Tukaj sem tudi jaz

[scorpion]

Zakaj pa bi bil tvoj fant tako zelo čudovit, Mija? Nič takega nisi napisla o njemu, da bi to potrdilo..

[Aslan]

Mija..Sramoto si naredila družin, ker is se na pogrebu svojega očeta smejala?

O smehu na pogrebu vem tole:
To se lahko zgodi človeku, kadar je pod hudim pritiskom.

Spada pod psihopatologijo - med motnje čustvovanja - pojav se imenuje PARATIMIJA.
(Neustrezno čustvo, realni situaciji nasproten čustven odziv)
Tipičen primer je ravno smeh na pogrebu.

[Mija25]

Hvala ker razmišljate o meni in si vzamete čas za odgovore. Kar se tiče fanta ne morem nič odgovoriti, vem samo da je bilo nekako fino imeti masko in zdaj ni več tako fino ko pada dol. In če po pravici povem sem sedaj v takšnem obdobju da mi ni mar. Čeprav si včasih želim, da bi imela njegovo podporo pa se bojim prav tega, da bi jo dobila preveč; tako kot od mame. Življenje z njim me nekako opogumlja.

Kar se tiče smeha; zelo možno vendar takrat pritiska nisem čutila na svojem počutju. Življenje je teklo dalje. Dan po smrti me je mama peljala na izlet k družinskim prijateljem, kjer je bila velika družba in tako  je bilo nekako po starem. Kadarkoli se je omenilo očeta, se ga je le v primeru, ko sem slišala:"Takšna si kot tvoj fotr!" Sicer so se terpaevti skušali poglobiti v ta del življenja vendar sem vsakomur rekla, da sem prebolela in da ni vzroka tukaj. Tako sem pač mislila. Na očetov grob nisem šla od pogreba dalje in me ne mika. Imam mnogo slik ob katerih se enkrat na leto zjokam, ne vem njegovega rojstnega dneva, niti ne vem obletnice smrti.

Prijateljic nimam, ker jih ne želim imeti. Imam mamo, ki paničari ob vsakem prehladu in mi skorajda hoče brisati rit, ob vsakem globokem pogovoru znori, češ da je dala vse od sebe in naj grem kam drugam in imam fanta, ki me ne pozna.

Najbolj iskrena sem s svojim psom.

[She_]

Mija..Sramoto si naredila družin, ker is se na pogrebu svojega očeta smejala?

O smehu na pogrebu vem tole:
To se lahko zgodi človeku, kadar je pod hudim pritiskom.

Spada pod psihopatologijo - med motnje čustvovanja - pojav se imenuje PARATIMIJA.
(Neustrezno čustvo, realni situaciji nasproten čustven odziv)
Tipičen primer je ravno smeh na pogrebu.

Aslan HVALA !!! 
Jaz sem se vedno smejala na pogrebih... Že ko sem izvedela za smrt koga (ki ni bližnji), sem se smejala... Na pogrebu svoje babice tudi... In je bilo sramotno za celotno sorodstvo .Od takrat naprej ne upam več na noben pogreb... 

Omg, kje je bil tale forum par let nazaj... Mene so pa vsi kritiziral kakšna sem, zdaj pa preberem, da gre pač za motnjo čustvovanja... Bom poguglala, da pogledam, če se da mogoče to odpravit..
Aslan, hvala še enkrat,
Mija, oprosti, ker sem malo "posmetila" tvojo temo, samo tole sem mogla pač napisat...
Lp

[Aslan]

Mija takole ko te berem se mi zdi, da imaš veliko nepredelane prtljage iz otroštva.
To niso majhne stvari, se usedejo v nas in sedijo v nas leta in leta.
Ko se jih nakopiči dovolj, pa izbruhnejo v obliki duševnih motenja ali rakavih obolenj.
Skozi osebno rast se vse te stvari ozavestijo, se jih pogleda na dugačen način, ne samo skozi otroške oči, s tem dobijo nov pomen, nekako počistiš  - razčistiš dogodke, ki so se nakopičili v tebi.

Vsekakor pa se mi zdi, da odnos do smrti v vaši družini ni pravilen.
Človek mora odžalovat. In tudi otrok ve in vidi kaj se dogaja in ni prav,
da ga starši kar preusmerijo na drugo dogajanje.
Ker s tem se v nas naredi vzorec: smrt-žalost-to se pomete pod preprogo.
Hja samo kam so šla pa čustva, ki so nastala ob smrti?
V tebi so ostala neizražena.

Si mi zelo blizu po tem ko pišeš, da nisi šla nikoli na njegov grob.
Tudi jaz nisem šla, na grob mojega fanta, prijatelja..še nikoli po pogrebu.
Ne morem, čeprav vedno rečem, da je tja itak brezveze hodit.
V sebi pa vem, da ne želim soočenja tam z dejstvom.
In to ni pravilen odnos.
Samo tudi meni so v otroštvu smrt pokazali na podoben način kot tebi.
Kot da se ni nič zgodilo. O tem se ne govori.

In ja, tudi sama sem bila že kot otrok močno navezana na svojega psa.
Sem edinka...in sem bila večino časa osamljena...ali pa sama z mami.
Oče nikoli ni mel časa zame.
In tudi zdaj, mi je moja psička Ruby, eno posebno bitje, h kateremu se stisnem,
sva veliko skupaj in daje mi ogromno topline, ljubezni, veselja...
včasih se mi zdi, da je moj "živi pliško"...tako kot otrok k sebi stisne medvedka,
jaz stisnem njo.

[jazzjazz20]

Mija..Sramoto si naredila družin, ker is se na pogrebu svojega očeta smejala?

O smehu na pogrebu vem tole:
To se lahko zgodi človeku, kadar je pod hudim pritiskom.

Spada pod psihopatologijo - med motnje čustvovanja - pojav se imenuje PARATIMIJA.
(Neustrezno čustvo, realni situaciji nasproten čustven odziv)
Tipičen primer je ravno smeh na pogrebu.

poznam to...meni se je zgodilo nekoč, ko je policija odvedla (nasilnega) očeta...jaz sem se smejala...kot en napad...in policaji so me gledali čudno

[scorpion]

Ljudje se smejijo na pogrebih..to je znano..Ko gre za ekstremno resno in slovesno situacijo..je stvar lahko zelo smešna..Vendar gre po navadi za ljudi, ki niso čustveno prizadeti..drugače je pri ljudeh, ki jim je umrl najbližji..tu pa je smeh res devijacija..po moje

[ribič]

Ja to se res dogaja, ampak zakaj?

[Sinuska]

"Takšna si kot tvoj fotr!"

ko je moja mama to meni rekla, sem bila zelo vesela. jemala sem kot kompliment. ko pa sta se ločila, sem ugotovila, da je bila to kletvica... 

[scorpion]

Mija..oprosti moji pripombi, da gre pri tvojem smehu na očetovem pogrebu za devijacijo...nisem našel drugega pravega izraza..

boljše je to opisala Aslan..

[Aslan]

Ko smo ravno pri žalovanju in otrocih.
Danes sem na www.flajs.net iskala podatke o profesorju, geštalt terapevtu,
ki ga bomo imeli kot "lastno osebno rast" next weekend.

In našla med drugim na njegovih straneh tudi tole:
S Slovenskim društvom Hospic sem več let sodeloval kot predavatelj in voditelj delavnic za usposabljanje prostovoljcev ter delavnic za zdravstvene delavce. V okviru hospica sem vodil podporno skupino (žalujoči) in opravljal individualna terapevtska svetovanja za žalujoče (bereavement counselling).
Skupaj s sodelavci sem zasnoval in izvedel tabor za žalujoče otroke ter v navezavi s tem v Sobotni prilogi objavil članek 'Otrok in smrt - Pozabljeni žalovalci'.

[scorpion]

Ja žalovanje je zdravilen proces in nam omogoča, da ob izgubah ne propademo in zbolimo...Jaz menim, da je depresija neizživeto žalovanje..

Žalujemo lahko za izgubljenim otroštvom, za izgubljenimi starši (ki so še živi), za izgubljenimi sanjami in idealizacijami....za nerealiziranimi hrepenenji..

Ko žaluješ boli, peče, vednar polno čutiš--žalost je polno, globoko čustvo..si ŽIV

Ko pa si v depri..pa si notranje mrtev, nič ne čutiš, razen tesnobe,,,,ČUTITI pomnei življenje...NE ČUTITI pa trpljenje..

Zato verjemem, da je obuditev čustvovanja, žalovanja idr. čustev zdravilna pot..iz mrtvila in pekla depresije..

[Carrie]

Ja žalovanje je zdravilen proces in nam omogoča, da ob izgubah ne propademo in zbolimo...Jaz menim, da je depresija neizživeto žalovanje..

Žalujemo lahko za izgubljenim otroštvom, za izgubljenimi starši (ki so še živi), za izgubljenimi sanjami in idealizacijami....za nerealiziranimi hrepenenji..

Ko žaluješ boli, peče, vednar polno čutiš--žalost je polno, globoko čustvo..si ŽIV

Ko pa si v depri..pa si notranje mrtev, nič ne čutiš, razen tesnobe,,,,ČUTITI pomnei življenje...NE ČUTITI pa trpljenje..

Zato verjemem, da je obuditev čustvovanja, žalovanja idr. čustev zdravilna pot..iz mrtvila in pekla depresije..

Živijo,

Scorpio to si zelo dobro napisal. Včasih občutke potlačimo v sebi, ker se bojimo, da bo preveč bolelo, če se bomo soočili z njimi. Ampak, a se moramo res sesut in trpet, da se počasi začnemo spet sestavljat nazaj, da začnemo ČUTITI ŽIVLJENJE, ČUTITI SEBE? . Jaz imam včasih občutek, da se mi bo zmešalo od pogrešanja, hrepenenja, pričakovanj...
Ja, tudi jaz sem ena izmed tistih, ki se ne čuti vredna ljubezni . Treba je potrpet in dat to skozi, drugače res lahko zbolimo... Največ kar lahko naredimo je, da se začnemo zavedati samega sebe in svoje bolečine... Ampak to je najtežje!

Carrie

[moonica]

pa nikoli mi ni blo jasno kako sem se lahko smejala enkrat na pogrebu ... to je bil prvi pogreb na katerem sem bila, umrla je mama od sošolca (OŠ, višja stopnja) ... ful mi je blo hudo se spomnim, spraševala sem se kaj, če se meni to zgodi, kaj bi storila, kako dalje itd. itd. ... spomnim se strahu, bolečine in kako mi je bilo hudo, ko sem gledala sošolca ... na pogrebu pa sem se smejala -- ne cel čas, ampak kar naenkrat en izbruh

[scorpion]

Carrie..saj je težko..in imaš včasih občutek, da se ti bo kar zmešalo od tega navala čustev, ki čakajo, da jih nekdo prepozna....

In tudi forsirati jih ni pametno za vsako ceno...ker so imela razlog, da so ostala nekje v podzavestii..zdaj pa nimajo več razloga..

[goksi]

Zdravo!
Mogoče je pa bolje, da se smejite na pogrebih. Osebno se na vsakem pogrebu jočem pa čeprav umre babica od prijateljice. Jočem se pa zato ker v svoji čudni glavi občutim smrt svojega očeta, svojo smrt ter bognedaj  smrt svoje sestre.V takih trenutkih začnem histerično jokati ne grem v šolo, težko diham....O mamini smrti pa sploh ne pomislim, ker že same misli ne bi prenesla.