up .

[psevdo]

Bravo Nives! Vesel zate! Uzivaj v zmagi!

[Nives]

Nam vsem privosčim,  da nam popolnoma uspe.

[mina]

Nam vsem privosčim,  da nam popolnoma uspe.

Saj nam uspeva.

Mislim, da se moramo predvsem nauciti, da se nam bodo take situacije, panika ipd. dogajale tudi vnaprej, ampak da je to popolnoma normalno. Tako kot smo enkrat se naucili to premagovati, tako bomo tudi vnaprej. Nic se ustrasit, vsak naslednji "napad"je scasoma krajsi in manj intenziven.

Sama sem zivela v taki paniki, da nisem sla vec niti ven iz hise, oziroma zeeeloo poredko. Recimo pred skoraj 20 leti. Se danes me na trenutke pograbi tisti strah, panika, neugodje, a je stvar par sekund, pol minute. Toliko, da ne pozabim....ocitno.  Pa mi misli takoj preidejo na to, da sem to ze dala skozi in me zadeva ne plasi vec, saj vem, kako se premaga.
Sposobna sem hoditi naokoli po svetu, sama z avtom, tudi v tujino. Zato, dragi moji, nic ne obupovat. Vse se uredi, malo z zdravili, malo z izpostavljanjem, malo z delom na sebi.

[psevdo]

Jaz sem danes fasal na terapiji vrtoglavico od ankse, pol jok, ker se je nabralo prevec. Zdaj se spet tolazim in sestavljam. Kak cem, ostajam v upanju da bo.

[psevdo]

Pozdravljeni soborci!

Sem začel pisat en blog. Mogoče ga jutri ne bom več Ampak delim misli:
https://pseudoanxious.tumblr.com/

[gogi]

Zivjo Psevdo. Sem prebrala blog in ja,se kr v vsem strinjam s teboj. Pisi se, super je da das iz sebe, ceprav ze nam dajes sebe.
A je vse vredu s tabo?  Mene tottalno znervira tocno to. Al pa ko kdo rece da srm zivcna. Pa sej nisem zivcna, samo bolj intenzivbo povem kaksno zadevo ker se mi pac da ni bilo prav razumljeno. Ampak nekaterim je to vdakdanje vprasanje, menr pa potem res naredi zivcno.
Sicer pa. Glavno je da vem, da se trudim in da sem veliko ze naredila na sebi, na tej neverending poti.