Pozdravljeni sotrpini,
veliko časa sem razmišljal, ali naj pišem na ta forum, ki ga že dalj časa prebiram, in se nazadnje odločil, da to storim (škoditi ne more
).
Star sem 28 let in se že dobro leto soočam z generalizirano anksioznostjo, ki je v glavnem povezana s (ponavljajočo) skrbjo glede lastnega zdravja. Vse skupaj se je začelo lani januarja po rutinski operaciji krčnih žil, po kateri me je začela preplavljati misel, da se mi bo v nogah razvil krvni strdek, zaradi katerega ne bom prišel pravočasno do zdravnika.
Ko je ta strah nekako popustil, so se mi (verjetno zaradi stresa in izgorelosti – z ženo sva namreč nekaj mesecev prej dobila čudovito punčko, poleg tega pa sem opravljal dve službi, zanemarjal pa sebe in premalo časa namenil počitku) postopoma začeli pojavljati najrazličnejši telesni simptomi (ko je eden izzvenel, se je že pojavil drugi), zaradi katerih sem bil seveda prepričan, da sem resno zbolel (prebavne težave, bolečine in špikanje po različnih delih telesa, težave s koncentracijo in spominom, glavoboli, omotičnost, hitro in močno bitje srca, ekstrasistole, pomanjkanje apetita, tresavica, utrujenost, pogosto uriniranje, mravljinčenje, šumenje v ušesih, zamegljen vid, težave z dihanjem, cmok v grlu in še bi lahko našteval
).
Opravil sem skoraj vse možne preiskave – nekatere celo večkrat (EKG, ultrazvok srca, trebuha in sečil, gastroskopija, kolonoskopija, ORL, pregled krvi in urina, pregled ščitničnih hormonov itd.), ki pa so bile vedno brez posebnosti (zdrav kot riba
).
Počasi sem tako začel verjeti, da so omenjene težave najverjetneje psihičnega izvora, zato sem se odločil, da začnem z delom na sebi (obiskal sem psihiatra, povečal sem fizično aktivnost, od lani poleti hodim na psihoterapijo, 4 tedne nazaj pa sem začel tudi s KVT skupinsko terapijo). Zdravil sicer ne jemljem (doma v predalu imam že pol leta Cipralex, ki mi ga je predpisala osebna zdravnica, psihiater pa mi je po 1-urnem pogovoru dejal, da lahko težave po njegovem mnenju uspešno prebrodim tudi sam), saj mi predstavljajo res zadnji izhod v sili, če drugi načini ne bi zadostovali.
Stanje se je res zelo izboljšalo (lani na 14-dnevnem dopustu težav skorajda nisem imel), saj telesnim simptomom ne posvečam več tako veliko pozornosti, zato tudi hitreje izzvenijo. Še vedno pa pridejo črni dnevi, ko se mi v glavi naseli nek strah (občasno se pojavijo tudi jokavost, nejevoljnost, razdražljivost, nihanja razpoloženja, hitrejša jeza in pa tesnoba, za katero pogosto ne vidim razloga), da je z mano nekaj narobe (znameniti stavek »kaj pa če«
).
Trenutno me skrbi nekoliko povečan mandelj (takega imam že več kot pol leta) in majhna bezgavka (vsaj mislim tako), ki jo čutim na vratu (2-krat mi jo je že pregledala zdravnica in mi rekla, da ni razloga za preplah – v preteklosti sem imel namreč večkrat vneto (kronično) in razdraženo sluznico ter polipe v nosu, tako da je to verjetno zaradi tega).
Naj še povem, da imam v družinskem krogu res zelo veliko podporo (mama je imela v preteklosti podobne težave), zaradi katere sem neizmerno hvaležen, pogum in motivacijo pa mi dajeta predvsem žena in najina zlata, sedaj 2 leti stara hčerka.
Zavedam se, da bom potreboval še veliko časa, življenjskih sprememb in dela na sebi (sem namreč perfekcionist, paničar in na trenutke preveč občutljiv človek), da se bo stanje uredilo, ampak upam, da bom nekega dne dokončno zlezel iz vsega tega.
Hvala vsem, ki si boste vzeli čas in prebrali mojo zgodbo ter mi podali kakšno spodbudno besedo in nasvet, s čim si lahko še pomagam (predvsem v dneh, ko se bojim, da težave ne bodo nikoli odšle in sem zato bolj na tleh).
