Pozdravljeni!
V glavnem nevem več kaj še sledi pri meni, imela sem že skoraj vse možne diagnoze/probleme z duševnim zdravjem. Pri 18 letih sem imela resnejše probleme in diagnoza je bila: depresija z panično motnjo. Takrat sem začela z jemanjem AD. Nato čez nekaj let, ko sem imela že zelo majhno dozo AD in sem se veselila da sem pozdravljena, si postavim s pomočjo brskanjem spleta novo diagnozo, ki jo potem potrdi moj novi psihiater: Obsesivno-kompulzivna motnja. Ta novi psihiater mi pove, da prejšnji psihiater ni dobro zdravil moje "nove" bolezni (OBK) in da je niti ni prepoznal, ker se zdravi le ta z višjimi dozami AD-jev. V glavnem do sedaj zamenjala cel kup psihiatričnih zdravil in tudi kar nekaj psihiatrov. No, ker sem hotela biti brez zdravil se posvetim duhovnosti in alternativni medicini-spoznam eno osebo, ki me vpelje v neka predavanja, ki so plačljiva. Pove mi, da je tudi ona bila na AD in da je s pomočjo teh predavanj ozdravela. Bila sem navdušena. Itak, da sem se vključila na ta predavanja. V bistvu pa so me ta predavanja čisto zmešala, čisto po domače povedano. Pustila sem tablete (AD) na lastno pest in takoj, brez postopnega zniževanja doze. Šla sem k svojemu takratnemu psihiatru in mu povedala, da se počutim super in da ne rabim več zdravil, niti psihiatra. Nekaj časa sem bila brez zdravil in znova zbolela. Nato se je spet začelo-nova diagnoza: Akutna psihoza. Ne, da sem dobila nazaj AD, ampak sem dobila še AP in pomirjevala. Nekako sem se spet pobrala, kot vedno. Nisem psihotična več, niti depresivna. Jemljem 5 mg AP in nič AD sedaj in še vedno vztrajam, da mi bo uspelo biti brez oz. z minimalno količino zdravila. Ko sem zbolela za akutno psihozo, so mi predpisovali pomirjevala, AP, AD... V glavnem vse kar obstaja. Vedela sem, da bom nekoč, pa četudi padem spet in spet, zmogla brez ali z majhno dozo. Vem, da nisem grozno inteligentna, vem da sem povprečno inteligentna. Kljub vsem boleznim in problemom, ki sem jih imela sem končala srednjo štiriletno šolo z odliko in to ob istem času kot ostali (zdravi) in tudi VŠ študij v roku, brez koriščenja absolventa, le študij 2. bolonjske stopnje se je zavlekel za eno leto dlje zaradi izbruha psihoze in seveda, ker sem končno ugotovila, da si moraš v življenju
vzeti čas zase. Mogoče bo kdo rekel, da sem neumna, ker sem nasedla tistim predavanjem o duhovnosti. Vem da sem naivna, ampak vem, da nisem neumna. Ko si človek nečesa želi, bo vse poskusil da mu bo uspelo. Zaradi tistega dogodka, se še bolj zavedam, da ne smem vsega poslušat in verjet. No sedaj pa imam spet majhen "problem". Začele so se mi tresti in trzati roke. Finta je, da ko sem sama, da je še kar ok. Ko pa je kdo z mano v družbi pa se problem začne. Še huje pa je, ko si mislim, da se mi bodo začele tresti in se mi potem res še bolj začnejo tresti. Zelo rada bi šla na psihoterapijo k kakšnemu res vredu terapevtu, ki ni šarlatan, ampak je ne morem plačati. Bojim se tudi, kako bo v službi (zaradi tresenja rok), če jo dobim seveda-vse pa kaže, da jo bom, ker se razgovori vrstijo in vrstijo. Itak, da jo iščem in si pravim, da tudi če jo dobim, da bom že nekak pregurala. Saj včasih je vse ok v družbi (ni tresenja), včasih pa tudi ni vse ok. V glavnem vem, da moram nekaj storiti za to, da se mi ne bodo tresle. Zaenkrat se počutim super, razen tega tresenja rok. Vem mogoče bo kdo rekel, to pa je socialna fobija. Sita sem diagnoz, hočem, da se končno pozdravim. Drugače sem zelo ambiciozna, želim uspeti v življenju in hkrati mi nekaj v meni pravi, da pa mi ne bo uspelo, še onim ne, ko so zdravi ne, kako bo šele meni. Tudi o doktoratu sem razmišljala in se odločila, da pač ne grem. Že od majhnega sanjam, da bi nekaj dosegla, da bi pripomogla v dobro človeštvu z kakšnim novim zdravilom/receptom/zamislijo.... Ampak toliko preprek, kot mi jih postavlja življenje.... Moje otroštvo je bilo zelo žalostno, pravzaprav uničeno. Sumim, da imam posledice na duševnem zdravju ravno zaradi otroštva. Nisem proti zdravilom za zdravljenje depresije, psihoz, pomirjeval, ampak se zavedam stranskih učinkov. Če gre brez zdravil, bodi brez, če ne gre, pa z njimi. Jaz sem zelo prepričana, da če delaš na sebi, da ti lahko uspe tudi brez njih. Pri vsaki bolezni je treba presoditi ali zdravilo ja ali ne. Če zdravila ne bi imela stranskih učinkov bi bilo lažje. Ni mi všeč tudi to, da imaš skrb, da moraš nekaj vzeti, priznam včasih tudi jaz pozabim vzeti tiste pol tabletke zjutraj, ampak to je še najmanj da moraš nekaj vzet. V glavnem itak da hodim k svoji psihiatrinji in ne bom spet nehala na svojo pest nehat jemat zdravilo. Sem pa ji že kar nekajkrat omenila, da bi rada poskusila brez. Ni bila ravno navdušena, ampak je rekla, da poskusiva po teh poletnih dopustih. Upam da mi uspe odstranit to tresenje rok. Drugače sem res srečna in zadovoljna, vse je ok. Imam zlatega fanta, rabim le službo in da bi se mi popravilo to s tresenjem rok. Nimam fizičnih bolezni, psihično sem ok, razen to tresenje me tu in tam zajebava, ampak ni sile, še kolikor tolikor živim s tem. V prejšnji službi je šlo, čeprav sem že tedaj imela težave s tem trzanjem in tresenjem. V glavnem borim se in se bom borila in upam da se borite tudi vi ostali. Saj nam bo uspelo, mar ne?
