Saj ne vem kam pašem

[nowhere man]

Saj ne vem, kam pašem, ker imam vse. Tesnobo, panične napade, depresijo, vsiljene misli. Star sem 52. Sicer vsi rečejo, da zgledam mlajši, ampak tako je. Ko zdaj gledam nazaj, vidim, da sem imel te občutke že vsaj v srednji šoli, pa potem na faksu, izbruhnilo pa je nekaj let po faksu. Dolgo časa nisem vedel za kaj gre. Težko sem dihal in mislil, da imam astmo. To zato, ker imam alergijo na pršico in sem v otroštvu v starih pernicah težko dihal. 10 let sem redno jemal zdravila proti astmi, dokelr nisem končno šel na testiranje in so to izključili. Pa težava s tem ni minila. Pri koncu faksa se nekaj mesecev težko požiral. Nisem mogel pojesti obroka do konca. Kot da ne bi znal požreti. Mislil sem da imam ALS in se že poslovil od življenja. Potem je kako leto po koncu faksa prišlo obdobje omotice, utrujenosti, šibkosti, občutka nerodnosti pri delu z rokami in nesigurne hoje. Prepričan sem bil, da imam multiplo sklerozo - to je trajalo par let. Ob astmi. Absurdnost takega razmišljanja se zdi zdaj očitna, ko tole pišem, takrat pa sem bil ves v tem. Imel sem panične napade, ko nisem mogel do sape, srce mi je razbijalo in poskakovalo, roke in noge sem imel mravljinčaste in v krču in v talem stanju parkrat prišel na urgenco. Hecno, da so vsi pregledovali srce in pljuča in nič našli, ampak nihče pa ni rekel, poslušaj, to je anksioznost, pojdi k psihiatru. Do tega sem prišel po sam po negativnih testih astme. Takrat sem začel jemati SSRI, ki so se tedaj že polno pojavili kot zdravila tudi za anksioznost in panične napade. In so pomagali, ne 100%, ampak dovolj za bolj normalno življenje. Nič pa nisem naredil na sebi. Mislim, zavedal sem se, da imam psihično motnjo, ampak nisem šel v psihoterapijo. Vmes se je dogajal zakon, družina, otroci, služba. V eni fazi, že pri 44ih ali 45ih sem se zaljubil v drugo žensko. Sem se res? Recimo. Z ženo sva se odtujila, tudi ona je imela svoje poti, v nekaj letih je zakon razpadel, nisem ga znal obdržati, odšel sem od doma. Živel v apartmaju. Spoznal svojo napako, ki je nisem mogel več popraviti, se v obžalovanju izgube doma odtujeval tudi od druge ženske, dokler ni tudi to razmerje propadlo. V zadnjih letih preživljam najhujše krize, odtujenosti od sebe, zbujanja v tesnobi in brezperspektivnosti, jutra polna obžalovanja in samoobtoževanja in tesnobe in strahu in nejevere, da se je to lahko zgodilo meni in da sem pristal, kjer sem. Sam. Nezmožen spet navezati ljubeč odnos. Trudim se, kolikor se izvijem iz tesnobe in hipohondričnega strahu, da redno tečem, plavam, kolesarim, vključil sem se v društva in klube, da je to vodeno in v skupini, saj sam ne bi zmogel. Za vikende in praznike in dopuste sem sam, nimam s kom in kam. Pa bi lahko. Finančni položaj mi to dopušča, ampak,če grem sam ven in naokoli, me čisto podre, ko vidim pare in družine in družbe. Tako ždim v samopomilovanju in samoobtoževanju. Čutim, da nimam moči za navezavo odnosa. Vsak dan pomislim, da tako ne morem živeti. Ne planiram samomora, se pa bojim, da bo to enkrat edino, kar mi bo preostalo, da bo bolečina prehuda in da ne bom imel moči za kaj drugega.

[gogi]

Najprej me zanima, kako si lahlo jemal zdravila proti astmi če pa je sploh nisi imel? Ti jih je zdravnik predpisal kar tako, brez pregleda?
Kdo ti je predpisal antidepresive in katere?
Poleg tega da si bil že psihično precej na tleh si temu pripomogel še s propadom veze, ki je zaradi tvoje odlocitve peljala še k propadu druge veze.
Si se iz tega kaj naučil?
Če želiš v svoje življenje vmesti kolikor toliko psihičnega ravnovesja, te čaka veliko dela glede na to da omenjaš da nič ne narediš na sebi.
Pa si pripravljen delati? Kje oz. kdaj je tvoja kriza najhujša?

[simonchy]

Pozdravljen

Uf... kakšno življenje, kakšni dogodki in predvsem kakšno spoznanje! Vidiš, nekaj pa te je naučilo. Nikoli ni prepozno, da polno zaživimo, da imamo najprej radi sebe in se sprejemamo,  ker le tako bomo lahko imeli radi tudi druge in jih sprejeli.
Predvsem pa bo potrebno nekaj narediti na sebi, spremeniti dosedanje mišljenje, ... in tukaj ti je lahko v veliko pomoč psihoterapija. Naredi nekaj zase sedaj. 
Lp

[logpop]

Mene je pa tale njegov post kar zamoril. Sem se kar spet začel bati starosti. Občutek obžalovanja - fak to ni za govorit. Bodi srečen, da si imel otroke in ženo, torej nič nisi zamudil v življenju. Mora bit vsega po malem, sprejmi dejstvo, da je trenutno obdobje tako kot je in naredi največ iz njega. Moja filozofija je, da je bilo življenje uspešno, če je bilo čimvečje število dni uspešnih. Vsak dan posebej glej, da bo dober. Seveda je zelo težko dan narediti dober, če si osamljen, to pa zelo razumem.
Mi je pa čudno, da ljudje takole odprejo temo pol pa sploh ne pridejo nič pogledat nekaj dni ali pa nikoli kdaj.

[nowhere man]

Hm. Mi je žal, če sem, koga zamoril. No, pa 52 še ni ravno neka starost, vsaj ne tista, ki bi se jo moral bati. Ja, diagnoze so lahko tricky. Tudi testi so lahko dvoumni in se v najboljši veri in s konsenzom predpiše terapijo, ki - placebo je močna stvar - na videz pomaga in potem to traja. Antidepresive predpišejo zdravniki. In meni so pomagali. Bolj kot zdravila proti astmi. Sam ne verjamem v življensko filozofijo, sploh ne vem, kaj bi to bilo, se mi zdi odveč. Recimo, da se imaš lepo in drugi s tabo. Obžalovanje je pač nekaj, kar čutiš, ko si naredil nekaj narobe in nekaj izgubil in nekoga prizadel. Malo tudi obžalujem, da sem tole napisal. Ženo sem imel, zdaj imava dober odnos, otroke pa imam še vedno. Biti srečen je morda lepo, ni pa nujno. Če že, je kar nekaj sreče v vsakodnevnih drobnih stvareh. Delo na sebi. Res je. Šport, joga, meditacija, psihoterapija. Že nekaj let, redno in pridno. Ampak vedno znova vidiš, kako smo krhki. Hvala za komentarje...

[Cvetlica]

Nowhere man,

jaz ti ne morewm dati veliko nasvetov, ker so ti jih dali že predhodniki. Sem se pa spomnila na eno dobro misel: "Opisujeta te dve stvari. Tvoja potrpežljivost, ko nimaš ničesar in tvoj odnos, ko imaš vse."

Vso srečo

[Nives]

Nowhere man. No, mene nisi zamoril. .. Tvoja situacija, kaže samo na to, kaj se tudi lahko zgodi, če človek ne dela na sebi in na partnerskem odnosu. Pri vsemu skupaj je važno samo to, kaj bos iz tega zdaj potegnil, se naučil.  Nekje moraš potegniti črto s tem samoobtoževanjem, ker to ničemer ne služi. Preteklosti ne moreš spremeniti. Če misliš, da se moraš zdaj bicati do konca življenja enako nisi naredil ničesar.  Predelati je dobro to situacijo in potegniti nauke in iti ponovno v vezo, kjer uresničis kar se nisi, se sam sebi dokazes drugačnega.  Da z delom na sebi prideš do ene svoje zrelostI in posledicno zrelega odnosa. To je tudi največ kar lahko narediš zase in tudi za tvoje otroke, pa bivšo ženo.  Kaksen zgled, kakšne vzorce boš predal svojim otrokom? Kaj bi se rad naredil v svojem življenju? Kako bi se vseeno lahko imel bolj rad?
Čisto premlad si, da bi se vsemu zdaj odpovedal. Sebe je dobro voditi naprej, tako da si si v podporo. Do konca.
V katero smer boš zdaj šel torej? Kaj si želiš zase, kaj za otroke?

[gogi]

 
Ne ne ne...nikakor zamoril s tem.pisanjem. Povsem prav je da napises in poves kar ti lezi na dusi in morda se le tebi zdi, da smo se odzvali na nepravi nacin. A menim da je vse samo iskreno lovedano. Vzemi kot dobronamerno in NE obzaluj da si nam pisal. Nasprotno,pisi se.
 

[Nucky]

Jaz sem 26 let star pa tudi nikamor ne pašem. Zato pa imam svoj svet, kjer ni nikogar, samo jaz. In nihče ne more v ta svet, samo jaz. Tam je sama lepota in vse kar si želim. Ta svet sigurno ni zame, nisi sam v teh občutkih.

[AmIOk?]

Jaz sem 26 let star pa tudi nikamor ne pašem. Zato pa imam svoj svet, kjer ni nikogar, samo jaz. In nihče ne more v ta svet, samo jaz. Tam je sama lepota in vse kar si želim. Ta svet sigurno ni zame, nisi sam v teh občutkih.

Delit dobre izkušnje, neko strast ali trenutke, z nekom je zelo prijetno, tudi celo če je virtualno.

[Nucky]

Jaz sem 26 let star pa tudi nikamor ne pašem. Zato pa imam svoj svet, kjer ni nikogar, samo jaz. In nihče ne more v ta svet, samo jaz. Tam je sama lepota in vse kar si želim. Ta svet sigurno ni zame, nisi sam v teh občutkih.

Delit dobre izkušnje, neko strast ali trenutke, z nekom je zelo prijetno, tudi celo če je virtualno.

Pa tudi, če ne. Sedaj sicer ja, mi ne bi bilo pa nič manj prijetno, če ne bi.

[bina223]

Te razumem.tudi jaz sem osamljena za vikende.ce ima kdo pol ure casa zame sem presrecna in mi je to zadetek na jackpotu.
Predlagam ti da bi sel na psihoterapijo da ojacas sam sebe in da razresis kar te tezi. Ter da se vkljucis v podporne skupine drustva Dam kjer imajo podobne probleme.Zdaj ne vem ali delaš ali ne.ce si v penziji obstaja drustvo Sent kjer imajo dnevni center in je dosti ljudi. Za spoznavanje partnerja pa imas na netu Semaforum, Ona on.net, twoo, badoo, najdipartnerja.si .... Bi pa osebno rada ustvarila in zvedela za kako stran da bi se ljudje z podobnimi problemi našli in se podpirali ter bi morda tudi med njimi  spoznal partnerja. to bi bilo super.morda je to tudi ena iz teh strani.

[Travis]

Še en, ki je odložil svoja jajca in jo popihal..



S takim odnosom ni čudno, da je najbrž še vedno tam, kjer je..
Folk nima manir. Ne jamri, če ne misliš sodelovat.
Osnove komunikacije. In to ni osamljen primer na tem forumu.
Ko se nekomu sprdne bi rad, da ga vsi "sočutno" gladimo.
Še po tem, ko nam že zdavnaj hrbet obrne. Foh.

T.