Odtujenost

[MC]

Že nekaj časa se pripravljam, da napišem ta post... spet me malo grabi depresija ... ki pa se vedno kaže tudi v neki oddtujenosti in osamljenosti. Imam fanta, najboljšo prijateljico, spustila sem nekaj novih ljudi v svoje življenje, a ta občutek odtujenosti ne preneha. Skrbim za to, da je čim več lepih trenutkov v mojem življenju, od plesa do koncertov, pa imam še vedno neke občutek "neizpolnjenosti"

Ti občutki vedno spremljajo mojo depresijo... v bistvu sem bila že eno leto polna zagona. Potem pa spet pride teta depra, in spet se sprašujem že skoraj eksistencialna vprašanja kot kam grem in predvsem čemu. Na trenutke sem celo nemirna.. (kar vem, je lahko stranski učitek moje trenutne terapije), kar se pa AD-jev tiče, pa sem že čez maksimum.

Kar me zanima je, naj te občutke preprosto vzamem kot del depresije? Se to dogaja tudi vam? Ali naj ji poskušam analizirat s psihoterapevtom (do katerega me čaka še kar nekaj časa).

Vmes pa veliko spim, prelagam službene obveznosti in sanjarim o tem, kako bi se sprehajala po Tajskih plažah. Z drugimi besedami - sem v stanju, ko bi samo ušla na neko daljše potovanje, kjer bi sebe in svojo situacijo lahko uzrla z neke distance.

Ker pa sem obtičala v turobni in megleni Ljubljani, vas dragi počenčki, prosim za kakšen nasvet in toplo besedo.

[Aslan]

Več vrednost ko boš našla v sami sebi, lažje ti bo biti srečna,
brez da se karkoli posebnega dogaja okoli tebe.

Žalost, otožnost je v tebi..razvije se iz misli, ki se ti podijo po glavi...
In nastane začaran krog, črnogledosti, deprea počutja in brezvoljnosti za delo.

Ampak v tebi je tudi sonce, sreča, smeh...naučiti se jih prebuditi...
Drugačni pogled na sebe, na situacijo, drugačen odnos do pretklosti...

VSE KAR IŠČEMO JE V NAS SAMIH!
To lahko odkrivamo sami, s pomočjo knjig..
Lahko odkrivamo s pomočjo psihoterapevta, sploh če so travme..
Z tem spoznavanjem sebe, velika večina, začnemo žal šele, ko nas povoha bolezen.

Topel objem,
Aslan

[Amelie]

MC, meni je terapija v pomoč. Na začetku mi je bilo odveč in kakor da se nekaj silim, pa vsakič mi je blazno težko se tja spravit, ampak ko odhajam, imam tak fin občutek pomirjenosti s svetom. Ne bom rekla, da so neki tektonski premiki ali ogromne spremembe, je pa napredek občuten.

Pri odnosih zame velja, da je kvaliteta pred kvantiteto. So pa nujni in zapiranje vase ni ok.

Koliko časa imaš samo zase in za delanje ničesar? Leer laufa, mislim. V takih obdobjih, ki so že sama po sebi naporna (in november in december to pri meni sta, po defaultu) sama ne berem raznih globokih knjig in ne razmišljam o smislu. Smisel je v malenkostih, življenje samo je čarovnija. Nihanja so naravna in naučiti se jih moramo sprejeti.

Kako je s terapijo, kaj jemlješ?

Odtujenost? Spusti blizu.

[Anuška]

Meni je najpomembnejša ne-odtujenost sebi.

A.

[ton]

Mc, nimam se za kakega počenčka, imam pa nekaj v premislek.
Ne vem, včasih občutki odtujenosti ne rabijo imeti kakega opravka z depresijo, ni nujno vsaka slaba volja bolezenska. Če prav razumem, je pri tebi največja težava v tem, da se je depresija vrnila - in že to je lahko povsem legitimen vzrok za splošno obupanost, odtujenost...
Skratka fino je pri sebi najti vzgibe za počutja, si jih nekako pojasniti - potem gre marsikdaj lažje.
Vse najboljše, četudi na zamišljenih tajskih plažah.

[MC]

Hvala vsem za odgovore...

tudi z vašo pomočjo sem se "zmobilizirala" in danes bila pri svojem psihiatru... Ukinila sva Cymbalto, ki sem jo jemala že dolgo časa in kar 120 mg. To so še "ostanki" moje bivše psihiatrinje. Uvedla bova Wellbutrin (150), ker nimam nobene energije.

Težko mi je bilo predvsem zato, ker imam še toliko načrtov v svojem življenju... pa se preprosto kar ne premaknem... obtičala na mrvi točki. In najbrž tudi od tu izhaja del moje ga nezadovoljstva in odtujenosti. Ta prepad me željami in realnostjo, v kateri se skrivam pod kovtrom.

Res je tudi, da se je zgodilo nekaj neprijetnih stvari v smislu medosebnih odnosov, ki so mi v stanju kot sem toliko bolj prišle do živega.

Kar me predvsem boli pa je ta občutek, da življenje leti mimo mene - sploh če človek spi 16 ur na dan. No, zdaj mi 8 do 10 ur celo zadostuje.

Upam, bo z novim zdravilom bolje..in da bom kmalu vsaj toliko pri sebi, da nadaljujem s psihoterapijo.

[Amelie]

MC, zelo podobno se je meni zgodilo. Sem pred kratkim ugotovila, da me je imel na neprimernih drogah in ti povem, da sem sem bila po dolgem času tako jezna, da bi lahko koga razbila... Matr, prekleti šarlatani, čisto vse moraš sam preverit, pa še zdaj resno razmišljam, da bi vse ukinila in naj grejo vsi skupaj u tri pm. Ampak ja. Sem pridna punca in poslušam te velecenjene v belih haljah, da grem že sama sebi na bruhanje. Ampak enkrat bom zbrala pogum. Ali strah ali karkoli.

Drugače pa: sem tu! in tista kava naju še čaka.
Objem.

[She_]

Meni je najpomembnejša ne-odtujenost sebi.

A.

True.