Kaj je bolje trpeti ali...

[nada]

No kot sem že v naslovu vprašala kaj je bolje potrpeti ali vzeti pomirjevalo?Ker imam panične napade in sem že dva meseca na bolniški tri tedne pa jemljem 20 mg cipralexa sem večinoma notri v stanovanju.Sama sploh ne upam nikamor iti.Grem edino z možem v trgovino ali s kom ki mi je blizu, če je nujno.To mi je začelo presedati.Vem, da celo življenje ne morem biti zaprta v stanovanje da imam čez tri tedne konec bolniške in bo treba v službo.
No in ko grem ven ko je nujno vzamem Helex 0,25 mg ki pa ga imam samo še 20 tabletk zdravnica mi ga je itak predpisala samo za prve 14 dni da se malo umirim potem naj bi po njenem že šlo.Kaj pa če ne bo šlo.Naj napišem še to da gre pri meni za problem ker imam strah pred epi. napadi ki se jih grozno bojim, ker se lahko pri tem poškodujem.Ali se stvari kdaj stabilizirajo in umirijo, ker sedaj sem skoz v nekem mišičnem krču.Je kdo ki ga poleg vsega muči tudi epi?

[kremenko]

Ja, jaz....

če boš ves čas samo razglabljala in razmišljala o epi napadih...jih boš s tem podzavestno tudi sprožala...pred tabo je zeloooo dolga pot...ne bo ti lahko....naučiti se boš mogla živet s tem....tudi jaz sem mogla skozi vse to....zagrabilo me je na cesti...v trgovini...na kolesu...tudi že v avtu...tudi poškodovala sem se...pa ne le sebe...poškodovala sem celo lastno hčerko...

Bolj ko sem zganjala cirkus več napadov je bilo...tudi po več na dan sem jih imela v določenem obdobju....kaj vse nisem pretrpela in preživela....o vsem tem že velikokrat pisala na tem in na starem forumu...malo pobrskaj....bistvo je....s tem je treba živeti....zdravila ki nam jih dajo pa nam tudi pomagajo...ampak...največ pa je v nas samih...v naših bučkah...mi sami moramo znat s tem živet...mi sami se moramo na nek način "naučit" prepoznavat skrite znake pred napadi in tisti, ki so nam blizu...predvsem pa...ne smemo skrivat tega, da imamo epi napade...jaz pač ko sem med neznanimi ljudmi in če me je strah, da se mi bi lahko "zgodilo" odkrtito pojasnim, da pač imam to težavo...naj se me ne ustrašijo...na kaj naj bodo pozorni, predvsem pa da me takoj položijo v bočni položajpovem, da je možnost sicer res minimalna, ampak ČE slučajno pa le...naj ostanejo mirni....in do zdaj se je še vedno dobro izteklo...bili so na smrt prestrašeni, ker pa sem o tem pravočasno spregovorila in povedala vse napotke so mi znali pomagati...verjela ali ne...celo medicinsko osebje v bolnici sem mogla sama podučit kaj morajo najprej narest če me "zagrabi", pač na oddelku za ženske bolezni kjer o tem res nimajo nič pojma...in so obvladali posel...

Saj veš kako se reče...pomagaj si sam...in Bog ti bo pomagal....a veš, draga nova prijateljica....treba je živet dalje...ne pomaga nič...tudi jaz sem bila čisto zaprta in se nisem nikamor dala...samo tako resnično ne gre v nedogled....preprosto hočeš nočeš enkrat moraš sama narest korak naprej...vedno te ne bojo mogli čuvat in varovat...mene so dobesedno začeli vsi ignorirat, tako da so me z zdravmiki vred prisilili, da sem bila prisiljena sama začet mrdat....zelo počasi je šlo....ampak danes sem že velika faca....kar gre...tudi "mečem" se še kar po tleh...padem ko čep, kjer hočeš...ampak....gremo dalje...še cedno me je nasmrt sram teh butastih napadov pa teh krčev in tega, da me drugi vidijo...pa teh bolečin po telesu ko tako vse boli in izčrpanosti...ampak...ni druge...moram dalje...pa čeprav sem za ogromno stvari prikrajšana...

Zato Nada....le pogumno....vzemi si čas...dovolj časa...nikamor ne hiti....to je dolg, zelo dolg proces, to ne gre čez noč...sprejet vse to, dojet, se s tem naučit živeti...počasi...ko pa boš obvladala ti bo veliko lažje...

Nikar ne obupaj...

Drži se in vso srečo ti želim

Kremenko

[poletje]

Nada, ali je tvoja terapija proti epi napadom učinkovita oz. kdaj si nazadnje imela epi napad?

Tudi sama sem imela težave v zvezi z zapuščanjem stanovanja. Jaz sem reševala problem step by step + kombinacija anksiolitika (Paroxat za daljši čas, po ali pred Paroxatom pa sem in občasno po potrebi koristim še malo dozico Xanaxa. Step by step pomeni vsak dan kratki sprehodi oz. sem jih podaljševala.
Meni je šel grozno na živce ta strah, nemoč in zaradi tega sem bila še bolj trmasta in odločna, da nekaj naredim, se premaknem.

Izkoristi te 3 tedne, ko si še doma in začni; vsak dan po malem, z majhnimi koraki in pa kakšen pogovor z psihologom (psihoterapevtom) bi ti prav gotovo zelo koristil. Imaš družino, prijatelje, naj te nekdo od njih spremlja prve dni, ko bo najhuje zapustiti stanovanje, potem pa poskusiš sama na kratke razdalje in jo povečuješ kolikor lahko.

Vse bo OK, boš videla. 

[lio29]

az sem sel pred tremi tedni na hipnoterapijo k dr.pajntarju in se počutim dosti bolje saj mi je čuden občutek v glavi ze skoraj izzvenel in se pocutim kot ze dolgo ne.

[Borc]

Iz mojih izkušenj lahko povem da se stvari s časoma umirijo in stabilizirajo same od sebe. Samo ni treba misliti kdaj bo spet vse v vredu in ali bom sploh dobra...itd.
Stvar ki mi je resnično pomagala je da sem šel v življenje in počasi najdel smisel v majhnih stvareh in delal tisto kar rad delam (šport, druženje z prijetnimi ljudmi, gledanje filmov).

Če boš pa razmišljala o sebi, boš pa razmišljala o trenutnem stanju psihe in kaj se steboj dogaja in venomer boš preverjala ali je vse vredu in kdaj boš spet dobila paničen napad.

Vsak dan se vpraši: Kaj me danes veseli da bi delala? in energijo posveti temu, ostalo ni pomembno.

[kagome]

Ze dlje casa se pripraljam napisati nekaj o pomirjevalih, oz. helexu, in ker sem zdaj na pocitnicah, sem si odlocila vzeti cas da napisem svojo izkusnjo...
Torej..bolana sem (diagnoza: generalna anksioznost z panicnima atakami, agorafobija, in pred kratkim, odvisnik od barbituratov), vec kot 11 let. Anksiozna sem ze od osnovne sole, ampak bolezen stejem od dne ko so se zaceli napadi panike in agorofobija...Vec kot 8 let sem zivela brez kakrsnih koli tablet, pol ko je ratalo ze neznosno ( v mes sem dozivela 2 zivcna zloma), sem se zacela zdraviti pri splosni zdravnici, ki mi je prepisovala najmanjso dozo antidepresivov. Po resnici, na prvi pogled izgledam cist vredu,sem ves cas nasmejana, dobre volje, pozitvnega stava in se ves cas hecam, tako da razumem zdravnike,ko so me prepricevali da ne rabim psihijatra ali nedo Bog pomirjevala. 
Situacja se je slabsala, nisem nic spala, v postelji sem se potila, tresla, zujalo mi je v glavi,zobi so se trele en ob drugega, crne misli, avdio vizualni prisluhi, ter strah, strah, strah...Do sluzbe sem imela pes 2 min, jaz pa sem rabila najmanj 20min da pridem do nje. Naokrog sem hodila s pelenico ker sem ves imela obcutek da mi bo mjehur popustil, vrtoglavice, razbijanje srca...ma kar ces,samo vprasaj
Vsak dan je bilo hujse, ce sem sla kamo z vlakom sem bila ves cas zaklenjena na straniscu (vsi dobro vemo kako higijenska so ta stranisca ), vec kot 10 let nisem bila v kinu, teatru, nisem mogla spiti kavo z prijatelji, rajse bi umrla od lakote kot sla v trgovino, in da ne omenjam tisto najhujse, konstantna, odurna, hladna, neznostna TESNOBA!
Ko sem koncno dobila napotnico za psihijatra, on mi je zamenjal terapijo on predpisal helexe ! Koncno sem zacutila malo svobode, olajsanja, miraaaaa..... Helexe sem s casom zacela piti kot bonbone, ker so mi samo oni pomagali. In ja, ni tehnike sproscanja ki jo jaz ne poznam, ves cas hodim v naravo, ukvarjam s sportom, in vse ostalo kaj je treba delati v taksnih situacijah..vizualizacije,soocanje, bla, bla, bla... Ko sem prisla na 10 mg helexov na dan, sem se prostovoljno odlocila za zdravljenje v Idriji. Hvala vsem gor iz bolnisnice, sestrami, zdravnikom, psihologom, tehnikom, cistilkam....toplo priporocam Idrijo, in ne se bat iti gore, veliko pomaga, a tim je vec kot odlicen!!! Meni je na zacetku bilo neznosno, zmanjsali so mi helexe za vec kot polovico in abstinencna kriza ...to pa nikoli ne bom pozabila: prva tri dni se sploh ne spomnen, celi mesec sem se tresla do te mere da sem koncno dobila muscul fiber, mislila sem da bom znorela, pulila sem si lase z glave in grizla kozo na rokah, nisem vedla kje sem, kateri je dan, kdo sem, ko sem sla na stranisce nisem vedla cemu sluzi toaletni papir, hodila sem na vse stiri, ja res je,hodila sem po hodnikih in stopnicah z rokami in nogami...rajse ne pisem vec...niso najlepsi spomini
Po dveh mesecih sem sla ven iz bolnisnice z majhno dozo helexov, in dan danes jih pije.
Za kaj sem pisala to celo zgodbo? Kot prvo, odvisnost od helexov je na prvemu mestu (pol pridejo kajenje,heroin ,crack, kokain..) in se z besedami ne da opisati kako je grozno "skinuti" se z njih.
Ampak, jaz sem pripravljena placati davek: zdaj imam izbiro: ali bom sla v pokoj (pri 31 letih!!!!!) NO WAY! , bila zaprta v hisi, in pasivno sedeti doma ko cakam svoj zadnj dan, torej, ziveti kot goba na drvesju, ali riskirati se eno abstinencno krizo in ziveti kolko tolko normalno zivljenje.In ja,jaz sem mirne vesti brez pomislekov izbrala zivljenje in helexe. (Ja, ni terapije in tablet ter raznih koktelov katere nis s psihijatrom poskusili, ali ni bilo nobenih uninkov.). Zdaj sem na "majhni" dozi helexov, 3krat po 0.5 na dan plus po potrebi in zaenkrat ne rabim vec... Vem da se telo navadi in s casom rabi vecje doze, apkak ko se to ygodi, bom sla na bolnisko da se sama "skinem", ce pa ne,grem mirne vest nazaj v Idrijo.
Da slucajno ne bi pomislili da nagovarjam ljudi naj jemljejo helexe (preberiti se enkrat o abstinencni krizi, s tem da se te muke sploh ne dajo opisati besedami), ampak se zavedam da obstaja vec vrsti anksioznosti in tesnobe, panike, agorafobij.. Ce bi se moja dala opisati stevilcno, na lestvici od 1 do 10 moja je 10. In sama sem tukaj malo kriva, ker sem cakala 10 let na zdravljenje, in moja bolezen je rasla, dobijala svoje posebno zivljenje, kot kaksna moja sestra, prijateljica ki me nikoli ne bo zapustila.
Ampak jaz VERJAMEM, da bom ozdravela, globoko VERJAMEM, da bom en dan bila zdrava in zivela zivljenje brez tablet (razen v menstrualnom periodu )...
Tako, to je bila moja izpoved, odsvetujem helexe vsem ki zmorejo brez njih ven iz hise, ki zmorejo brez njih, na sprehod, kino, kavo, ali kar koli...ker, zal, ampak odvisnost od njih je nekaj tako hudega da se ne da opisati..
Yelim da vsi mi tukaj zazivimo zivljenje brez tablet, da zacutimo zjutraj ko se zbudimo nanesto tesnobe, lahkoto zivljenja ki je res lepo. Res, ziveti je nekaj tako lepega...

[trzinka]

Kagome , najtežji del poti si prehodila, zdaj te čaka samo še cilj, ki si si ga zadala.

Pogumna si in taka ostani, si sploh ne morem predstavljati, kakšne muke si preživela.



Drži se,

                                              Trzinka

[kagome]

Hvala Tryinka, res iz dna srca hvala!!
Res je da je vsaka spodbudna beseda zlata vredna in da jih vsi mi tukaj rabimo, cim vec podrske in poguma si medseboj dajemo, tako da bomo vsi cim bolj blizu koncu nasih muk

[MATEJ09]

Ja ti da za mislit tole o Helexsih, vedno ko ga vzamem mam slabo vest, nikakor mine pride na pamet da bi večal dozo. ampak nikoli ne veš. Že kake 3 leta vzamem enega na dan 0,5 mg ali kakšen dan nobenega. Večkrat je bil pomoč da sem kaj začel na novo ali opravil delo ki ga zaradi živčnosti nebi mogel, ker sem se tresel ko norec. Mislim, da so dvorezen nož tale pomirjevala.
Tak pač je v življenju, da nekatere stvari moramo naredit za ljubi kruhek, nobeden te ne vpraša kako se počutiš ampak, če ti ne rata pač padeš nižje po socialni lestvici. To pišem zaradi tega ker si omenila pokonjino.
Tak da nimam še jasnega odgovora ali dat čisto roke stran od pomirjeval ali si pomagat z njimi.
Verjetno je marsikdo na istem kot ti in je že poskusil marsikaj drugega. Zaenkrat se mi zdi da ne preostane drugega, kot bit zelo pazljiv z Helexom in podobnim, pa še vse drugo poskusit, psihoterapijo, šport itd.  Pa če že razmišljat ali vzeti ali ne je pol še vseeno boljše polovica kot cela tableta.

[kagome]

Ma, zdaj se mi zdi da se kar dosti pogovarjamo o helexih, zakaj obstaja poseben topic, ampak bom vseeno nadeljevala to zgodmo, ker vem kako se pocutis. Ko sem zacela jemljati helexe, sploh nisem vedela da je mozna taksna odvisnost od njih. 1 000 procentov sem prepricana da so me zdravniki opozorili kaj so te tablete in naj se ne "igram" z njim, ampak takrat sem bila v takemu stanju, da sploh nisem registrirala kdo mi kaj govori, vem samo da sem se tresla in potila v ordinacijah in bila popolnoma v svom svetu, in da sem samo "intuicijsko" znala kdaj rabim pokimati z glavo, kot v smislu " ja, ja, gospod zdravnik, vse sem razumela, ne bo nobenih pomot"!!! Po resnici ne da nisem razumela kdo kaj in zakaj neki govori, takrat sploh nisem vedla kjer sem in kaj se dogaja in kdo je sploh ta gospod v beli halji in kaj on hoce od mene
 Ja, res je, helexi  so dvojno rezilo, in bolj hudo je ta druga stran, stran odvisnosti. Matej, ne vem kaj naj ti tocno svetujem,..najbolj eticno bi bilo da ti recem ne jih jemljat sploh, ampak jaz za sebe vem da ni nobene (zaenkrat) druge alternative da bi sploh sla ven iz hise, kje pa sla v sluzbo ali pa tudi na navaden sprehod... Poskusaj jih jemljati res cim manj, res samo po hudi potrebi, ker zelo dobro vem kako je NEZNOSNA abstinencna kriza ko jih en dan opustis. Zal, sla sem skozi marsikaj slabega, ampak do zzdaj se  mi zdi da je odvajanje od helexov skoraj najhujsa rec ki se mi je do zdaj zgodila. Ne vem kaksna je tvoja stopnja anksiozosti, tesnobe ali cesar ze, ampak poskusi se drzati nazaj od pomirjeval kolikor se ze da. Na koncu konca, vsi si zasluzimo saj kratek "pocitek" od nasih tezav, pa magari si morali obcastno (in zelo redko), pomagati s kemijo. Ker iz lastne izkusnje vem da sem zaradi mocnih napadov dvakrat imela popolni zlom. In zdaj si privoscim da se saj za par urc pocutim lahkotno,..zdravo...brez tesnob in podobnih zadev. Moje telo si res zasluzi in potrebuje pocitek..
Drzi se...in vedi da tudi hudim zadevam enkrat pride konec..prej ali slej..

[tinkibinki16]

Ojla,

Pri meni pa tako: septembra sem zbolela za hudo depresijo in seveda ni šlo brez anksioznih napadov, pa da ne govorimo od obsesivnih misli. Bila sem prepričana da se mi bo sfencljalo. Poleg tega, da nisem mogla nič, sem morala skrbeti še za dva majhna otročička. Morala sem se pobrati, ker sta me nujno rabila in sem šla po dveh mesecih muk (poporodna depresija z zamikom-prepričana sem že bila, da je bila napaka, da sem rodila, da bi ju lahko tudi poškodovala, da bi sebe lahko fliknila skozi balkon itd) k psihiatru, ki mi je predpisal 10 mg Cipralexa. Ker se mi je seveda bluzilo, kaki so stranski učinki tablet in sem jih seveda jaz kar vse imela sem šla nazaj po 14 dneh pa mi je predpisala še Helex. In seveda nisem pojedla nobenega. Rajši tolčem z glavo v zid , ker zelo dobro poznam kaj je odvisnost od tablet in kako je zdravljenje v Idriji (sicer ne od Helexa pač pa od nekega Tramala). Gre za človeka, ki mi je zelo blizu. Vem, da Idrija ni tak bavbav, kot sem jaz mislila poprej, vendar jaz še vedno ne bi rada gor.

No uglavnem; zdaj sem že prav super in kdaj kmalu že pozabim vzet AD. To mislim, da je že napredek. Prej sem jih vzela točno na uro, ker sem se bala, da potem ne bo delovalo Mislim, kaj vse človek lahko verjame, ko ni vse lih v redu. Pa še Helex sem nosila s sabo vedno naokrog, če me slučajno preveč napade panika, pa ga vseeno nisem vzela in čakala da mine. Pa tud če mi je srce kmalu skočilo ven, pa tresavica, pa vrtenje, pa občutek da boš umrl,...Uglavnem ne privoščim nobenemu tega sranja.

Držite se, saj po dežju vedno posije sonce

[gogi]

Jz sem tut dobila s Cipralexom še pomirjevala Xanax in nisem vzela nobenga. Bilo je zelo hudo, za umret, ampak sem raj trpela in splačalo se je. Menim, da je včasih bolje malo dlje potrpet kot pa se predat. Seveda pa ne čutimo vsi enako in smo si različni. Če se le da, zdrži.