Saj niti ne vem kje naj začnem. Zadnjič sem pisala o svojem fantu s katerim živiva skupaj že dolgo časa in jaz se ga držim kot klopa tako sem se navadila na njega.
Ko sem živela doma, sem popolnoma sama šla na sprehod, v naravo dvakrat, trikrat na dan, in to vsak dan. Nihče ni šel z mano, nikogar nisem potrebovala, da gre z mano. Sama sem tudi hodila z avtobusom, v tudi malo daljše kraje. Naučila sem se vozit avto čeprav me je bilo vedno strah ampak izpit sem naredila. Vozila sem avto in preko študentskega servisa sem tudi delala, skoraj tri leta pridna. Čeprav mi v šoli ravno ni šlo, me je moja trma vedno vlekla naprej in končala sem srednjo šolo, se vpisala na fax, na katerem so imeli težje sprejemne izpite in tudi tam mi je uspelo priti na fax. Nekaj časa sem hodila ampak ni trajalo dolgo...
Poleti sem se zaljubila, v nekega fanta s katerim sva preživela nekaj lepih dni. Že v preteklosti pa sem doživela zelo slabe odnose najprej glede svojih staršev - sem se vedno počutila tuj človek, ki bi ga radi ves čas spreminjali, da bi jim bila podobna. Ko sem karkoli povedala se me nikoli ni poslušalo - upoštevalo. Zato sem enostavno nehala govorit, ker sem vedela, da karkoli rečem, da me ni. Mene ni in me nikoli ni bilo. Čeprav sem jaz svoje imela rada in nisem nikoli in nikdar čutila, da me imajo oni radi. Trudila sem se ugajat, prilagajat ampak to nisem bila jaz. Ugotovila sem tudi, da karkoli naredim zanje, da nikoli ni in nikoli ne bo dovolj dobro zanje. Podobno sem našla prav tako pri prvem fantu zavračanje, ignoriranje čeprav sem jaz osebo imela rada. Pri fantu s katerim sva pa preživela 13 dni sem bila že močno utrujena in takrat sem se tudi na žalost močno zaljubila in mogoče, da sem dala vse upanje v njega. Mislila sem, da me oseba razume, ker sva se tako ujela ampak besede so bile samo besede. Od teh 13 dni sem se naučila, da očitno obstajajo osebe s katerim se močno ujameš ampak na žalost ne morem pričakovati, da osebo dobro poznaš , da bi oseba ravnala enako kot jaz. Sem pa mislila, kot, da osebo dobro poznam ampak ni bilo tako. Besede
so le besede.
Po tej močni zaljubljenosti sem bila popolnoma prepričana, da osebo poznam. Klicala sem ga po telefonu jokala kot zmešana, ko sem ga rabila ampak ga je samo še bolj odvrnilo stran od mene moja drama. Od takrat sem hodila po cesti sama brez smeri in se mi je zdelo, da se v meni vse lomi, da razpadam. Hodila sem in hodila in se lomila tako dolgo...
Na pot mi je prišel še nek fant kateri je danes moj fant in sem se tudi preselila k njemu. Po selitvi panični napadi, mravljinci , telesne bolečine... Nikakor se mi nihče ni mogel, smel približati. Ko sem slučajno videla, da je katerakoli oseba poleg mene le nekaj metrov stran me je začelo boleti v sebi. Bolečine so čez čas izginjale ampak so bile nenormalne. Kar nekaj mesecev je bilo potrebno, da je šlo moje stanje na boljše. Da se je kaj premaknilo na bolje.
Že od malega pa sem veliko opazovala saj sta se moja starša ločila prav tako sem imela kar nekaj sestričen okoli sebe katere so imele velikokrat drugega partnerja pa sem si vedno rekla, da jaz ne bom imela nikogar. Kot ,da bi menjala vedno enega za drugega. Enostavno mi je šlo na bruhanje kako lahko imaš vsakič drugega.
Se zavedam danes še predobro, da sem jaz popolnoma drugačen človek in se nikakor ne morem primerjati....Ampak življenje mi daje čudne lekcije.
Zgodilo se mi je nekaj kar je preko mojih pravil. Zaljubila sem se ponovno ne, da bi si želela. Moški v katerega sem se zaljubila mi je včeraj priznal, da goji čustva do mene.
Krivdo sem na sebe valila in spet bolečine .Tudi če sem zganjala vso dramo in bila res zelo previdna, ker nisem točno vedela s kom imam pa zdaj opravka je on moje drame, zavračanje dobro prebavljal.
Stran sem ga podila na vse možne načine, brisala vse zaključila konec. Najprej se je on vračal k meni in se potem nekako sprijaznil. Potem, ko sem končno zmogla, da prekinem za vedno sem pa tako močno pogrešala, da ne znam pojasniti.
Ogromno sva se pogovarjala kaj drugega pa se ni zgodilo saj si še sama ne znam razložiti jasno kaj vse to pomeni. Pogrešala sem ga toliko, da sem kar jokala.
Bolečine, ki sem jih čutila zaradi krivde jih zdaj nimam več in povezana sva bila med seboj kot slon in muha. Zdaj pa se je v meni naselil nek mir in imam namreč občutek , da bo vsak živel svoje življenje. Da sem se od tega kaj naučila, da je bila to moja lekcija. Mogoče. Kaj bi pa vi naredili
Tega me je pa strah.
Na žalost sem v ljudi kar prenehala verjeti in prav tako sem danes popolnoma drugi človek. Spremenila sem se saj ničesar ne znam več sama. Že pet let nisem prijela za barve, da bi kaj narisala. Sama se težko spravljam ven in ničesar ni boljše. Mogoče je edino moje razpoloženje malo lepše kot je bilo saj si včasih dam kar potrebujem in drugič sem zopet na istem. Ne vem kaj me je včasih gnalo naprej kje sem vse pobirala.
