Navezovanje stikov

[OsamljeniJezdec]

Lep pozdrav!

Stran spremljam že dolgo časa, vendar sem šele zdaj nekako zbral pogum za svoj prvi prispevek. V bistvu gre za vprašanje, ki se mi poraja zadnji teden, in na katerega odgovor bi mi mogoče dal tisti zanos, da premagam vsaj začetne težave.

Ozadje: Star sem 22 let in sem študent ene izmed ljubljanskih fakultet. Popolnoma se najdem v opisu socialne anksioznosti. Strah pred javnimi nastopi, tem, kaj si bodo ostali mislili o meni, strah hoditi po avli, polni ljudi, jesti sam itd. ...vse to doživljam na dnevni bazi. Na fakulteti se večinoma počutim zelo osamljenega. Sedaj sem v 3. letniku in razen na samem začetku 1. letnika nikoli nisem imel družbe. Še tista "začetna" družba se je bodisi prepisala bodisi popadala in takoj pozabila name. Vseskozi sedim sam, nekje v zadnjih vrstah. Očitno moram res zgledati kot serijski morilec, saj se v vse vrste, razen v mojo, ljudje usedejo s sedežem ali dvema prostora med njimi, le moja je popolnoma prazna, z izjemo družbe 3 prijateljem popolnoma na drugi strani predavalnice (to je resnica, ne lažem in ne pretiravam!) - in dogaja se tudi na predavanjih, ob katerih je predavalnica kar pošteno napolnjena.

Kot rečeno sem zadnjih nekaj tedno resno premišljeval o zadevi in nekako prišel do zaključka, da si bom našel družbo. Lažje reči kot storiti. Da bi se usedel poleg družbe 2, 3 ali bognedaj več prijateljev, mi tudi v sanjah ne bi uspelo, saj bi se takoj počutil na očeh vsem in bi se enostavno hotel udreti v zemljo. Če pa bi prisedel k nekomu, ki prav tako nima družbe, ne vem, kako bi začel pogovor. V glavi sem sem že čez nešteto scenarijev, ampak se mi ob vseh zdi, da bi drugi mislil, da sem ali nor ali pa da nekaj hočem od njega.

Moje vprašanje je verjetno eno izmed najbolj bedastih, ampak kako navezati stik z nekom? Lahko je moški ali ženska. Kako naj začnem pogovor, da ne bo čudno? In predvsem, kaj počnem narobe, da z nikomer ne morem navezati resnega stika, ampak me vsi 5 minut po koncu pogovora enostavno pozabijo?

Se opravičujem za tako dolgo sporočilo, upam da si bo kdo vzel čas in priskočil na pomoč.

[Aslan]

Prav toplo pozdravljen na našem forumu OsamljeniJezdec.
Upam in želim ti, da tu med nami najdeš občutek "druženja" in morda navežeš kakšno prijateljstvo.

Moje vprašanje je verjetno eno izmed najbolj bedastih, ampak kako navezati stik z nekom? Lahko je moški ali ženska. Kako naj začnem pogovor, da ne bo čudno? In predvsem, kaj počnem narobe, da z nikomer ne morem navezati resnega stika, ampak me vsi 5 minut po koncu pogovora enostavno pozabijo?

Medsebojni odnosi so vedno dvosmerna cesta ... del odgovornosti za odnos torej nosimo tudi mi sami.
In prav na ta del, za katerega smo odgovorni mi sami, imamo vpliv, lahko nekaj naredimo ali spremenimo.

Pogosto je vzrok za izolacijo od socialnih stikov naša misel o nas samih, da smo mi neustrezni, nezaželjeni ali "čudni". In nato se tako vedemo - nimamo očesnega stika z drugimi, hitro se umaknemo, zelo hitro se počutimo odveč, prizadeti ob kakšni reakciji sogovornika.

Ovire na poti do sproščenih medsebojnih stikov so najpogosteje strah (biti prizadet, odpret sebe, izrazit svoje misli, strah drugega prizadet..) in sram (sram sebe kot neustreznega).
Psihoterapija (to ni enako kot obisk psihiatra) ti lahko pomaga pri temu. Pomaga ti razviti boljši občutek sebe in ti pomaga zgodnje otroške odločitve o sebi in drugih preoblikovati v ustreznejše. Naš občutek sebe je namreč nastal v zgodnjem otroštvu.
Razvijaš dovoljenja za biti to kar si in si upati sebe spontano izražati ob drugi osebi.
Ker je komunikacija dvosmerna se učimo tudi postavljati meje sogovorniku in sprejeti da imajo drugi svoje meje. Komunikacija je kot ples - z nekom najdemo skupen ritem in plešemo, z nekom pa ga ne najdemo in pač ne plešemo.

 

[majč]

v zadnji vrsti si sam, ker se nihče tja ne vsede, ker ne bi slišal predavanj ali videl na tablo, zato tega ne jemlji osebno. morda bi ti prav prišla kaakšna skupina za samopomoč. preglej ta forum in to spletno stran.

maja

[aria]

Hej!

Jaz sem imela tudi take probleme v predavalnici kot jih ti navajaš. Tako,da te čisto razumem. Ni prijetno,da pri polni dvorani noben ne sedi poleg tebe.
Predlagam ti,da prideš malo kasneje v predavalnico in se ti vsedeš poleg drugih ljudi. Npr. zraven ljudi,ki so ti na videz simpatični oz. predvidevaš,da bi se z njimi lahko ujel.
Drugi korak pa je,da zbereš pogum in nekoga med odmorom ogovoriš. Npr. ga prosiš, če ti za minuto da zapiske, da primerjaš,če si kaj pozabil napisat.
Lahko se pa tudi malo razgledaš po predavalnici in pogledaš kdo je bolj osamljen, pa se vsedeš zraven takega. Mogoče si tudi on želi kake družbe. Če ne drugega, se naredi malo nevednega in ga za začetek vprašaj,če ve, koliko časa traja predavanje? Če imate kake slajde v naprej pripravljene vprašaj,če si taprave stiskal? Vprašaj karkoli.
Skratka, dejstvo je,da boš moral začeti pristopati do ljudi na kakršnkoli način že. Ne čakat,da bodo drugi pristopili do tebe.
Vem, napisal si,da imaš socialno anksioznost. Torej, bo zate to kar velik korak. Pa vendar, predlagam ti,da če le moreš, stisni zobe in brez premišljevanja pojdi v napad.

Ravno včeraj sem bila na nekem predavanju in je predavatelj priznal,da je imel grozno tremo pred javnim nastopanjem. Zavedal se je,da je to psihično in da bi mu zelo koristilo,da bi to tremo premagal.
Kaj je naredil? Takoj je rezerviral predavalnico za njegovo prvo predavanje, ter razposlal vabila vsem stikom,ki jih je imel prek maila(bilo jih je okoli 1800). In kaj potem? Potem ni imel več poti nazaj in je moral hočeš nočeš zbrati pogum in se pripraviti na predavanje.
Bistvo je,da se brez premišljevanja "vržeš v ogenj". Če kolebaš, ne boš daleč prišel. In v življenju niti ni toliko časa,da bi lahko vsako stvar premislili. Včasih je celo potrebno hitro odreagirati, drugače izgubiš priložnost.
Torej poanta je, da narediš to kar veš,da ti bo koristilo brez premišljevanja in potem, ker ni poti nazaj in nimaš druge izbere, zbereš pogum in izpelješ situacijo najbolje kar lahko.
Konec koncev, kaj pa izgubiš? Temu predavatelju bi lahko malce spodletelo predavanje. Lahko bi se malce osramotil. Pa kaj. Življenje gre dalje. Tudi če padeš,se moraš pobrat in se borit naprej.
Kot zanimivost pa, ravno ta predavatelj,ki nekoč ni upal pred ljudi, je zdaj dobil nagrado za najboljšega govorca v Evropi.
Kaj hočem reči. Če se trudiš, ni vrag da ti ne bi enkrat uspelo. Slej kot prej pridejo rezultati.
Če se boš pa skrival in se sam sebi opravičeval z razlogom,da imaš anksioznost, pa ne bo nič. Ostal boš namestu in drugi te bodo že zdavnaj prehiteli.
V življenju ni druge,da greš in premagaš ovire,ki so na poti.
Še eno vprašanje,potem pa končam. Kaj bi naredil, če bi vozil avto in bi kar naenkrat pred tabo skočil otrok? Verjetno bi hitro zabremzal BREZ premišljevanja, saj ni časa. Pa tudi,ni časa za kolebanje. Moraš bit hitr in eksploziven. In od kje bi prišel pogum? Sam od sebe. Ko si že "v ognju", samo gledaš, da boš čimbolje rešil situacijo in to je vse. To je že v človeški naravi. Tako,da ne čakat,da pogum pride do tebe, ker ga v sebi že imaš, le v situacijo brez izhoda se moraš vržt in bo prišel.
Upam,da nisem bila predolga.
Pa Srečno!;)

[OsamljeniJezdec]

Hvala vsem trem za odgovor, predvsem tebi, Aria.
Kar si napisala je popolnoma res, in enkrat bom res moral zbrati pogum in iti do nekoga. Težava je, da si vedno rečem "ah danes ne, saj bom jutri".
In pa to, kaj reči. Kar iz nič začeti pogovor je zame največja muka, saj enostavno ne vem, kaj bi rekel. Ko enkrat steče, pa ni več težav. Morda so res najboljša vprašanja v zvezi s faksom in snovjo, ki se predava, pa da se potem zadeva razvije naprej.

[Cvetlica]

Živjo. Zavedati se moraš da nisi edini tak:) glede komuniciranja bodi pogumen in se loti izzivov. Sama sem imela podobne strahove. Ne preostane drugega kot da se brcneš v rit in ne odlašaš. Dobro priložnost je po kolokviju ali izpitu. Takrat lahko koga vprašaš kako mu je šlo in nadaljuješ pogovor. Lahko pa greš enkrat do nekoga(bolje do enega kot cele skupine) in ga prosi za uslugo (tudi če je v resnici ne rabiš)-npr.ali ti posodi zapiske, ali ti lahko pove kje je kabinet tega in tega profesorja itd. V zameno mu/ji lahko ponudiš kavico. Lahko pa postopoma vprašaš več vprašanj o študiju in kasneje enkrat vprašaš če se lahko usedeš zdravem. Vztraj in si zapomni kaj pravi Adi Smolar: "če te ena noče, te pa druga hoče": D

Glede javnega nastopanja pa nam je enkrat profesor svetoval naj na vajah/predavanjih sprašujemo in dajemo mnenje. S tem po malem vadiš. Sicer pa lahko vprašanja vsaj vadiš v glavi in se tako počasi opogumljaš. Pri predstavitvah pa se raje nauči malo in tisto res dobro in preprosto, kot pa da se napiflalš tri strani. Tako boš bolj samozavesten in te ne bo hitro vrglo iz tira:)

Srečno!:)

[Cvetlica]

Aja vidim da ponavljam za Ario:) nič hudega, recept je isti-opogumi se in začni komunicirati:) Haha mogoče smo pa v resnici sošolci:P 

[OsamljeniJezdec]

Hvala tudi tebi Cvetlica za tako pozitivno sporočilo 

Bom upošteval tvoj nasvet, edina slabost je, da razen v izpitnem obdobju nimamo izpitov/kolokvijev hehe, pa nič hudega. Tista ideja z zapiski je zelo dobra. Bom poskusil in morda zapisal rezultat tudi tukaj

[ron]

Živjo,

Malo sem preletaval forum in sem opazil tole temo. Sam sem sicer star 29 let in sem diplomiral že dolgo nazaj, ampak imam pa v službi in tudi na splošno zelo podobne probleme. Praktično ne morem navezovati stikov z novimi ljudmi in tudi prijateljev imam iz leta v leto manj. Punce tudi še nisem imel nobene, kar je recimo malo tragično pri moji starosti :p

Kakšnih psihiatričnih zdravil še nisem nikoli jemal, ampak v zadnjem času razmišljam če bi bila to mogoče rešitev. Pač da bi začel jemat tablete, zaradi katerih bi postal bolj družaben in imel večjo samozavest. En prijatelj mi je govoril da naj bi pri tem pomagalo zdravilo Lyrica/pregabalin. Zanima me če ima kdo s čim takim izkušnje.

Ali obstajajo tudi kakšne skupine za samopomoč na to temo? Pred leti sem se udeležil sestanka neke skupine društva DAM, ampak so imeli ljudje tam težave bolj z depresijo, ki jih jaz (na srečo) nimam. 

OsamljeniJezdec, zate žal nimam konketnih nasvetov, jaz sem imel to srečo da sem imel na faksu enega sošolca iz gimnazije tako da sem se družil z istimi ljudmi kot on. Drugače bi bil verjetno na istem kot ti.

[Cvetlica]

Po mojem mnenju za tvoje težave tableti niso rešitev. Ne ostane ti nič drugega kot da se opogumiš in začneš ogovarjati ljudi

[ron]

Ja samo meni je totalno zoprno če mi nekdo naklada o stvareh ki me ne zanimajo. Ne vem če sem sam sposoben narediti tak miselni preskok da bi začel to delat drugim ljudem

Ampak kakor razumem naj bi to bilo potrebno za navezovanje medčloveških kontaktov?

[Aslan]

Ja samo meni je totalno zoprno če mi nekdo naklada o stvareh ki me ne zanimajo.

Fajn je kar prijazno povedat, da te ne zanima konkretna tema pogovora ...
in vedet, da kot oseba ti je pa ta človek vseeno lahko prijeten.
V kolikor pa nimata skupnih interesov, tem pogovora pol pa se poti razidejo.

Le zakaj bi morali sodelovati v temi, ki nas ne zanima ali nam zbuja nelagodje?
Tudi meni je Ok če bi mi nekdo pove česa ne želi, da ga nevedoč ne spravljam v neprijeten položaj.

[ron]

Aja no jst sem bolj tih človek in pol vsak sogovornik avtomatsko domneva da me zanimajo njegove nebuloze :p

Drugač pa je meni še posebej s puncami res težko, ker nimam pojma kako bi začel pogovor. Pa tudi razmišljam da imajo itak dosti svojih skrbi in jih povrhu že itak stalno tipi ogovarjajo tako da jim verjetno dodatni pogovori niti niso v interesu.

[ron]

Aja pa v moji starosti jih je 95% sigurno že poparčkanih

[Aslan]

Ron pravzaprav je res težko pristopit z idejo osvajanja ... torej bit že v štartu "zanimiv" zanjo.

Če pa pristopiš kar tako k osebi in si radoveden kdo je, kaj jo zanima ... pa lahko povprašaš.
In predvsem sebe vprašaj kaj želiš ti o sebi podelit z njo.
Spoznavanje je dvosmerna komunikacija ... povem kaj o sebi jaz - poveš nato tudi ti ...
In če rečemo kaj trapastega, neprimernega ali hecnega se pač zasmejemo na svoj račun ... 
Vsem se to dogaja ... naučiti se moramo smejat se svojim kiksom in ne se obsojat in bit sami do sebe hudi kritiki.

[illusion]

Hej!

Prebiram že en čas forum. Morem rečt, da imam isti problem z navezovanjem stikov. Dokler sem hodla v šolo in tako in drugače bila vsakodnevno v stilu z ljudmi je še nekako šlo. Čeprav so bili to zelo površinski odnosi. Zdaj ko sem stara 28 in je vse to za mano, pa se pojavi problem, da sem praktično brez družbe. Težko navezujem stike in jih tudi ohranjam. Redko s kom se ujamem. Težko sem odprem, sem sramezljiva in ljudje hitro sklepajo, da nisem zainteresirana. Nisem tista ta glasna. Več ali manj imam rada svoj mir in samoto pa vendarle bi rada kdaj s kom se podružla. Tako da ja, ravno kakega pametnega nasveta nimam. Me pa na nek način tolaži ta forum, ko vidim, da nisem edina s tem problemom. Mogoče kakšna ideja kje sploh navezat stike? Oz. tisti, ki ste dali to skoz kako ste to rešili?

[Cheaney]

Kakšnih psihiatričnih zdravil še nisem nikoli jemal, ampak v zadnjem času razmišljam če bi bila to mogoče rešitev. Pač da bi začel jemat tablete, zaradi katerih bi postal bolj družaben in imel večjo samozavest. En prijatelj mi je govoril da naj bi pri tem pomagalo zdravilo Lyrica/pregabalin. Zanima me če ima kdo s čim takim izkušnje.

Ali obstajajo tudi kakšne skupine za samopomoč na to temo? Pred leti sem se udeležil sestanka neke skupine društva DAM, ampak so imeli ljudje tam težave bolj z depresijo, ki jih jaz (na srečo) nimam. 

OsamljeniJezdec, zate žal nimam konketnih nasvetov, jaz sem imel to srečo da sem imel na faksu enega sošolca iz gimnazije tako da sem se družil z istimi ljudmi kot on. Drugače bi bil verjetno na istem kot ti.

Pregabalina še nisem poskusil, a to se kaj predpisuje pri nas?...poznam pa phenibut, ki enim pomaga bit bolj zgovoren in manj anksiozen. Meni se zdi en boljših legalnih 'dodatkov' in mi je pomagal parkrat zaspat med izpitnimi obdobji-spiš dobro, ampak se ti ful sanja, po mojem mnenju mi je tud izboljšal pomnjenje snovi.

Skupina za navezovat stike? Ja, to bi šel

Js sm veliko časa na faksu preživel s kolegom (no in kolegi v bistvu), ki je bil ful socialno spreten in je bil vedno obkrožen z lepimi ženskami. Od njega sem se ogromno naučil, tako da veliko raznih zakonitosti v odnosih poznam, ampak sprejemam jih pa ne in prilagajam se slabo...  Še zdej ko kdo razlaga kako nas različne lastnosti privlačjo, kar zavijam z očmi, se kdaj spomnim na kakšnega kolega, ki je bil skoraj z vsako žensko s katero je šel ven-pa so se mi zdele kar precej različne (od zelo inteligentnih, zanimivih, do čist povprečnih...).
Sploh mi ni jasno kaj točno ni ok pri men...če bi vprašal ženske, bi bi bil skor za ožent, v bistvu pa ne dost dober niti za spat.

Dokler sem hodla v šolo in tako in drugače bila vsakodnevno v stilu z ljudmi je še nekako šlo. Čeprav so bili to zelo površinski odnosi. Zdaj ko sem stara 28 in je vse to za mano, pa se pojavi problem, da sem praktično brez družbe. Težko navezujem stike in jih tudi ohranjam. Redko s kom se ujamem. Težko sem odprem, sem sramezljiva in ljudje hitro sklepajo, da nisem zainteresirana. Nisem tista ta glasna. Več ali manj imam rada svoj mir in samoto pa vendarle bi rada kdaj s kom se podružla.

Ja, ko se šolaš še nekak gre, po tem vse zamre. Iz mojega življenja ljudje kar zginejo, pff in jih ni več- recimo ni več smsa, ni več maila, so kar naenkrat zasedeni...
Pri men je problem, da ljudje s katerimi delam so po večini izredno karizmatični, zgovorni in me izčrpajo. Da ne rečem, da ženske enostavno 'morajo bit' in debate o njih so itak nuja. Če bi vedli kakšno je stanje pri meni, bi jih velik imelo odpor do mene-ker če nimaš lepe partnerke in veliko poznanstev, si nesposoben. Enostavno, s temi ljudmi nismo na istem nivoju. Pri njih lajf zgleda zelo enostaven, kot bi vse delali z lahkoto-sej vem, da ne, sam po svoje vse imajo-super odnose, ki jih razveseljujejo.

[aria]

Jaz mislim, da pri navezovanju stikov ni nekih pravil,ki bi vedno držala. Težko je nekoga naučiti kako navezati stik, ker je veliko različnih pristopov,ki so primerni za različne situacije. Preprosto moraš imeti nek filing, moraš čutit kaj je najbolj primerno.

Cheaney, mislim,da ni preveč pametno,da posnemaš tvojega kolega. Ker to pač nisi ti. Bistvo je,da delaš tiste stvari,ki te veselijo in boš s svojim veseljem,pozitivno energijo privabil mnogo žensk. Če boš posnemal druge, bo to izpadlo kot v gledališču. Ne bo naravno.
Tvoj kolega verjetno obvlada kako oddajati tako kemijo,ki ženske privlači. Verjetno mu je to naravno dano. Mislim pa,da se da tega tudi naučiti, vendar ne tako da posnemaš druge, ampak da se poglobiš vase s pomočjo nekoga,ki bi te znal naučit oddajat pozitivno kemijo.

Illusion, najprej moraš ugotoviti s katerimi ljudmi se ujameš. To,da se težko odpreš pomeni,da ljudem ne zaupaš. Nekateri bodo potrpežljivi in bodo počakali, drugi na žalost ne. Tudi,če si bolj zaprti tip, pa moraš pokazati zanimanje za druženje. Da odnos obstaja, moraš vanj vložiti nekaj svojega truda. Več kot vložiš, bolj trden je odnos. Če želiš najti nekoga, s katerim bi se le občasno družila, moraš iskati med ljudmi,kateri tako kot ti ljubijo samoto,so bolj umirjeni, saj tistim bolj živahnim tako druženje ni dovolj. Taki potrebujejo bolj energične ljudi, kateri brez napora veliko vložijo v sam odnos.

Na splošno se ljudem,ki nimajo družbe to opazi na obnašanju. So bolj umirjeni,samozadostni in nimajo tako velike potrebe po družbi kot tisti,ki so družabni. To se čuti, se opazi glede na to kako se oseba odziva. Ni narobe, ampak razumljivo je,da taki ljudje ne bodo obkroženi z veliko ljudmi,saj niti nimajo dosti velikega interesa.

[simonchy]

Mogoče samo dodam mojo izkušnjo.
Ugotovila sem, da je pomembno si upati pač biti ti v družbi. Se sprejemati, se imeti rad in potem tudi privabiš ljudi k sebi (ker oddajaš energijo). Vem, da se velikokrat ponavljam, glede tega, da se je potrebno sprejemati in se najprej imeti rad, ampak jaz sem šele tako zaživela. Kot da prej sploh ne bi obstajala, ampak sedaj, ko sem "nekako" (to pomeni, da še delam na tem) zadovoljna sama s seboj tudi taki (zadovoljni, veseli) ljudje prihajajo v moje življenje. Zanimivo, ampak resnično.

Z določenimi prijateljicami sem obudila stik, z nekaterimi sodelavkami sem stkala bolj "trdno vez", spoznala nekaj novih prijateljev... lažje se odprem in zaupam - prej sem imela zelo veliko težav s tem - bala sem se odpreti in nisem mogla zaupati.

Tako da vse bo, če le želimo. 

[illusion]

Illusion, najprej moraš ugotoviti s katerimi ljudmi se ujameš. To,da se težko odpreš pomeni,da ljudem ne zaupaš. Nekateri bodo potrpežljivi in bodo počakali, drugi na žalost ne. Tudi,če si bolj zaprti tip, pa moraš pokazati zanimanje za druženje. Da odnos obstaja, moraš vanj vložiti nekaj svojega truda. Več kot vložiš, bolj trden je odnos. Če želiš najti nekoga, s katerim bi se le občasno družila, moraš iskati med ljudmi,kateri tako kot ti ljubijo samoto,so bolj umirjeni, saj tistim bolj živahnim tako druženje ni dovolj. Taki potrebujejo bolj energične ljudi, kateri brez napora veliko vložijo v sam odnos.

Na splošno se ljudem,ki nimajo družbe to opazi na obnašanju. So bolj umirjeni,samozadostni in nimajo tako velike potrebe po družbi kot tisti,ki so družabni. To se čuti, se opazi glede na to kako se oseba odziva. Ni narobe, ampak razumljivo je,da taki ljudje ne bodo obkroženi z veliko ljudmi,saj niti nimajo dosti velikega interesa.

Res je. Še vedno, s kom sem se družla na daljši rok, so bili to umirjeni ljudlje. Ostalim nisem niti v samem štartu zanimiva. Pa tudi dvomim, da bi z ljudmi, ki so popolno nasprotje mene, se razumela. Je pa tako, da so ti ljudje šli vsak svojo pot. Vsi so že poročeni ali pa v vezi, z otroki. Kar mene sploh ne moti. Samo s tem smo se nekak oddaljili in tudi ko sem poskusla še priti v stik, sem vidla, da ni interesa. Tako da iščem nova poznanstva. Sej nekje še pa morajo biti tisti ta tišji, mirnejši.. Naučit se morem kako led prebit in s tem svojo začetno zadržanost. Ko sem enkrat odprem znam biti tudi glasna in prava klepetulja. Ampak ravno zaradi moje zadržanosti, dam napačni prvi vtis. In s tem še koga odvrnem, ki mogoče pristopi do mene.