strah pred paniko

[dusi.levicar]

Zdravo evo sedaj se vam pridružim tudi jaz z podobnimi simptomi kot jih imate večina. Jaz mislim da se je pri meni začelo pri 20 letih ko me je zapustila punca sem začuti že nekakšen strah kaj bo kako naprej vendar se je  čez čas to umirilo. Potem pa mislim da se mi je ponovilo pri približno 34,35 letih tudi nekakšna panika zelo sem se slabo počutil in začelo se obiskovanje osebnega zdravnika. Pregledi krvi in ekg pa pritisk vse ok. Bil sem na bolniški 3 tedne. Nič odločil sem se da odidem v službo čeprav sem bil še vedo paničen tako nekako slab. Tako je trajalo mesec ali dva se ne spomnim in tako je zopet izzvenelo. No tako sedaj pri 42 letih me je pa zopet obiskala panika pred približno 14 dnevi. Ko sem bil v službi me je brez razloga stisnilo pri srcu mravljinci v obe roki. Evo mislil sem da me je infarkt panika približno 20 minut globoko sem začel dihati in nato se je umirilo vendar je potem ostal nekakšen čuden občutek v meni. No potem sem se spravil malo skupaj ker sem imel načrtovan dopust smučanja z punco. En teden smučanja mi je dobro delo malo sem pozabil na zadevo ki se mi je zgodila. No ko sem pa prišel domov se spomnim bila je nedelja slabo vreme dež zjutraj se zbudim prižgem tv in kar naenkrat boom začelo me je tresti potem me je oblilo panika misli so mi ušle izpod nadzora mislil sem da se mi bo totalno zmešalo takoj sem zbudil punco da me je nekako pomirila. Tako sem bil celo nedeljo v šoku. Nič drugega mi ne preostane kot zjutraj v službo in nato do osebnega zdravnika. Se mi zdi da sem se nekako v službi pomiril in bil zopet malo bolj živ ker sem po naravi kar bolj živahen. No pri zdravniku spet vsi pregledi od pritiska do EKG-ja in zopet vse OK. Nič potem sem kar sam zaprosil za napotnico pri psihiatru ker sem si v tem času tudi malo prebral na netu in malo tudi sam ugotovil, da imam simptome teh paničnih napadov. Kaj čem šel sem k psihiatru na polikliniko in tam naletel na mlado psihiatrinjo ki mi je po pogovoru predpisala alsentro 75 mg. Tako to sem začel jemati in po treh dneh totalna grozljivka stranski učinki začelo me žgat po hrbtu kot bi mi nekdo vrgel žerjavico pa kar nekakšna agresija (NEMIR). Takoj sem zopet zbudil punco in vija na urgenco tam so me napotili na PHP ker naju je z punco pričakala res prijazna psihiatrinja. No pa smo začeli z pogovorom v katerem smo ugotovili da pridejo takšne zadeve zaradi stvari ki se ti dogajajo skozi življenje je pa res da sem moral takoj prenehati tudi z pitjem alkohola ki sem kot vsak Slovenec spil kakšen pirček po službi. Evo po pogovoru mi je predpisala zoloft 50 mg in kventiax 25 mg za spanje če bom napet. Tako zdaj jem zoloft že 7 dan kventiax pa ne se malo potrudim da zaspim vendar ne za dolg vsaj malo. Stanje v prvem tednu je bilo res težko stalno me je spremljal strah in vedno vprašanje kaj pa če...sedaj sem si malo več prebral o tej zadevi in mi je malo v pomoč vendar še zdaleč ni to tisto kar bi rad bil. Pride mi kakšen dan ko sem čisto na realnih tleh in imam občutek kot da se ni nič zgodilo potem pa me zopet spomni kakšen detajl oziroma kakšna stvar in zopet strah panika itd. Tako da sem zdaj na bolniški ne vem pa če bom zdržal doma ker sem navajen delati in bom po vsej verjetnosti odšel v službo. Evo taka je moja zgodba tako da vem kaj se vam dogaja in upam da nekako vsi pridemo počasi iz tega dreka. Je pa treba veliko potrpljenja in fino je če imate koga ob sebi ker meni je zelo v pomoč moj brat in pa punca. Bom pa sam videl če se bom lahko počasi sam zlizal samo z zdravili, če pa ne bom pa probal še z psihoterapijo. Hvala vam za vsak nasvet in lepo se imejte vsi sotrpini.       

[Aslan]

Dusi lepo, da si z nami podelil svojo zgodbo.

Panika je naporna zadeva in prav je vedeti, da pride sele ko je telo
tako tesnobno da zacne nagajati z fizicnimi simptomi.
Custvenih stisk se ne lotimo radi in jih potiskamo v stran, potlacimo.
Pri fizicnih simptomih pa se koncno dovolj prestarasiimo in smo
pripravljeni nekaj spremeniti.

Zdravila ti bodo pomagala zmanjsati tesnobo in bodo omilila ali cisto odstranila nezeljeno. simptomatijo. Ko zdravila prenehas jemati se vse povrne v kolikor nisi medtem spremenil tudi sebe. S tem mislim spremeniti svoj odnos do svojega custvovanja in narediti revizijo zivjenja kaj je ok in kaj te iz dneva v dan vodi v stres. Pri raziskovanju sebe ti pomaga psihotetapija. To je proces dela na sebi je tek na dolge proge. Sprememba znotraj tebe je potem trajna. Spremenimo custvovanje, razmisljanje in vedenje v odnosu do svojih stresorjev in do sebe.

Ti zelim uspesno delo na sebi.
Ce paniko sprejmemo in smo pripravljeni kaj spremeniti je to vstopnica v boljse zivljenje.
Z manj stresa in vec notranjega miru.
 

[Cvetlica]

Živijo. Se strinjam z Aslan. Te stvari se v tebi niso zgodile čez noč, zato bo verjetno tudi nekaj časa trajalo da spremeniš svoje vzorce in način razmišljanja. Nič ne se ne bo spremenilo čez noč, tako da bodo potrpežljiv in daj času čas. Če bo prehudo vzami Kventiax, mene lepo pomiri in spim odlično Srečno

[simonchy]

Pozdravljeni,
ja, tako kot je že napisala Aslan. Zdravila zmanjšajo simptome (kot je meni rekla psihoterapevtka so kot nekakšen tamponček, da ne hodimo okrog povsem "goli" in ranljivi), jih pa ne odpravljajo oz. še vedno razmišljamo, delamo enako kot prej. Prav panika, tesnoba, depresija pa nam povedo, da smo nekaj delali narobe, ali razmišljali narobe. In zato je nujno spremeniti razmišljanje, svoj pogled nase, spremeniti misli, ... Pri tem pa je zelo uspešna psihoterapija.

Jaz pravim, da so zdravila in psihoterapija zlata kombinacija. Če pa je poleg tega še podpora doma, želja po spremembi, pa toliko bolje in "ni vrag", da bo kmalu bolje. Da se ne bomo narobe razumeli, še vedno je potreben čas, vztrajanje in potrpežljivost ter seveda delo na sebi.