Everyday is a brand new deal!

[Amelie]

Ja, jaz sem imela zelo podobno idejo še ne tako dolgo nazaj. Pa še zdaj jo imam nekje zadaj za izhod v sili. Je fajn zbežat za nekaj časa, se odklopit. Samo tablete te vseeno ne bodo odrešile ljubezenskih bolečin. Kakor obračaš, si moraš dat malo časa, tega se ne da preskočit. In bolj kot se odklapljaš in zapiraš vase, dlje traja. Upam, da ne zvenim kot neka zagrenjena tuvršica, ampak čim manj razglabljat sam o vsem pa čim več "čez narest", da prideš prej skozi. Bi rekla klin se s klinom zbija, samo ne upam.

In ko bo to za tabo, verjemi, da pride enkrat ta prava naveza. Hočeš nočeš.

(Saj vem, da nisi hotel tega slišat, j***ga.)

[Anakonda]

Odločitev za iskanje pomoči je samo prvi korak. Je sicer težak, a niti približno ne tako kot tisto, kar pride potem. Zdravljenje zahteva veliko volje in truda ter predvsem pripravljenosti dela na sebi. Slednje pa je najtežje. Soočenje s samim seboj prinese veliko udarcev, a ko jih predelamo, smo na dobri poti do Olimpa, ki ga potem z večjim ali manjšim naporom preplezamo vsakič, ko pademo z njega.

Za menoj je drugi teden zdravljenja in lahko rečem, da je prekleto težko, a ni mi žal, da sem naredila ta korak. Vem, da me čaka še veliko trdega dela, a hkrati vem, da mi bo uspelo. Nikomur izmed nas ni potrebno podpisati pogodbe, v kateri bi pisalo, kako se bo kaj zaključilo... point je v tem, da je ne podpišemo in tako imamo možnost spreminjanja.

[urssska]

Zdravljenje je lahko samo dober escapizem...Včasih človek rabi samo mir. In to je vse.

[moonica]

Včasih človek rabi samo mir.

točno to sem hotela napisat


ti želim vse dobr matheu_!

[matheu__]

Anakonda:
 i don't share your enthusiasm

Možje v belem me bojo dali na "heavy tranquilizerje" in to bo to. Čez kak teden bojo moje misli preokupirane z življenskimi osnovami kot je sranje, scanje, britje, sestavljanje elektromotorčkov za lokalno elektro firmo (norce angažirat za "shit detail" delo!...točka za idejo.), igranje spomina (brez heca) v katerem te depresivci peljejo scat (AD-ji pač ownajo AP-je) anytime.
Pol me bojo en dan dali k psihologu na IQ test in spet ugotovili sem zvit ko presta, in me zato povišali iz sestavljača elektromotorčkov v obiskovalca terapije s šahom. Kjer bom  ponovno ugotavljal, da mi več kot dve potezi naprej pamet ne nese, kar bo spet mana za mojo samopodobo. Skratka i dont expect much. Z ful sreče mi vsega tega ne bo treba delat in me crazydocs ne bojo dali na tipične antipsihotike ampak na kaka pomirjevala, pomožnosti na kej tazga, kar me ne bo zreduciralo na intelektualno raven paradižnika; če ne zarad druzga, vsaj zato, da bom lahko kartal z sotrpini na odprtem oddelku.
No če grem gor si bom nesu ful knjig; razmišljam da bi prebral Idiota še enkrat (dostojevski) in moskvo-petuški (jerofejev). in laptopa itak, da bom lohk gledal nage babe na netu, haha hecam se  

EDIT: z mano načeloma ni nič ful narobe. Ne letam nag po ulici, ne zapravljam svojih prihrankov za runde, ne govorim nepovezano, pamet mi dela. Vse kar me razfukava so čustva, ki jih ne zmorem več kontrolirat in me pustošijo do nerazpoznavnosti...

[Anakonda]

Jaz imam samo razne skupine in je kar kul... medikamentozna terapija pa je sam podporna, vse drugo je v sami terapiji dela na sebi. Pa sprememba okolja dobro dene. No, moje težave so  zelo različne od tvojih, si pa ti tisti, ki se mora odločit, kaj je zate najbolje.

[Yang]

M., če maš težave samo s čustvi, pa drgač si OK, pol pa ne "streli muhe s topom", pa poišči pomoč SAMO za to kar te muči?
Al pa, po domač povedan "get over", let it out - preboli, prebolevaj in odžaluj pa bo...

[matheu__]

No, stvar je taka.
Zdravila sem zamenjal in presedlal na staro dobro Zyprexo. In sem spet ok. Kemija v možganih se mi počasi uravnava. Te štiri dni sem doživljal pekel. Od takrat ko sem prvič vzel Seroquel pa do zdej se bolj ali manj spal z odrtimi očmi. Ob tem so me stresala čustva in bolečina je naraščala d točke ko se nisem znal ne mogel več kontrolirat. Verjetno je to zato, ker je bil odmerek Serougela - ne glede na to koliko je zadel - vseeno premajhen in so mi začele emocije butat ven. Te emocije je Zyprexa včeraj zvečer v 20min odpravila in spet sem ok. Ok, ni še vse ok, nekaj tega sranja mam še vedno v organizmu, ampak je vseeno bolje kot je blo prej. Im in check.
Elaborat mi je kot po čudežu vseeno uspelo napisat in potrebuje samo še "final touch" t.j. duhamorno zbiranje dodatne literature, da bo nakoncu citiranega dovolj.
Seveda sem si glede bolnice premislil, ker nimam kaj delat tam; si bom pa po vpisu absolventa vzel dva tedna počitnic in praktično miroval in si polnil baterije. Ker kljub vsemu, četudi sem spet ok, sem opustošen; moja psiha je še vedno razvrvana in psihična konstelacija obrnjena na glavo. Tako da...to je to; hvala za vse prispevke. Mogoče mi niso pomagali, sem pa vsaj mel filing da ni vsem vseeno zame. Nevem tko samega in zavrženega, kot v tej svoji štridnevni muki se nisem še nikoli počutil. In lahko sem vesel, da nisem suiciden
skratka i survived; in bom zamenjal psihiatatra, ker to kar mi je zakuhal s serqouelom mu ne odpustim
Seveda ne delam antireklame; Dotični AP pač tako vpliva name, mogoče pa komu drugemu pomaga, kaj pa vem.

No to je to.

have fun


 

[ton]

Skrbi me, ko gledaš na duševno zdravje takole funkcionalistično, da ne rečem malo vzvišeno, Matheu_: 'ko vpišem absolventa, bom šel malo v Idrijo.'
Takole ti rečem: ne poznam bolnega človeka, ki bi si na tale način želel v psihiatrično bolnišnico: navadno si tja sploh ne želimo, ker bi veliko rajši živeli, če pa že, tja bežimo pred premočnimi strahovi ali bolečinemi. Tale tvoj način mi je nov, neznan in, priznam, malo neprijeten, ker voham en mičkeno vzvišenosti.
Kako pa se boš imel 'med norci'? Ali morda pričakuješ, da boš tam sam, po možnosti v kaki prijetni sobici, s kakim zanimivim doktorjem, s katerim bosta ure in ure ostrila um in argumente, se navduševala nad globočinami sogovornika...
Raje ti jaz povem, da so slovenske bolnišnice žalostno nasprotje te slike.

Jasno je: razpadla ti je zveza, te dni praznino še rešuješ z mrzličnim delom za faks, panično te pa skrbi, kako bo, ko delovni urnik popusti in se vrne prijatelj dolg čas. Pripravi si delo, ne nekih idealiziranih počitnic, prijatelj.

[Travis]

salutiram tvojim odločitvam, kot so nekdaj Rimljani cezarju
predvsem kar se tiče oddiha & menjave diđeja, ki upam da naslednji to nebo

SS all the way, stay strong.

p.s.: kok si mel odmerjen, in spat nisi mogu zarat psih domnevam,
al si mel višek energije, ki se je v vsej nasladi izjalovil pucat srčne kanale ?

[matheu__]

Skrbi me, ko gledaš na duševno zdravje takole funkcionalistično, da ne rečem malo vzvišeno,

Funny you brought that up 
Psihiatrija kot stroka gleda na na paciente funkcionalistično; vsaj po mojih izkušnjah & im just playing along. Psihiatrija me ni nikoli nič spraševala; nihče nikoli ni poskušal razvozlat moje softwerske vozle. Vsi po vrsti - uni v idriji in moj sedanji doc - me pogledajo in sčekirajo; bolje rečeno premerijo in predpišejo zdravila. Ko grem k dohtarju se počutim kot pri veterinarju. Tip mal potipa in predpiše zdravila. Psihiatrija na človeka gleda kot na pokvarjen stroj, ki ga je treba mal podmazat, če riba oz. mal ustavit če gre prenaglo. Tko to je. Psihiatrija je bla vedno "pozitivna" znanost & i just dont subscribe to that point of view. Tko da, če bi šel v Idrijo, se nebi šel zdravit in ker mam izkušnjo z zdravljenjem tam gor, vem tudi kaj lahko pričakujem. Šel bi zato da se odstranim nekam, kjer bi lahko preprosto bil potrt in zamorjen. Kjer to ni nek hud "social faux pas". Kjer mi nebi blo treba kurt energije "to keep apperances". Tko bom reku; želel sem si bit v miru nesrečen, kokr bedno se to sliši. Brez lešinarjev ki bi me obsojali in mi talali nasvete in me bodrili. To je vse. Tle pa ni nič vzvišeega. Želja po preprosto bit neutolažljiv neki časa in predelat v sebi vse skupi in v miru.

No ampak sej pravim, ko sem presedlal na zyprexo, se mi je v 20min popravilo razpoloženje. Kakor sem načelno proti metodam psihiatrije, sem tudi sam uporabnik...

 

p.s.: kok si mel odmerjen, in spat nisi mogu zarat psih domnevam,
al si mel višek energije, ki se je v vsej nasladi izjalovil pucat srčne kanale ?

mel sem višek energije, hkrati sem fasal ful stranskih učinkov; primešaj v ta shit še srčne težave in maš popoln selfharm koktejl.

Edit: debugging, hehe

[Travis]

aha, se praw S pol dejansko tut mal boosta izstrelitev podstrešja
hmm.
je pa zelje, če hoče odfukat use naenkrat. se strinjam.
metat kasetne bombe pred lastno obličje nikol ni blo fajn,
razn če si al kajda karakter.

[matheu__]

aha, se praw S pol dejansko tut mal boosta izstrelitev podstrešja
hmm.
je pa zelje, če hoče odfukat use naenkrat. se strinjam.
metat kasetne bombe pred lastno obličje nikol ni blo fajn,
razn če si al kajda karakter.

ubistvu ne boosta Seroquel kot tak. Dvignu me je (al raje odblokiral) v primerjavi z Zyprexo. Ampak sem mel "bad trip"; kar se tudi zgodi. Lohk si hypomaničen in si ves blažen in super; lohk maš isto kapaciteto sam vsebina je shitty...no jst sem mel slednje. Plus sem mel vrtoglavico in občutek, da mam plučnega raka..in blablabla...

[majč]

http://www.youtube.com/watch?v=E8cMy-Jmoso

Zelo resno razmišljam da bi se odpravil v idrijo v bolnico za kake dva tedna (ko vpišem absolventa); ker ne funkcioniram več. Zdej moram napisat še en elaborat do ponedeljka; to je še zandja obveznost k jo mam na faksu (in pogoj za absolventa) pol grem še do dohtarja po opravičilo in dam prošnjo za vpis. To je vse kar mislim še narest. Pol se bom pa verjetno odpravil do bolnice.
Večina ljudi je zgubila vero vame. Nihče mi več ne verjame, da je z mano kaj narobe. Mojo brezvoljnost in kronično pomanjkanje motivacije za karkoli si moji najbližji razlagajo kot lenobo in pokvarjenost. (ker naj bi bila moja motnja - bipolarnost - samo opravičilo za vse moje napake, ki jih imam kot oseba in človek.)
Še absolventa vpišem, pol grem pa na počitnice za minimalno dva tedna; naj mi v tem času reorganizirajo zdravila in me porihtajo; jst sem zgubu voljo do življenja; vsak dan se zbujam v isto sranje v isti drek in stiskam zobe. Življenje nebi smelo tok smrdet...pa naj me kdo zdej prepričuje naj bom močen,  naj požrem vse to, ker ne bom. not a chance. Not anymore.

I give up.

hei matheu!

to, ko ti kdo vrže naprej nekaj v stilu: skrivaš se za svojo boleznijo, imaš jo za izgovor je morda (če je to starš) storil zgolj iz razočaranja in trenutnega občutka nemoči, da bi lahko karkoli spremenil, ko pa še ti sam ne moreš, če si v danem trenutku down in te je ulovila to zoperno jesensko pomanjkanje volje ter pritajena otožnost, ki ujameta tvojo dušo in je ne izpustita iz krempljev. sama sem doživela nekaj takega...
nikdar nisi bil in ne boš slab čklovek, vsekakor pa je res, da si odraslo bitje in moraš navkjub svoji bolezni vendarle vselej nositi neko odgovornost za svoja dejanja in vse, kar si opustil, ker enostavno nisi zmogel v danem trenutku. za razmisliti bi bilo, kako lahko uporabiš vse zasilne izhode, ki izhajajo iz dejstva, da pač imaš to motnjo in da ti ni lahko in imaš zavoljo tega gotov kje kašno protekcijo, kar je tudi prav...zaenkrat.

bilo pa bi vredno razmisliti, kako si človek sam otežuje dodatno življenje in kakšne poteze dela na osebnem področju. hote ali ne hote pustimo v odnosih močan vtis. in tudi nas drugi ne pustijo oditi ne da se nas zares dotaknejo, ker pač taki smo. torej vredno bi bilo premisliti, katerih iger se gremo in česa v svojem življenju ne dovolimo, niti nam samim, ker ni prav, enostavno, niti drugim, ki igrajo z nami.

včasih je težko in boleče, ampak ne glede na čustva v sebi čutimo in vemo, kaj je pa v resnici prav. sledi temu glasu. samo to. ti veš, kaj je prav... in previdno in preudarno z odnosi. nikakor pa si ne očitaj za nazaj. glej naprej, pravijo, da imamo zato oči spredaj in ne zadaj.

drži se in pazi nase! me skrbi mal zate.... in nikoli se ne vdaj. življenje je učenje, nekatere lekcije pa imajo svojo ceno.

maja

[ton]

Evo, mene je Matheu_jev odgovor prepričal, zato 'povlačim' obtožbo o vzvišenosti. In se pridružujem Majču.

Pred doooolgimi leti sem sam 'zdravil' razpad ljubavne zveze z ekstremističnim svetoboljem, zavlekanjem v samoto, tuljenjem v luno in podobnimi neslanostmi... ampak tega nekako nisem povezoval z recimo depresijo, čeprav bi z današnjega stališča verjetno celo lahko. V najhujšo zagato sem padel, ko sem takšen na nekakšni literarni šoli celo nekaj predaval in vodil delavnico o rečeh, o katerih že maničen ne znam povedati kaj substancialnega, v tistem stanju 'bolje me ubij nek me gledaj' pa sem bil seveda popolna napaka.
Skratka, razumem, kako je včasih zajebano že samo preživeti uro, dan.
Matheu_: na nek način si si že sam dal izziv. Ti dnevi, ko garaš za šolo, te še držijo pokonci, strah te je prihodnjih. Torej? Nagrmadi si dela. Vpiši se v kak trapast tečaj, naredi izpit za avto, samokolnico, pečenje v mikrovalovki, znakovni jezik, pravilno pitje iz keliha - anything. Napiši roman, zloži simfonijo, nariši strip. Ker čas definitivno je zdravilec tudi za srčne rane. Zelo priporočam, da so aktivnosti nekako družabne, saj med ljudmi človek 'lažje trpi' kot v samoti (torej napiši simfonijo čez vikend in jo v ponedeljek že začni postavljati s filharmoniki).
In srečno.

[majč]

obveščam ton-a in vse, ki vas skrbi za matheua, kot je skrbelo mene, da malce odločžite skrbi, ker je omenjena in opisana kriza pri matheu že malce minila, kot sem ga razumela po pogovoru prek mobilca.

več o tem pa bo povedal matheu sam ob priliki, al kako?

no, sem vesela, da je tako.

we love you matheu, hehe vidiš kako nas vse skrbi zate

zdej bom pa nehala pisat ker sem že na vso moč patetična. bljak

[ton]

Mene nič ne skrbi zanj, zaupam mu.

[matheu__]

attention - neurotic (& at times psycotic) shit  ahead

Že celo dopoldne me mika, da bi neki napisal. Včeri sem mel en "psihotičen" preblisk, k se ga poskušam spominit že celo dopoldne. Zjutraj smo igrali basket in se se ga spomnu in v sekundi spet pozabu. No uglavnem včeri skejtam ful na power, sam ni bil moj dan. In me frustrira in pol tuhtam, kako zaen kur*c mi ne uspe narest flipa čez heap (stranica piramide), če ta trik odpeljem (na šraufke!) skor vedno in brez pomislit. No sej pol mi je ratu tko v ene 43-deseto. Sam fakof, ful sem razsajal in ful me je pizdilo. Na plohu sem že 14 let in me jebe nek tak brezvezen trik. No, pol začnem besno tuhtat in s koncentrirat in bolj ko se koncentriram, večji drek je. Bolj zajebem. Nakar dobim fleš v glavo. Bemti, pri temu triku je mali milion faktorjev...milion spremenljivk pri katerih lohk zajebeš in če so zelo majhna odstopanja od popolnosti (merilo popolnosti je odpeljan shit, ane), trika ne boš lendal in z mal sreče (in furstracije) lendal z ritjo na na mrzlem asfaltu (ni hujšega kot se fajn podrgnit po mrzlem asfaltu). No, uglavnem, stojim tam na objektu,  besno-zafrustriran; nakar mam "what drunks refer to as moment of clarty" Yes! spomnu sem se. Že vem kaj je blo! Sej je ful banalno. Ampak vseeno; za to da lohk stremiš k popolnosti (oz. čemurkoli) , morš met najprej neko predstavo o tem kaj naj bi popolnost bila. In jst včeri nisem mel pojma, k čemu stremim...hotu sem sa trik odpeljat. In tko vedno ko sem depressed; mi nekako zmanjka ta notranja motivacija; nimam več občutka, da nekam grem, bolje rečeno, da se nečemu približujem/konverigam. In na ta način moje depre v praksi izgledajo kot da moja "duša" izgubi eno dimenzijo, ki ji lahko rečem...hmm..globina al pa perpektiva. In zame zunanja motivacija nima nobenega smisla. Edini smisel, edino pravo izpolnitev dobim v občutku "približevanja" nečemu, kar smatram za perfect. In perfect je tisti filing, ko veš da boš odpeljal flipa na šraufke čez piramido, še preden ga odpelješ. In tu če ga ne s prve, veš da ga boš. In veš da ko ga boš, da boš zmagovalec, ker si premagal 5678 spremenljivk, ki bi lahko šle narobe pa niso. In tko je v življenju; vse lohk gre narobe, vse se lohk sfiži; vse kar mamo je prepričanje, da se ne bo. In s tem peljemo. In nam ratuje,...bolj ali manj. In se počasi približujemo nečemu. In motivacije nikol ne zmanjka, ker je življenje polno majhnih izzivov, majhnih bitk, majhnih zmag in porazov in to nas motivira, zarad tega pač delamo shit še naprej. Ampak jst ne vidim več nobene drame v tem, sem postal slep za happening okol mene. Je premal intense in se okolnost okolnost ne prebije čez prag moje zaznave - pojma nimam. The usuall suspect so itak antipsihotiki. Ampak drek, tud na "downerjih" sem lohk ok. Je to depra? Je to kej druzga...  Brezvetrje sux. Ničemur se ne približujem, ker - po pravici - blage nimam, čemu bi se sploh hotu. Nič kar bi me spodbodlo, da bi bi boljši. Niti nevem, zakaj bi bil boljši. Ne vidim nobenega razloga v "brcanju" več. Ok, mogoče se to sliši kot kriza, pa ni. I just aint got it in me & whats worse - i dont care anymore.

Že vem!
začel bom furat idolatrijo! hehe






 

[ton]

Odlično razmišljanje, Matheu_. Morda mu lahko rečeš 'ground zero' - ampak potem imaš pa v roki pelikana, saj je ravno iskanje izhodišča tazoprna stvar pri tej bolezni!
Zdaj morda ta okoliš razišči, kot raziščeš novo, neznano mesto - že zato, da boš našel do avtomobila, do hotela, do metroja, kadar boš rabil.
Bravo. In bravo za basket in flipe (karkoli to pač je).

[matheu__]

No uglavnem,  danes mi je vseeno uspelo obrnit flipa in čim ga obrneš (dpelješ) ti rata takoj jasno zakaj se gre. Dejansko gre pri skejtanju za premagovanje lastnih strahov. Najprej so tisti običajni..nevem, da si bom zvil gleženj (ta strah je z vsakim zvitim gležnjem bolj upravičen ), mel freak accident in - bognedaj - padu na tilnik in do konca življenja jedu sam še pasirano hrano po slamici. Ampak te strahove se da z mal osnovne korajže premagat. Pol greš v detajle. Piramida se ti ko si še neogret zdi ful visoka in benki (umetni malo večji ledge-i pločnikov, po katerih grindaš t.j. drsiš) takisto. In čim se ogreješ se ta iluzija višine in mogočnosti nekako razbilini in zadeve postanejo bolj obvladljive. (govorim o objektih). In pol pridemo do samga trika. Si na štartu, stojiš in gledaš objekt na katerem ga želiš izvest. V glavi se ti mota tisoč misli in počasi se izkristalizira (lahko zeloooo počasi na slab in stresen dan) slika trika, kakor ga želiš izvest. Ubistvu maš v glavi nek blueprint in ko je blueprint zelo jasen in predstava dovolj močna, se zaženeš in upaš da si pstavil noge do milimetra natančno in da se bo rolka odzvala na tvoj output vsaj približno (približno tle pomeni "skoraj točno") tako kot si si zamislil v "blueprintu". In tle maš pol tiste grde in hudobne spremeljivke, ki jih je malo morje, ti si pa le človek obsojen na vsakokratni kaos; tako notranji, kot zunanji. Skratka vprašanje je, kako izvest večkrat zapored in premagat okolnost. Zdej če bi me vprašali na kakšen dober dan, bi reku nimam pojma; shit kar rata, ne da bi se kej dosti zavestno trudu in mozgal. Ton, če naj sledim tvojmeu nasvetu po raziskovanju tega, bom reku tkole. Zakaj mi uspe frcnit flipa na "dobre dneve" kar tko brez posebnega truda in zavestnega napora, medtem ko mi taisti trik predstavlja hud problem na kak drug dan...bi ti reku nevem. Z mal špekulacije bi obsodu dopaminski manko, kaj pa vem. Ampak tko vobče pa se mi zdi, da če mam popolnoma druge - z situacijo "flipa čez heap" nepovezane - zadeve urejene, mi tud flipa ni težko frcnit čez heap in mi skoraj vsakič tud rata. Zakaj? Vprašanje. Neobremenjena glava hitreje vidi blueprint in odzivnost se ti podeseteri. In pri skejtanju kot pri življenju je odzivnost zelo pomembna. Ubistvu ne samo odzivnost, ampak prej pravilnost odziva...kjer je pravilnost tisto kar nikoli ni povsem pravilno, ampak ma odzadi blueprint h kateremu limitira. In se mu približuje v neskončnost.
In zdej smo pa tam. Ko sem bil mulc in sem špilal basket, igral magic karte, skejtal, modeliral, delal whatever, sem mel za vse to ful enih vzornikov. In tako ni blo težko iz vsega tega narest kolaž popolnosti. Konkretno; ko sem špilal basket v ekipi sem mel michael jordana pred sabo, ko sem igral magic sem mel svojga bestfrenda, ko sem skejtal, sem mel tipe na videotih in blabla...ko sem bil s kolegi na pivi sem skinaval Al pacina (hehe) in blabla...vedno sem se nečemu približeval, se ostril, se izboljševal in z vsakim poskusom bil bližje "popolnosti". Sej ni šlo za dobesedno skinavanje folka, sploh ne...ampak za nekakšno rast; učit sem se hotu samo od najboljših...vedno. 
Zdej pa že ful časa nimam več tega filinga in tud "popolnosti" h kateri bi stremel ni več. Folka ne idealiziram več. Nekako zgubljam vero v ljudi. Bolje rečeno nimam več potrebe po povzdigovanju. Vidim napake, ki sem jih včasih spregledal. Ga ni človeka, ki bi me prepričal, da je - široko gledano - kaj boljši od kogarkoli. Druge stvari so bolj pomembne, kaj pa vem. Ni več isto. Ni več unga ognja po premagovanju, po dokazovanju, po zmagi. Ker blage nimam zakaj bi se komu sploh dokazoval. Sebi pa se niti približni nimam nobenih namenov dokazovat. Sam zase sem totalno taf crowd in bi se izvižgal še preden bi začel kej v tej smeri. Še preden bi sploh pomislil, da bi začel zganjat kak tak shit, hehe. 
 enivej; na dobre dni pa vseeno obrnem heelkickflipa to noseslide na ledge, haha 

Evo vam mal moje osebne "drame"