Srce nadaljuje svoj ples

[barokistka]

Jaz se še kar vrtim v začaranem krogu ekstrasistol in palpitacij. Za kratko obdobje mi je morda uspelo, da sem jih nekako odmislila, zdaj pa sem staknila gripo in je danes grozno: cel dan naval čudnih udarcev, plapolanja srca, strahu, groze ...

A se še komu med vami, ki občutite ekstrasistole, dogaja, da se te ob bolezni povečajo? Mene že močno grabi panika!

[gogi]

Pozdravljena.
Kolikor vem, je pojavljanje ekstrasistol, razbijajočega srca pogostejše ob pojavu infekcij, viroz.
Ker smo že itak bolj poslušni do svojega telesa, preveč poslušni, ob infekcijah in drugih obolenjih posledično še povečamo ta posluh in s tem psihični stres.
Moj predlog je, da lepo počivaj, poskrbi da boš čimprej pozdravila gripo.
Ekstasistole bodo sčasoma minile.
 

[barokistka]

Gogi, hvala za vzpodbudne besede! Dva dni je bilo neznosno, potem so se preskoki počasi res umirili, to noč sem končno dokaj mirno spala. Tudi danes sem lažje dihala, potem pa me je kot strela z jasnega presenetil naval strnjenih ekstrasistol (vsaj sklepam, da je šlo za to). Srce je kakšnih deset sekund samo plapolalo, sploh ni našlo ritma ... in spet smtna groza!!! Ves čas živim v strahu, oklepam se bližnjih, ves čas mora biti nekdo ob meni. Tako res ne gre več. In prav ko sem imela občutek, da lezem iz najhujšega.

[gogi]

Ne poznam sicer tvoje zgodbe, pa bi te vprašala, ali jemlješ kakšna zdravila, AD?
Me pa veseli da si videla da se telo sčasoma umiri, ampak tako je. Telo se umirja, dokler misli
spet ne zaplešejo svoj divji ples.
Zato sem še vedno mnenja, da si lahko brez strahu. Kaj pa sicer pravi tvoj zdravnik ali psihiater, terapevt?

 

[barokistka]

Gogi, hvala za odgovor. Ne, nisem na AD-jih. S paniko se borim zadnjih šest let z obdobji občutnega izboljšanja, zdaj sem noseča in so tudi hormoni prispevali svoje: eno nosečnost imam že za sabo in je bila vendarle občutno lažja. Tudi sicer sem se AD-jem ves čas izogibala, pomagala sem si s psihoterapijo, homeopatijo, bioenergetikom ... Pa je šlo. Zdajle sem sicer na dnu, predvsem zaradi strahov okrog srca, vem pa, da bo potrebnega še veliko dela na sebi. Zdaj se lotevam programa čuječnosti, ampak mi za zdaj še ne uspeva najbolje: težko je ostati tu in zdaj, ko misli še odnaša k vsem živim scenarijem in skrbem. Strah je res naš najhujši sovražnik, kajne?

[Piquedram]

Živjo, čist random sm tole naletel.
Če te kaj tolaži, jest mam s palpitacijami težave zdaj že nekaj časa (3mesece), v bistvu prehaja iz tesnobe v palpitacije, včasih močnejše, včasih manj. Ampak bolj kot delam na sebi, bolj je znosno in dostikrat jih že ne čutim, tako da ja. Drugače sem na AD. Osebno mi zelo pomaga joga, ker vidim, ko se popolnoma umirim in pustim mislim, da tavajo, teh simptomov nekako ni več.
Pogruntal pa sem, da se pojavijo palpitacije ob rahlo "neprijetnih dogodkih" ali kaki specifični situaciji in več kot jih dajem čez, boljše je, oziroma manj se čutijo. Vsekakor pa je bolje to, kot pa panični napadi, da gledam iz pozitivnega gledišča.
Upam, da čim prej premagaš svoje probleme. 

[barokistka]

Piquedram,

hvala tudi za tvojo izkušnjo in spodbudne besede. Tudi jaz se zadnje dni nadvse trudim, da preskokom srca ne bi pripisovala kakšnega posebnega pomena, da bi jih čim mirneje spustila skozi. Veliko se sproščam, gibam se res premalo, kolikor se da pazim na hidracijo, poskušam z meditacijo in sem, dokler srce bije v svojem enakomernem ritmu in ne prehitro, kar v redu, čim pa preskoči ali začne biti bolj pospešeno, spet v objemu tesnobe. Za zdaj mi še ne uspe, da bi palpitacije preprosto sprejela ali jih celo ne čutila, kot praviš ti. Trenutno se marsičemu izogibam, ker me je enostavno strah, da se mi to zgodi nekje stran od doma, ker je pri meni to pogosto sprožilec za panični napad, v smislu, da mi srce potem popolnoma podivja. Zanimivo je, da sem tudi med klepetom s prijatelji pogosto nesproščena in napeta, osredotočena na svoje srce, ker me je strah, kaj se bo zgodilo.

[gogi]

Barokistka živjo,

imaš prav, strah je naš največji strah. In točno to je tudi panika, strah zaradi strahu.
S strahom so povezane predvsem naše misli, ki še podkrepijo strah pred nečem, česar verjetno ne bo.
Trudi se čimmanj razmišljati o telesnih simptomiih ki te mučijo, ker ko enkrat občutimo panične napade kot pravo nevarnost, bo tudi telesni odziv postajal vse bolj pozoren na različne telesne simptome.
Odzivi...simptomi. To sicer verejtno že vse veš, glede na to da si omenila že enakj let borbe s pomočjo raznih terapij.
Poskušaj pa se ne izogibati stvari, kjer misliš da boš dožovela panični napad. Poskusi se soočiti in počasi premagati to paniko. Kmalu boš dobila otročka in naj ti to vliva novih moči, volje.

Vse dobro. 

[Akira]

Pozdravljena,


tudi sama imam težave z palpitacijami/ekstrasistolami. Nazadnje so se mi v večjem obsegu zgodile kakšne 2-3 mesece nazaj, imela sem jih skozi ves dan po malo, bilo je res grozno in nevzdržno , bila sem tudi pod hudim stresom. Tako ali tako sem skoraj vedno v nekem krču,  kot da se ne morem sprostit ...tako, da sem bila že pri svojem osebnem zdravniku... nato potem še na urgenci...vse preiskave, vse je bilo ok, samo v moji glavi ne. Res je tako in tudi sama opažam te stvari, da bolj, ko se posvečaš enemu telesnemu simptomu bolj je izrazit. Npr. srce ti ne bije kot bi moralo in res nebo...potem bo to minilo , pa se bo drugje nek drug simptom začel in boš dal vso pozornost tistemu npr, te bo začela bolet glava in potem že 100 vprašanj zakaj me boli glava in je samo še bolj izrazito vse skupaj, potem pa panika, tesnoba. Grozno je res...nek začaran krog  Tudi sama se bojujem s tem strahom...včasih uspešnejše včasih manj. 


Lep večer želim in vse dobro

 

[barokistka]

Akira,

tudi sama opazim, da je vsak simptom hujši takrat, ko sem nanj osredotočena, je pa res, da me nobeden (ne glavobol, ne kakšna druga telesna bolečina ali simptom) ne spravi iz tira tako kot prav srce. Najbrž zato, ker ravno pri srcu čutim tako življenjsko ogroženost. Ker ko srce preskoči na vsak drug ali tretji udarec, si je enostavno tako težko dopovedati, da bo vse ok.

Te lahko vprašam, ali si ti ugotovila, kaj je pri tebi sprožilo takšen naval ekstrasistol? Kakšna hormonska sprememba, drugo dogajanje v telesu ali preprosto stres? Mene to res bega in bi rada prišla do dna temu, kaj je glavni sprožilec.

Gogi, vsekakor se bom poskusila soočiti s strahom, to sem dolžna tako sebi kot otročičku, ki prihaja, res pa ni lahko iz tega primeža strahu. Hvala za podporo!

Vse dobro obema!

[gogi]

 

[barokistka]

Danes je spet grozno. Eden tistih dni, ko srce poskakuje kar naprej. In mi nikakor ne uspe, da bi se umirila. Sproščanje ali meditacija ne primeta, ker me vsak čuden utrip požene v nekakšno zakrčeno pozo, v kateri samo čakam, kaj sledi. Dopoldne sem, da sem se zamotila, pospravljala stanovanje in zraven jokala od strahu in jeze. A res ni ničesar, kar bi pomagalo? Ko že mislim, da gre na bolje, spet udari z vso močjo 

[gogi]

Barokistka, poskusi poiskati, se osredotočiti na nekaj na kar sama nimaš vpliva in poskusi ujeti v misli tisti ritem.

 

[Akira]

Hei. Pozdravček


Kaj je spožilo naval takšen ekstrasistol pri meni? Ne vem...pomoje, da velik stres , ki sem ga takrat doživljala. Saj jih še imam občasno , samo ne več v tako hudi obliki. Predvsem opažam, da ob kakšnih stresnih situacijah, ko mi ni lagodno in se počutim tesnobno ...takrat jih čutim največ. Tudi hormonske spremembe bi lahko bile...ampak po izvidih sodeč je vse ok, tako, da pripisujem vsemu temu kaj se dogaja , da je sprožil stres. Tako ali tako, sem sama v nekem krču večino časa...skušam se sprostiti na vse možne načine,  vendar to je en začaran krog...ko že misliš , da bo bolje te spet udari...Tako ali tako pa je dandanes,  večino vsega kaj se dogaja z nami,  kriv stres in življenje , ki ga živimo. Pa saj en krat bo že minilo in bo bolje ...we are strong




Vse dobro 

[barokistka]

Hvala za odgovor, Akira! Ta krč poznam, pri meni je zelo podobno. Redka so obdobja, ko sem sproščena, večinoma sem zakrčena v nekem pričakovanju in strahu, kaj bo in kdaj se bo tesnoba v velikem slogu vrnila. Kljub vsemu takega navala ekstrasistol, kot ga imam zadnje čase, še ni bilo, čeprav se s tesnobo spopadam več let.

Sproščanje mi uspe, če vmes ne začutim nobenega preskoka, čim srce poskoči, pa me kar vrže pokonci. Prav tako ob ekstrasistolah ne morem meditirati. In vzporedno z njimi gre tudi počutje: ko je malo zatišja, spet dobim voljo, delam načrte, ko pa se pojavijo, se zvijem v klobčič kot jež in bodem samo sebe z lastnimi bodicami: kaj pa če, kaj pa če, kaj pa če ...

Res se bojim, da bi v takšnem obsegu vztrajale do konca nosečnosti in morda še dlje, ker me to ovira, da bi bila sproščena v materinstvu in se osredotočila na stvari, ki so zares pomembne!

Vsem veliko (dobre) volje in uspešno premagovanje težav Oglasite se še kaj s svojimi izkušnjami!

[marjetica77]

Zivijo. Sem nova na tem forumu. Moje srce tudi neprestano plese. Opravila sem dva kardioloska pregleda in so bili vsi izvidi ok. Torej imam zdravo srce. Sedaj imam pa se cuden obcutek v levi roki kot da nebi imela moci obcasno me boli v komolcu, rami, zapestju. In to se stanje samo poslabsa. In potem zoped strah in panika in se miljon drugih bolecin in krcev in nevem kaj se.