Še moja zgodba

[lunica12]

Pozdravljeni!

Tudi jaz sem na tem forumu nova, zato bi napisala svojo zgodbo. Lahko rečem, da sem imela srečno otroštvo. Nikoli sicer nisem bila med priljubljenimi v šoli, ker sem bila bolj zadržana sem si težko našla prijatelje. Poleg tega sem že od nekdaj nesamozavestna, sicer se je to z odraščanjem nekoliko izboljšalo, a še vedno je daleč od tega kar bi rada. V družini smo se zelo dobro razumeli, starša sta me imela zelo rada in mi to tudi pokazala. V osnovni šoli sem bila dobra učenka, enako v srednji in vpisala sem se na faks, ki me je veselil. Preselila sem se v novo okolje, dobila prijatelje in zgledalo je, da se bom med študijem imela dobro. Potem pa je v prvem letniku mojega faksa zbolela moja sestra, in to za neozdravljivo boleznijo. Takrat se mi je podrl svet. Bila sem neprestano živčna, samo spala bi, nisem imela več motivacije za učenje in bila sem čisto brez volje do življenja. Smilila se mi je sestra in smilila sta se mi starša, ker sem vedela, kako močno trpita ob njeni bolezni. Prvi letnik sem tako zaključila neuspešno, kar me je še dodatno potrlo. Bila sem dobra učenka, zlata maturantka, zdaj pa sem se počutila čisto kot totalni idiot, ki ni sposoben narediti par izpitov. Sama sebi sem se zdela butasta, nesposobna. Po letu in pol hude bolezni je moja sestra umrla. Čeprav smo vedeli, da bo prej ko slej prišlo tudi do tega, je bil to za vse zelo težak čas, sploh za moja starša, ki sta rabila kar precej časa, da sta prišla k sebi. V meni pa je od tistega trenutka ves čas prisoten strah pred smrtjo. Zelo me je strah, da bi zbolel še kdo od mojih bližnjih, da bi kdo urml, da bi se komu zgodila kakšna nesreča. Tudi veliko prej postanem živčna in razdražljiva. Na faksu sem dokončno pogrnila, ga pustila in se prepisala na eno dvoletno šolo, naredila izpite, zdaj pa me čaka še diploma. Pol leta po sestrini smrti sem načrtovano zanosila s fantom, s katerim sva bila skupaj že 5 let. Uredila sva si stanovanje, se preselila skupaj, rodila zdravega fanteka in vse je kazalo, da se mi je življenje uredilo. Delala sem 4 ure na dan, delo ki me veseli, hodila v šolo in skrbela za gospodinjstvo in sina. Partner pa mi je lepo pomagal. Zdaj sem noseča drugič. In spet so se pojavili problemi. Najbolj me moti to, da imam občutek, da mi partner ne posveča nobene pozornosti. Nikoli mi ne poboža trebuščeka tako kot v prvi nosečnosti, vsake toliko dni me vpraša, če kaj brca in mi mogoče vsak drug dan da roko na trebuh, pa še to samo za par sekund. In to je vse kar ga zanima glede nosečnosti. Nikoli me ne objame, nikoli mi ne pove, da me ima rad, da ceni moje delo, poljubčka že nisem dobila par mesecev. Če mu kaj pojamram, da me kaj boli ali da sem zmatrana, se samo čudi kako sem jaz lahko zmatrana. Po njegovem mnenju cele dneve samo ležim, nimam nobenih skrbi in obveznosti. Delam samo 4 ure, kar je za njega enako kot nič Mojega dela sploh ne ceni, kar mi je že večkrat pokazal. Če mu pojamram, da imam veliko dela, mi samo reče, da kako pa lahko imam jaz veliko dela, da to ko jaz delam, on naredi mimogrede. Ko grem pospravljat, spet teži, da zakaj ravno zdaj, da sem sitna s tem pospravljanjem in podobno. Brisanje po tleh enkrat na teden je za njega veliko prepogosto, jaz pa imam rada pospravljeno. In kadarkoli začnem kaj delat, se skregama. Jaz bi rada da bi mi kdaj rekel, da sem pridna ker se trudim in ker skrbim za gospodinjstvo, on pa mi vedno da vedeti, da to delo ni nič vredno. Nič kar pričakujem od njega ne dobim. Rada bi samo, da bi me podpiral pri tem kar delam, da bi mi pokazal da ceni moje delo in trud, da bi mi pokazal, da me ima rad in da mu nekaj pomenim. Pa ne dobim od njega nič od tega. Samo grajo, samo kako sem nesposobna.  In zato sem pogosto žalostna in depresivna, pogosto se jokam, čutim se nepomembna, nesposobna in sploh navadna smet, ki je nima nihče rad in je nihče ne ceni. Imam življenje, ki bi mi ga lahko marsikdo zavidal. Imamo urejeno stanovanje, oba imava dobre službe, nimamo finančnih problemov, smo zdravi. Jaz pa sem kljub temu tako nesrečna, in to čedalje bolj in ne vem kam vse to vodi.

Hvala, ker ste me brali!

[Arwen]

za začetek lep pozdrav in objem  in dobrodošla med nami

arwen

[morska deklica]

Kaj pa, če bi mu to povedala, kar si tukaj gor napisala - glede vaju in tvojih občutkov?

Drži se!

[Nativa]

Koliko se pa ti njemu posvečaš?

[moonica]

Dobrodošla lunica12!


Tud jaz mislim, da je najbolje, da to kar si napisala nam, poveš še njemu ... reci mu, da bi se rada pogovorila z njim, naj si vzame nekaj časa za to ... razloži mu kaj čutiš, kaj si želiš ... in seveda pomisli pri sebi, če bi tudi ti lahko kaj spremenila ... Mogoče, ko sta pričakovala prvega otročka ni bil tako obremenjen, je imel manj dela ... ne vem, ugibam ... Ti se lepo pogovori z njim, povej, da ga razumeš, a da ti določene stvari manjkajo in da bi želela kdaj slišat kakšno spodbudno z njegove strani, saj tudi ti delaš, skrbiš za dom itd. ...

Poročaj nam kako in kaj ... in naj ti bo preostanek nosečnosti kar se da prijeten!

[Jagodka]

Lunica 12 pozdravljena. Tako kot pravijo predhodnice moraš ukrepati čim prej in se pogovoriti z možem. Poznam občutljivost med nosečnostjo, vendar zgleda, da moraš kljub temu narediti ti prvi korak in se začeti pogovarjati. Če se nabere preveč je reševanje konfliktov še težje. Nekaj je očitno v njem sprožilo spremembo in pošteno je, da ti pove zakaj. Lahko je krivo čisto kaj tretjega.
piši nam kaj kako ti gre.

[zvezdniprah]

Lunica 12, se strinjam s tepko, konflikte je dobro reševati sproti, se to samo ptem nabira v tebi in njem in enkrat nepričakovano lahko eksplodira. Povej mu, kaj doživljaš, in prisluhni tudi njemu, mogoče pa je res obremenjen s kakšno drugo stvarjo, ki ni povezana direktno z vama.

Piši še kaj.