Najprej lep pozdrav vsem skupaj.
Opažam, da me že nekaj let mučijo določene težave, ki pa jim nikoli nisem posvečala posebne pozornosti. Mislila sem si, da tako pač je. Pred približno 8 meseci pa je mama zbolela za hudo depresijo. Do takrat v bistvu sploh nisem vedela kakšna bolezen je to. Nisem vedela, da so pri tej bolezni ključnega pomena antidepresivi. Mislila sem si, da se mora depresiven človek samo malo "pomujat" in se spravit dol iz kavča, ven na svež zrak, malo se ukvarjat z rekreacijo, pa bo depresija čudežno izpuhtela. No danes vem, da temu ni tako. Malo sem zašla
Skratka, hotela sem povedat to, da sem se zaradi mamine bolezni malo bolj poglobila v depresijo. Na spletu sem brala razne članke, pri tem pa slučajno naletela na generalizirano anksiozno motnjo ter ugotovila, da imam mnogo simptomov. Zelo pogosto imam "posiljene" negativne misli. V glavi pletem neskončne scenarije glede popolnoma običajnih stvari. Dostikrat razmišljam, npr, kaj, če me fant pusti, kaj če mi kdo od bližnjih umre. Ko se vozim po cesti razmišljam, da se bom sigurno zaletela. Te negativne "posiljene" misli so skoraj non-stop prisotne. Moram se res prisiliti, da mislim na kaj pozitivnega, pa še to zaleže samo za nekaj časa.
Povrh vsega imam konstantno bolečine v hrbtenici in mravljince v nogah. Zadnjih nekaj mesecev pa se mi v grlu vsake toliko naredi cmok, ki ga imam nekaj časa, potem pa spet izgine. Bila sem pri osebnem zdravniku, glede teh težav, so mi pregledali ščitnico in je uredu. Tudi zdravnik mi je rekel, da sem malo tesnobna, vendar da sem po njegovem mnenju za antidepresive premlada. Svetoval mi je da naj probam kake sprostitvene tehnike in dihalne vaje, vendar mi to ne pomaga kaj preveč.
Sem se poskušala doma pogovorit o teh težavah, pa me nekako ne jemljejo resno. Mama pravi, da sem podzavestno nase vzela njene simptome in da bo to minilo. Mogoče je to res, vendar imam jaz te težave že nekaj let, ampak sem šele ko je ona zbolela začela razmišljati, da tudi z mano ni vse ok in da so mogoče moje težave psihičnega izvora. Tudi fant me ne razume kaj preveč, pravi, da ima vsak skrbi, da je to nekaj normalnega. Vendar so moje skrbi povsem brez osnove, nerealne, prisotne pa so konstantno.
Kaj menite, ali gre za tesnobnost ali res pretiravam?
Za kakršen koli nasvet se vam že vnaprej lepo zahvaljujem.
lp
