Kako se spraviti s svojo preteklostjo

[Lost]

Naše meje in s tem naše možnosti pogosto izhajajo iz naše preteklosti. Načinov vedenja, odnosov, odzivov, ravnanja, prepričanja, izrazja, motivacije… se večinoma nezavedno učimo od ljudi, ki živijo z nami. Na tak način nastali vedenjski vzorci so zelo stabilni in odporni proti spremembam.

Preberite več na portalu --->>

[Toja]

»Številni ljudje vse življenje čakajo, da bodo prejeli ljubezen in priznanje svojih staršev. Ob tem pa ne opazijo, koliko ljubezni in priznanja prejemajo iz svojega neposrednega okolja. Zanje je tisto, česar ne dobijo, veliko pomembneje kot tisto, kar prejmejo,«

Super članek...

Tudi sama dostikrat razmišljam v tej smeri...
ja slepi smo za ljubezen in dobroto, ki je okoli nas...
težko se je tega zavedati, ker nas vedno odnaša v preteklost...

[SebastjanS]

Samo se ne strinjam povsem s tem člankom. Pravi, da lahko spremenimo pogled na starše. Če so bili moji starši slabi zakaj bi spreminjal pogled nanje. Taki so bili in to je to. Ga niti ne želim spreminjati.

[Poni]

Včasih se zgodi da z leti spremenimo pogled na kak dogodek ali osebo. Morda zato, ker smo v letih prejeli kaka dodatna spoznanja, ali smo se kratkomalo sami spremenili. Saj veste, kako pravijo: Svet je tak, kot ga sproti sami ustvarjamo. Jaz se spreminjam, a se tega ne zavedam. Zato imam občutek, da se spreminja svet okoli mene.
     Torej, na tak način bom morda kdaj v prihodnosti pripravljen odpustiti ljudem..... Ali jih vsaj razumeti in zato ne več obsojati zaradi določenih dejanj. Ampak proces, da prideš do tega, je pa vsaj po mojem prepričanju prav "hudičev posel".
     Aha, pa s Tojinim citatom se ne bi čisto strinjal. Marskikomu je absolutno najpomembnejše v življenju mnenje njegovih staršev. S tem seveda ima tudi pohvala staršev, izražanje ljubezni in priznanje od staršev veliko večjo težo, kot pa od prijateljev ali morda celo neznancev. Večina tega seveda ne bo priznala. Pri odraslih je to tako globoko potisnjeno v podzavest..... Ampak vseeno ima tam globoko spodaj zakopano mnenje staršev o meni tako veliko težo, da pogosto izniči mnenje prijateljev, sošolcev.....
     Zato se potem kakemu opazovalcu morda zdi, da nočem slišati pohval od prijateljev ali morda tujcev. Če mi torej na primer mama ni izkazovala ljubezni ali morda spoštovanja do mojih talentov, je že vedela zakaj. Pač nisem vreden ljubezni ali spoštovanja. Tako razmišlja otrok in to se potem vžge tja nekam globoko. Zato potem občutek, da prijatelji samo nekaj nakladajo, če me hvalijo, občudujejo, ali kaj takega. Capito?
     Pa prekleto dobro poznam ta občutek. "Zakaj se spakujete s tem?" bi pogosto rad vprašal prijatelje, kadar me na vse pretege hvalijo. Saj jaz dobro vem, da nič ne znam, si takrat mislim, da sem neroden, neumen, itd. Ja, to prepričanje pač izvira iz tistih globokih "kletnih etaž", ane?


                         Poni

[Nives]

Ja Poni... Iz kletne etaže gredo ti govori samemu sebi. Ampak.. Že če se samo zavedaš teh izjav in temu ne verjameš je veliko.  Lahko pa postaneš tudi sam sebi negujoc stars