list
Novinec / novinka
 Odsotni
Prispevki: 7
|
 |
« dne:: nedelja, 30. avgust 2015 ura: 18:16 » |
|
Pozdrav vsem skupaj. Sem še en primerek panične motnje in sem se odločila pridružiti vsem vam sotrpinom na tem forumu. Svoj prvi napad panike sem doživela dva meseca nazaj v avtu. Bilo je grozno, zastrašujoče stanje z vsemi običajnimi simptomi za panični mapad (divjanje srca, dušenje, občutek izgube zavesti, mehke roke in noge,...). Trajalo je 20 minut, potem sem se počasi v dobri uri umirila. Seveda nisem vedela, kaj mi je. Nekako sem mislila, da sem dehidrirala, ker je bilo takrat zelo vroče in res sem bolj malo pila. Potem se je napad čez tri dni ponovil, spet v avtu, z enakimi simptomi, le jakost vseh občutkov groze je bila manjša. Spet sem za vse skupaj krivila vročino in nisem posebej več razmišljala o tem. A vožnje z avtom so postajale vse bolj težke. Čudni in tesnobni občutki, strah v pričakovanju novega simptoma,... tako da sem se morala na svoji običajni poti v službo in nazaj večkrat ustaviti ob cesti za nekaj minut in potem nadaljevati z vožnjo. In vse bolj sem razmišljala, da sem verjetno hudo zbolela.
Osebna zdravnica mi je rekla, da so to panični napadi oz. panična motnja. Seveda sem pobrskala po spletu, kaj to sploh je. In ob prebiranju sem uspela izdelati v sebi en kup slabih občutkov in groze. Zdaj sem večino dneva z mislimi pri paniki. Sem utrujena, z glavoboli, brez volje, tiščanje v prsih, občutek nošnje težkega bremena v telesu, tiščanje v grlu in sencih, brez volje za karkoli... Sprva me je bilo strah le samostojne vožnje z avtom, vendar so strahovi napredovali. Uspelo mi je razviti panični napad v avtu kot sovoznica, v trgovini, na obisku pri dobrih prijateljih, na klepetu pri sosedih,... Vsi napadi so bili sicer precej manjše jakosti kot je bil prvi napad, tisti je bil najhujši. Vendar še hujše kot je panični napad je to stanje, ki ga preživljam vsak dan. Z mislimi sem ves čas pri tej motnji, težko se sprostim, da bi mislila na nekaj povsem drugega. Tudi ko sem z otroci in možem, sem z delčkom misli še vedno pri paniki. Strah me je, da ne bom nikoli več enaka kot sem bila pred prvim napadom.
Sicer imam urejeno življenje, razumevajočega moža, dva ljubka mala otroka, službo. Res pa je, da imam vsakodnevno kup obveznosti in vedno sem v hitenju. Služba je zelo stresna, odgovorna. Popoldan otroci in njihove obveznosti, hiša, opravki, vedno neko hitenje. Nikoli nimam zares časa za sebe. Očitno je nekoliko preveč vsega, čeprav bi marsikdo lahko rekel, da imam idealno življenje in da ni razloga za panično motnjo.
Po vsem prebranem o paničnem napadu in panični motnji sem odločena in imam voljo to premagati brez zdravil, z ustrezno terapijo. Imela sem prvi obisk pri psihologu, zdaj se bova srečevala enkrat tedensko. Seveda pa tu naletim na največjo težavo, to je vožnja z avtom. Največji strah imam pred samostojno vožnjo in skoraj vedno mi uspe priklicati napad v avtu. In ta strah je tako močan, da ne zberem dovolj poguma za prvi korak. Najhujše je, da sem tako rekoč čez noč ostala nemobilna, kot bi bila na invalidskem vozičku. Nisem sposobna vožnje, ki jo nujno potrebujem do zdravnika, psihologa, po opravkih, trgovina, otroci in šola,...
Zanima me, kako ste ostali zbrali ta pogum za prvi korak in prvo soočanje s svojimi največjimi strahovi. Kakšen je vaš nasvet, da se bom vsedla v avto in odpeljala na terapijo? Saj mi pomaga mož, vedno mi je na voljo, da me pelje. Ampak enkrat se bom morala sama zopet vsesti v avto in peljati. In se mi zdi, da je iz dneva v dan hujše, večji strah. Se že povsem pripravim in pregovorim, da se bom odpeljala, a je strah premočan...
Hvaležna bom za vsak vaš nasvet. Predvsem me zanimajo izkušnje, kako ste naredili prve korake do izboljšanja brez uporabe zdravil, zgolj s terapijo.
Srečno vsem.
|
