Neprestana napetost in panika ... Postaja neznosno!

[barokistka]

Pozdravljeni!

Forum Nebojse.si spremljam že šest let, odkar so se začele moje težave, a te še nikoli niso bile tako hude kot zdaj, čeprav sem bila pred leti prepričana, da ne more biti huje.

Pred šestimi leti, ko so je v mojem življenju nakopičilo kar nekaj stresnih dogodkov hkrati (poroka, selitev, menjava službe) sem namreč prvič doživela panični napad in nato v primežu hude panike ostala še vsaj leto ali dve. Paničnim napadom se je takrat pridružila agorafobija, fobija pred vožnjo z javnimi prevoznimi sredstvi, hud strah pred nastopanjem, kar me je še posebej hromilo, saj sem v službi ves čas izpostavljena nastopanju pred ljudmi. AD-jev se nikoli nisem poslužila, ko sem - če se ne motim, prav s pomočjo tega foruma - uspela ugotoviti, da me pesti panična motnja, sem s pomočjo TRIS-a, nekaj obravnav pri psihoterapevtu in skupinske terapije paniko vendarle uspela spraviti v obvladljivo stanje, čeprav je nikoli nisem povsem izkoreninila, naučila pa sem se z njo živeti in si npr. z dihalnimi tehnikami, s tehnikami preusmerjanja pozornosti itd. življenje naredila znosno.

Ko sem kasneje brskala po svojem življenju, še posebej po otroštvu, sem se spomnila, da sem čisto prvi panični napad najbrž doživela že v otroštvu. Od nekdaj sem bila namreč izjemno oz. pretirano zaskrbljena (kar je neke vrste dediščina ženske linije naše družine), že kot otrok nagnjena h katastrofiziranju, bala sem se za svoje bližnje, bila zaskrbljena za njihovo zdravje, od zgodnjih dvajsetih let pa vedno bolj tudi za svoje. Ena mojih večjih težav je torej tudi hipohondrija, pretirana zaskrbljenost za zdravje in strah pred smrtjo, ki se od takrat, ko sem pred šestimi leti doživela panični napad, manifestira tako, da ob vsakem najmanjšem telesnem simptomu, nemudoma pomislim na smrt. Panični napadi in anksioznost so s seboj med drugim prinesli ekstrasistole, ki jih včasih uspem ignorirati, spet drugič pa me strah povsem ohromi. Včasih se ustrašim občutka omedlevice, bolečine v želodcu, glavobola, skratka simptomov, ki jim večina ljudi najbrž sploh ne posveča pozornosti.

Pred tremi leti sem zanosila, in čeprav je nosečnost prinesla cel kup novih skrbi in je bilo obdobje po eni strani psihično naporno, sem imela takrat največ časa za delo na sebi, za sproščanje itd., obenem pa so tudi hormoni takrat učinkovali blagodejno in počutila sem se dokaj dobro. Tudi službe po letu porodniške sem se veselila in prve pol leta je minilo brez večjih pretresov.

Res hude težave pa so se začele kakšne pol leta nazaj. Po preboleli virozi, ki me je fizično precej izčrpala, sem se nekaj časa počutila res slabo, ves čas omotična, z rahlo slabostjo, prazno glavo, kot da ne bi bila čisto od tega sveta. Po dopustu sem v službi nekajkrat začutila čuden hlad v nogah in rahle mravljince, ki sem se jih seveda zelo ustrašila. Simptom, ki je sledil, so bile rahle točkaste bolečine v podplatih, ob katerih sem začela razmišljati, da so gotovo povezane z obolelostjo kakšnega od organov (ker naj bi bile točke v stopalih povezane s posameznimi organi), čemur so se v naslednjih dneh pridružile seleče se bolečine po najrazličnejših mišicah in sklepih - od prstov na roki in na nogi, do narti, goleni, podlakti, nadlakti in še in še. Bolečine so trajale različno dolgo, od minute do pol ure, izginile, se spet pojavile na drugem koncu, skratka grozljivo. Čez čas so se pridružile tudi dlje trajajoče bolečine v mišicah in občasno trzanje posameznih mišič - večinoma tudi boj ali manj naključno, zelo pogosto mi trzata le mišica v trebuhu in mišica na obrazu. Hipohonder kot sem, sem ob tem pomislila tudi na ALS.

Zdravnica me je poslala k revmatologinji, ki mi je posvetila celih 10 minut, ugotovila, da nisem za k njej, in me odslovila z besedami: "Svetujem vam, da greste k nevrologu, multipla skleroza ima namreč različne obraze." S to popotnico sem romala nazaj k svoji zdravnici, ki mi je seveda napisala napotnico za MR glave, za katero se zaenkrat še nisem odločila. Moje trenutno stanje je takšno, da se mi zdi, da komaj še stojim pokonci, muči me neprestana napetost, počutim se, kot bi bila ves čas na robu paničnega napada, a do tega vendarle ne pride, grozljivo sem utrujena, pogosto omotična, čutim slabost, ki jo velikokrat lajšam s sladkorjem in sladkimi prigrizki, občasno mravljince, naporno službo komaj zmorem za ceno tega, da se popoldne le s težavo posvetim otroku, pogosto sem tudi popolnoma brezvoljna, otopela, prelagam opravke, predvsem pa se ves čas vrtim okrog telesnih bolečin, ki me zdaj mučijo že več kot pol leta.

Zanima me, ali se je kdo soočal s podobnimi simptomi, ker se mi vedno bolj zdi nemogoče, da bi vse to izviralo iz psihe in se spet prepričujem, da je z mano nekaj hudo narobe. Hkrati ob službi in skrbi za otroka tudi ne najdem več časa, da bi se lahko redno sproščala in delala na sebi.

Hvala za odgovore!

barokistka

[Tungavidya]

Mogoče bi pa šla v laboratorij in ugotovila, če ti manjkajo kakšni minerali in vitamini. Trzanje mišic je lahko pomanjkanje magnezija, ki ga hitro lahko dobiš s sproščujočimi magnezijevimi kopelmi (dobro deluje tudi na psiho  )
Lahko ti primanjkuje vitaminov spektra B, predvsem vitamin B12, obvezno preveri, kaj je z vitaminom D,  ki ga je dobro dodajati tako in tako, ker imamo vsi pomanjkanje. Če se bo potovanje špikanja nadaljevalo, pa preveri še borelijo na kakšni bioresonanci. Itak vse lahko opraviš samoplačniško, dodatke pa tudi lahko nabaviš v trgovinah in si okrepiš imunski sistem. Sicer me najbolj moti to, da so se ti težave pojavile po virozi. Tukaj nekaj ni v redu, ker zdravniki velikokrat zamenjajo prve znake bolezni z virozo. Če hočeš lahko malo več napišeš, kaj se ti je dogajalo takrat ali pa pred tem (stres, cepljenje, uživanje kakšnih tablet....karkoli).

[barokistka]

Hvala za odgovor! V poplavi besed sem pozabila povedati, da me je osebna zdravnica, preden me je poslala k revmatologu, dala testirati na borelijo (izvid je bil negativen) in preverila tudi magnezij in kalij, pa ni bilo znakov pomanjkanja.

Viroza je najbrž bila viroza, ker jo je istočasno preboleval tudi mož (oba sva imela visoko vročino s trganjem po mišicah in sklepih) in malo prej, če se prav spomnim, tudi sin. Je pa res vse skupaj nadvse čudno.

Stres je takrat bil prisoten, morda nekoliko bolj kot običajno, ampak težko bi rekla, da sploh kdaj nisem pod stresom, cepljena nisem bila, tudi nobenih tablet nisem uživala. Bila sem kvečjemu zelo neprespana zaradi stalnega zbujanja otroka ponoči. To je mogoče okoliščina, ki sem jo pozabila navesti. Dve leti (od rojstva otroka) praktično ni bilo noči, ko bi se dejansko naspala ... običajno smo se zbujali najmanj dvakrat na noč, običajno več. In se še.

Uf, zdaj me je še malo bolj strah, da gre za kakšno hudo bolezen.

[ojjoj]

Pozdravljena! Kot bi brala svojo zgodbo,ki traja že več kot 10 let.Tudi sama sem hipohonder in te razumem kako je to hudo.Sama sem na ad ,ker drugače ni šlo.Tudi sama sem dala pred leti,ko se je to začelo veliko pregledov skozi a sem tudi dama s časom spoznala,da je to anksioznost,ki se ji nato pridruži še depresija.
Če te kaj zanima me lahko vprašaš.Lahko tudi na zs.

[skylost]

Pozdravljena barokistka,
Oh kako so mi znani ti simptomi

[Tungavidya]

Hvala za odgovor! V poplavi besed sem pozabila povedati, da me je osebna zdravnica, preden me je poslala k revmatologu, dala testirati na borelijo (izvid je bil negativen) in preverila tudi magnezij in kalij, pa ni bilo znakov pomanjkanja.

Super zdravnica, da ti je dala vse to pregledati. Ampak mogoče bi bilo dobro, da še nadaljuješ v tej smeri. Na tvojem mestu bi vseeno dala še pregledati D in B12 vitamin. Omotica je včasih lahko tudi zaradi slabokrvnosti, ki je tudi lahko posledica preutrujenosti. Te sicer ne moreš ugotoviti samo s hemogramom, kajti hemoglobin v krvi je lahko dovolj visok, zato je treba preveriti zalogo železa, to je feritin. Če gre za kronično utrujenost pa bi morda raziskovala še v smeri izgorelosti, to pa pomeni nadledvične žleze in ščitnico. Tudi te zadeve lahko opraviš samoplačniško, če zdravnica ne bo za sodelovanje. Sicer zdravniki neradi raziskujejo naprej, če so določeni parametri znotraj referenčnih vrednosti in v primeru TSH hormona ne pregledujejo še prosti t3 in t4, ki lahko pokažeta težave s ščitnico. Nenazadnje pa se da marsikaj narediti že samo s prehrano. Pozorno je treba izločati eno po eno hrano in ugotavljati, če se kaj izboljšuje. Glavni "krivci" so ponavadi gluten, mlečni izdelki, meso, sladkor in poskrbeti za zdrave maščobe.

Uf, zdaj me je še malo bolj strah, da gre za kakšno hudo bolezen.

Lahko pa je ravno obratno in se z majhno pravo spremembo vse postavi spet nazaj na red.

[dusi.levicar]

Zdravo mene pa zanima če se pri anksiozi vsem vsiljujejo kakšne misli ker jaz se kar ne moram hudiča znebiti misli da bi kaj naredil svoji dragi pol mam pa kakšen dan spet priblisk da imam psihozo in se spravim v takšno obupno stanje da bi najraje iz kože skočil.se mi pa stanje malo izboljša ko sem v službi ko se zamotim pa malo pozabim.pa me zanima če tudi vam tako niha stanje enkrat pridejo momenti da se počutim boljše potem pa spet pridejo momenti totalne brez volje.zadnjič sem bil tudi na kontroli pri psihiatrinji in mi je zamenjala ad iz zolofta na sertralin actavis in naj bi ga počasi dvignil na 200 mg me pa res zanima če je kdo imel takšne izkušnje z takimi trpastimi mislimi.sedaj sem se preko urske battelino zmenili za psihoterapijo in bom videl kako bo.me pa zanima če lahko take misli z časoma izzvenijo in res ne vem kako se ti lahko take misli tako vrinejo v spomin.je pa res da sedaj ko sem se malo poglobil sem opazil da sem ze imel opravka z anksiozo pred leti ko sem se iznenada začel pocutiti zelo slabo imel sem vrtoglavico bolečine v križu no takrat se pa spomnim da sem začel totalno panicariti da imam raka in ne vem kaj se vse. Samo takrat se sploh nisem zavedal da je to vse anksioza in tako je takrat to vse izzvenelo mislim da tako nekako v dveh treh mesecih.samo tole sedaj je pa totalna katastrofa da človek dobi take misli.mi je pa rekla psihijatrinja da naj ne skrbim da vse rabi svoj čas in da bodo tudi te misli izzvenele samo da naj se zacnem ukvarjati z kakšnim športom in naj bom čim več v družbi in pa da je v redu da sem šel v sluzbo da se zamotim in da sem med ljudmi.pohvalila pa je tudi udeležbo psihoterapije da se nekako odkrijejo vzroki.pravi pa tudi da pri teh mislih naj bi šlo za neko potlaceno jezo.je pa res da se sedaj z tem ukvarjam že mesec in pol pa se mi zdi da nimam več toliko panicnih napadov kot na začetku ko me je tolklo iz vseh strani je pa tesnoba se prisotna takoj ko dobim v glavo te misli pa tudi občutljivost je na podnu vidim da če je kaj preglasno me takoj zmoti pa dnevnika ne gledam več ker takoj naredim iz kakšnega odlomka paniko vse me nekako pretrese.res zanimivo ker me prej te stvari niso nikoli motile.upam da se čimprej izvijem iz tega primeza sedaj pa grem ven ker se dela lepo vreme. lep dan tudi vam vsem se beremo

[simonchy]

Pozdravljena,
ko se brala tvoje sporočilo, sem se takoj ustavila ob tem, da ob službi in otroku spet pozabljaš nase. In morda imaš vse te znake, simptome ravno zato, ker ti želi telo sporočiti, da je spet nekaj narobe, spet "ga zanemarjaš". Verjamem, da ti je ob službi in otroku naporno, vendar si moraš brez slabe vesti vzeti tudi čas zase! Prosi za pomoč, varstvo in si vzemi nekaj minut na dan (ali na teden) zase in počni nekaj, kar te veseli.
Sicer nimam izkušenj s takimi simptomi, vendar pa so se me dotaknile besede, da pozabljaš nase.

Tako da najdi tudi čas zase. Vse dobro

[Tungavidya]

Zdravo mene pa zanima če se pri anksiozi vsem vsiljujejo kakšne misli ker jaz se kar ne moram hudiča znebiti misli da bi kaj naredil svoji dragi pol mam pa kakšen dan spet priblisk da imam psihozo in se spravim v takšno obupno stanje da bi najraje iz kože skočil.

Jaz imam eno fiksno idejo, da psihične težave morajo imeti svoj organski vzrok. Tole, kar bom napisala bo res revolucionarno in za marsikoga najbrž tudi nesprejemljivo, ampak saj forumi so za to, da si izmenjujemo misli.   

Jaz bi na tvojem mestu poleg vsega ostalega, kar že delaš, tudi počistila telo toksinov in zajedalcev. Včasih imamo v svojem telesu veliko drugih bitij, ki imajo tudi svoje misli. Za živali npr. je značilno, da se ves čas nekaj bojijo in se hočejo branit. Ta strah je naravno v njih in se lahko prenaša nate. Ker imajo kratek življenjski cikel, se stalno dogaja, da se ta bitja v nas rojevajo in umirajo. Zato lahko pride do teh nihanj misli. Treba se je rešit tudi toksinov, ki jih predstavljajo njihovi iztrebki, zato je pametno delati tudi na čiščenju črevesja. 

[dusi.levicar]

Simonchy ne vem če se ne motim si me zamenjala za punco sem namreč moški in se nimam otroka sem pa opisoval težave z mislimi ki se mi porajajo v glavi da naj bi storil kaj svoji punci.je pa tako da nebi punci nikoli nič naredil sam take butaste vsiljive misli se mi vsiljujejo se spomnim kakšne 14 dni nazaj ko sem šel po bolniški v sluzbo sem dobil pred firmo neko misel kaj če se mi zmeša in komu kaj naredim ali naredim kakšno traparijo ma ne morem opisati teh občutkov tako da sem pol kar študiral ali bi šel v sluzbo ali ne ma sem si reku grem pa naj bo kar bo nič oddelal sem siht in se zamislil kaj si clovek lahko naredi z mislimi ko ga obišče anksioza so pa občutki res grozni če imaš take vsiljivke mislim da tisti ki so to doživljali že vedo kako je.ja se pa strinjam da tako kot mi je rekla psihiatrinja da za temi mislimi stoji neka težava ki sem jo verjetno tlacil samo treba bo odkriti kaj bi to lahko bilo.drugače pa ja kar se tiče dela na sebi bom moral veliko postoriti zdaj ko bo lepo vreme bo treba zaceti sportat.lep dan in se beremo.

[simonchy]

Se opravičujem za zmedo: Dusi.levicar, sporočilo, ki sem ga napisala je bilo namenjeno za barokistko.

Vse dobro pa tudi tebi dusi.levicar.

[dusi.levicar]

Ojoj simonchy brez zamere se ti opravičujem.

[ojjoj]

pozdravljeni!Od vsega hudega pri anksiozi so te zoprne vsiljive misli.Tudi sama,kdaj je res hudo pomislim,da se mi bo zmešal al pa ,da bom komu kaj nardila.Pa dobro vem,da ne bom a misli se kar vrtijo po glavi.

[barokistka]

Hvala vsem za odgovore!

Res je, tudi sama vem, da bi si morala vzeti več časa zase, pa se me ob redkih priložnostih, ko je to mogoče, poloti čista otopelost, skoraj kot bi mi nekaj v meni prepovedovalo ali preprečevalo, da dejansko kaj storim. Bom pa morala, vem, ker drugače ne bo šlo.

Tungavidya, morda veš, kje je najbolje opraviti preglede krvi? Najbrž v Adrialabu? Morda priporočaš koga, ki se ukvarja z bioresonanco? Res hvala za skrb!

Pozdravljena! Kot bi brala svojo zgodbo,ki traja že več kot 10 let.Tudi sama sem hipohonder in te razumem kako je to hudo.Sama sem na ad ,ker drugače ni šlo.Tudi sama sem dala pred leti,ko se je to začelo veliko pregledov skozi a sem tudi dama s časom spoznala,da je to anksioznost,ki se ji nato pridruži še depresija.
Če te kaj zanima me lahko vprašaš.Lahko tudi na zs.

Ojjoj, praviš, da pri tebi traja že 10 let. So ti AD-ji kljub vsemu pomagali? Sama se jim še kar izogibam, rada bi prej poskusila še s čim, sploh ker trenutno pravzaprav nimam nobene diagnoze ...

Dusi.levicar, pred leti, ko sem hodila na skupinsko terapijo, so razpravljali tudi o vsiljivih mislih (sama jih sicer nisem imela), se pa spomnim, da je psihiater rekel, da so to res ZGOLJ misli in jih oseba, ki jih ima, nikoli ne uresniči. Da se jih torej ni treba bati. Verjamem pa, da so nadležne.