Hud stres ob življenjskih spremembah

[pavlinm]

Pozdravljeni, rada bi z Vami delila svoja doživljanja in mogoče se kdo najde v tem. Po pravici povedano se že dva dni počutim res nekako v hudi stiski in stresu in bi želela deliti, kako izgledajo ti trenutki pri meni. Kljub temu, da je najhujši del stresa za mano, pa se vseeno nekako težko sprostim in umirim. V ponedeljek sem imela stresno dopisovanje s kolegico prek messengerja, ki je govorila o tem, da se želi ubiti, ker je mož kontrolira in ima veliko prepirov z njim glede njene bolezenske ljubosumnosti. Kljub temu, da sem ji predlagala odhod na Krizno enoto in antidepresive, na koncu ni šla, ker je od moža želela, da je pelje, namesto, da se s svojimi težavami sooči sama. Sedaj je menda z njo vse ok, a sem jaz videla, da ji ne želim več stati ob strani, ker se počutim izkoriščeno in posrednik med njo in njenim možem. Sm ji direktno rekla, da manipulira z njim in da hoče, da je rešuje.

Veliko težav sem si ustvarila sama in so posledica moje disorganizacije. Naslednji dan sem imela prvi poskusni dan v novi službi pred podpisom pogodbe in šele na usposabljanju sem se res umirila. Sem pa zjutraj pozabila v jutranji naglici vzeti denarnico in blokec za pisanje in me je dobila policijska kontrola na avtobusu ter posledično kazen, vendar so me pustili, da grem naprej, brez da me peljejo na policijo. Vmes sem si kupila karto za podzemno železnico prek interneta s pomočjo bratove kreditne kartice. Na interviju sem prišla 10 minut prepozno po dveh urah in pol vožnje, ker je avtobus zamudil in sem to vnaprej sporočila. Mislila sem, da z vlakom ni za iti, ker ti še bolj pogosto zamujajo in nisem niti pogledala še bolj zgodnjih jutranjih povezav na Dunaju. Ko sem prestala interviju, sem se cel dan ukvarjala z iskanjem vtičnic za mobitel in sprehajanjem po velemestu.

Da povzamem, po razgovoru sem bila čisto fuč in sem še sedaj, dan po tem. Težko sem se umirila in se osredotočila na eno stvar naenkrat. Morala sem se prisiliti, da najprej v miru pojem kosilo brez da vmes gledam mobitel, počnem tisoč in eno stvar zraven in razmišljam o problemih, ki me še čakajo. Skozi sem imela nek občutek, da moram nekaj na hitro narediti, da se bom bolje počutila v svoji koži in da se moram instantno počutiti bolje. V preteklosti sem šla v takih trenutkih se prenajedat, zdaj pa tega ne počnem več in mi manjkajo veščine, kako se umiriti pri sami sebi. Težko sem se umirila in začela obračati pozornost na okolico okoli sebe. V resnici sem želela samo sedeti na klopici in gledati okoli sebe, ker sem bila tako paf. Čutim samo nek nemir in nelagodje v telesu, predvsem v predelu rok in pljuč. Po glavi so mi dirjale ene in iste zaskrbljene misli in občutek, da nisem dovolj dobra za delodajalca, ker sem tako neorganizirana in zaskrbljena. Naj omenim še to, da sem se zdravila za izgorelostjo in blažjo epizodo depresije, in da sem v preteklosti doživela veliko takih dni kot danes, saj sem imela dve nori službi. Vem samo, da takrat posledično težje zaspim in prej vstajam. Čaka me še selitev in urejanje finančne situacije ter novo ustvarjanje socialne mreže.

Mene zanima, če mislite, da bi bilo za te težave potrebno jemati kakšna zdravila? Imam že Prozac, ki name deluje stimulativno in Trittico za spanje, a imam filing, da to ni še to to. Doma imam Apaurin in Lexaurin, ki ju nekako zavračam jemati, ker ne želim biti odvisna od njih. Kako si vi pomagate v takih trenutkih stiske/tesnobe/stresa in koliko časa traja, da se tak stresni odziv telesa res umiri? Te težave so v veliki meri vplivale na mojo storilnost v službi in ne želim, da bi se mi spet ponavljale. Bo kdaj bolje?

[Vain]

pozdravljena.

če bo kdaj bolje? ne vem, verjetno bo, enkrat... pri meni so konstantna obdobja dobrega psihičnega počutja, ko se lahko spopadem s tisoč in enim problem in obdobja, ko nisem v dobri kondiciji in me že najmanjša težavica iztiri. seveda si pod velikim stresom zaradi menjave službe, okolja. drastične spremembe pretresejo človeka in menim, da te mede prav negotovost situacije, v kateri trenutno si. vse bo ok, sčasoma, pa naj bo to s tableti ali brez.
vse dobro ti želim.

[Regina]

Kako si vi pomagate v takih trenutkih stiske/tesnobe/stresa in koliko časa traja, da se tak stresni odziv telesa res umiri?

Na začetku je bilo zelo težko. V momentih panike sem poiskušala vse možno, od predihavanja, preusmerjanja misli, avtogenega treninga - ker sem jaz trapa mislila, da mi bo pomagal, če ga bom 1x naredila. Potem sem začela pisati dnevnik, in pa ''ko se kaj zgodi'' - ko sem imela slab občutek, čutila tesnobo sem zapisala kaj sem pred tem delala, o čem rezmišljala > kaj se je zgodilo > kaj sem občutila > kako bom se tega poizkupala znebiti > ali je minilo > koliko časa je trajalo. No včasih je pomagalo, včasih ni... Zelo mi je ''pasalo'' tudi, da sem šla ven na zrak, na sprehod..pa tudi če je divjalo v meni. Občutek sem imela, da je v meni preveč adrenalina, ki ga moram sporstiti -  zato sem šla npr na sprehod. Počasi sem se navajala .. sedaj pa pustim, da mine samo od sebe. Poiskušam odmisliti strah in paniko, gledat film, igrati igrice, pojamrat komu, ki me razume...

Če bo kdaj bolje - bo, vendar ne takoj, ne v nekaj dneh.. mogoče bo trajalo tedne, mesece. Počasi in vztrajno. Srečno 

[Cvetlica]

Tukaj nas je veliko občutljivčkov, ki naredimo slona iz muhe. Tudi jaz bi bila verjetno enako pretresena pred in po dogodku. Tudi jaz jemljem ADje in APje pa pridejo dnevi, ko dvomim, da je prava kombinacija zdravil, jih je preveč, premalo itd. Krize se pojavljajo tudi potem. Za vsak drekec pekec ne moremo kar naprej hoditi po većje doze, ampak se moramo naučiti obvladovati stresorje. Meni tudi pomaga "sprostitev" odvečnega adrenalina v obliki športa. Saj bo  Vaja dela mojstra