Tesnoba, panični napadi - še moja zgodbica

[Dejan.P]

Pozdravljeni,

Da se najprej predstavim... sem 28 letni korošec, povprečne zdrave postave, karakterno dokaj impulzivna osebnost, ki recimo da ve kaj hoče v svojem življenju. Pri 20 sem končal svoje šolanje na strojnem faksu in sem sedaj zaposlen kot vodja projektov....

No tukaj pa še moja zgodbica o panični motnji, stresu in tesnobi... morda se še kdo najde v njej, zna dati kakšen nasvet kako si pomagati 

Prvi panični napad sem doživel ca. 8 let nazaj v službi po jutranji kavici... Simptomi čista klasika -> omotičnost, hladen znoj, mravlinčenje v nogah in rokah, stiksanje v prsnem košu... in seveda sem pristal na IPP v mišljenju da umiram, kjer pa se je po vseh testiranjih izkazalo, da sem seveda fizično zdrav. Kaj je ozadje tega napada seveda nisem vedel, niti si nisem znal razložiti za kaj naj bi šlo in tako sem zaključil s svojo teorijo, da pač očitno nisem dovolj jedel in sem imel napad slabosti. Takšnih napadov sem imel do letošnje spomladi (torej v ca. 8 letih) recimo 10-12... vedno prispel na koncu na IPP in vedno ista diagnoza... nič ti ni?!? No in letos tam sredi aprila ponovno doživim napad - prične me duštiti, srce mi razbija, v prsih me stiska in "ne pridem do sape"... ponovno prispem na IPP in ja.. kakšno presenečenje -> zdrav kot ribica  .  Ker pa tokrat nisem želel zaključiti z dejstvom da je vse ok, če pa imam občutek da bo vsako sekundo po meni, sem se končno spravil in začel raziskovati po spletu... vtipka simptome in seveda vsaka druga spletna stran omenja panične napade, tesnobo ali panično motnjo... moji simptomi se prekiravjo v pikico.

Negativna plat tega spoznanja, sedaj ko pač vem kaj je moj problem pa je sledeča. Vsakič ko sem doživel ta napad, pa nisem vedel za kaj gre, sem čez čas pozabil in življenje je steklo po parih dneh tesnobe normalno dalje. Sedaj, ko pa končno vem in imam diagnozo, pa se enostavno ne znam več sprostiti?!? Že dobra dva meseca me spremlja zelo zoperna tesnoba, tiščanje in špikanje v prsih, napadi omotice itd... pač skrajno nelagodno počutje. Se je komu že zgodilo to? Kot da bi odprl nek ventil nelagodnega počutja, katerega ne gre zapreti?

Poiskal sem si tudi pomoč pri psihoterapevtu, kateri mi je lepo razložil kaj se dogaja, kaj je razlog posameznega počutja, simptoma... prebral sem tudi na tone forumov, knjig itd. vse je jasno, vse razumljivo... izvajam avtogeni trening, dihalne vaje, mah ni da ni... sam umiriti se pa ne morem že dobra dva meseca. Je seveda vmes tudi kak dan, dva, štirje, ko se počutim perfektno; so pa vedno in zelo pogosti dnevi, ko so v k. Sploh pa me jezi, ker tile simptomi kar krožijo... en dan je vrtoglavica in omotica (to me najbolj utruja in izmuči), en dan me špika in tišči v prsih, en dan me potem boli glava, mi piska v ušesih itd. . Samih paničnih napadov nimam toliko pogosto... recimo na 14 dni eden, vendar jih pač sprejmem, počakam 20 minut da izvenijo in to je to (seveda je tistih 20 minut mučnih a se jih pač preživi)... bolj so mi moteče te vsakdanje omotice in občutki tesnobe.

Torej... morda rahlo neumno vprašanje za ta forum... sam a je še kdo v takšni situaciji? Sem morda preveč zagnan k izboljšanju in morda želim preveč na silo izsiliti izboljšanje?

aja...AD-jev ne jemlem in iskreno jih za enkrat ne želim. Vzamem pa občasno kak apavrin ali helex, ko se res nisem v stanju pomiriti... recimo dva, do tri na teden.

Vsak nasvet, komentar, podoben primer zelo dobrodošel... hvala 

[slovenka]

Dejan, kot bi brala o sebi.
Tudi moji napadi so se pojavili že pred več leti. Nekaj časa sem se mučila brez Ad, a ni šlo. Jedla sem jih okrog dve leti in potem prenehala. Potem je bil mir kakšnih 8 let, zdaj pa sem spet tam. Napadi panike, omotica, nervoza, grozno. Jaz pa imam zdaj drug problem- stranski učinki uvajanja Paroxata, ki jih prvič sploh ni bilo. Čeprav jih jemljem že en mesec, sem zdaj še slabše in komaj čakam, da končno primejo. Sploh se več ne sprostim, sam čakam, da me bo zagrablo. Zdravnica pravi: Zdržite. Ja, moram, da končno spet zaživim.
Ko bereš ta forum, vidiš, da nisi sam, da je tega ogromno in vse te zgodbe te malo potolažijo, čeprav bi seveda bilo boljše, da jih ne bi bilo treba brati.
Moje priporočilo: če ne bo šlo, pojdi na Ad in skupaj s terapijo bo boljše. Srečno.

[Dejan.P]

slovenka: ja je zanimivo... ko človek enkrat zaradi teh tegob bolj sledi tej temi, dejansko ugotovi koliko je na svetu tega... sploh ne morš verjet. Kar se tvojih težav z AD-ji tiče ti želim veliko uspeha in čim hitrejši prehod na okrevanje 

Še eno vprašanje... kako je glede športa? Bral sem, da se domneva al je celo dokazano, da mlečna kislina lahko povzroča panične napade... Včasih oz. še dva meseca nazaj sem zelo rad zahajal v fitnes ( 3-4x tedensko), zdej pa si zarad teh napadov dejansko ne upam več.  ... je kaj dejansko na tem al je tole bolj farsa? Ker po drugi strani (spet po prebranem tu na forumu) naj bi se človk vsaj enkrat tedensko orng preznojil. Ima kdo kaj za povedat o tem?  Sicer grem na pol urni tek vsak dan, sam to ni to...

[betula]

Živjo Dejan,

če si finančno sposoben, bi bilo najbolje poiskat dobrega psihoterapevta in redno obiskovanje terapij, da boš odkril zakaj tesnobni občutki in panike.(je pa res da so zdaj dopusti in boš verjetno lahko začel s septembrom) Prva stvar, ki je zelo pomembna je, da se ne prepuščaš tem občutkom, ker vodijo v začaran krog (vem to je le teorija), ampak govorim iz lastnih izkušenj. Če na dan športaš pou ure, je čist vredu, neglede na kak način. Probaj si pomagat še s kakšnimi dodatki kot so magnezij, B-kompleks in omega 3 ,6 in veliko vode. Je pa res, da bi človek naredu vse, da bi to čimprej izginilo, vendar ni bližnjice. Stvari se dolgo nabirajo, imamo določene vzorce, po katerih funkcioniramo in spremembe tečejo počasi.

Zapomni si, nobeno stanje ne traja večno- to je mene vedno držalo pokonc, v najhujših napadih tesnobe.
Lp

[Dejan.P]

Hej betula

Sem bil samoplačniško pri terapevtu in sva pri drugem obisku tudi za enkrat zaključila ( se slišiva čez mesec dni)... je bilo morda prehitro? Pač dejstvo je, da mora človk največ truda vložit sam da mu bo bolje... obrazloženo mi je bilo kako človek funkcionira, s "tehnične" plati mi je bilo obrazloženo, zakaj ni možno da bi znorel, zakaj ni možno da bi me infarct in zakaj pride do posameznih simptomov kot je vrtoglavica itd. in moram rečt da so mi te obrazložitve zelo pomagale... ni več tistega strahu pred infarktom, norostjo, smrtjo... So pa tu še vedno ti nadležni simptomi kot je vrtoglavica, špikanje v prsnem košu in tist zopern občutek tesnobe (pač kot da ti nekaj tišči prsa skupaj).

Sicer se zavedam kje sem delal napake v zadnjih letih (pač preveč osredotočen na kariero, spanca po 4-5 ur na dan, do konca opustil družbeno življenje, se preveč zaprl vase itd...), kar pa bo pač treba postavit nazaj na prave tire...

Moram rečt da zlo paše se mal razpisat o teh stvareh... 

[ojjoj]

Dejan.P,verjemi,da nas je veliko sotrpinov,ki na različne načine premagujemo to grozno počutje.Sama sem že vrsto let na ad,enkrat na višji dozi,drugič malo zmanjši.zdrži

[Dejan.P]

Ena zelo zanimiva včerajšna kar se mi še tudi ni zgodilo  . Po druženju s prijateljem pridem domov in se res počutim perfektno... nič omotice, nič stiskanja, lepo sproščen v glavnem nobenih telesnih nelagodij... sam sebi rečem "uf kako se pa zdejle dobro počutim" in potem par sekund zadaj  druga misel... "čak mal... to je skoraj predobro... tu neki ne štima" ... deset minut za tem že napad panike... na koncu sem se moral sam sebi nasmejati.  Res zanimivo kak vpliv lahko ima par negativnih misli na celo telo   

[simco1]

Ja mislim, da je to res. Tudi sam zadnje čase že od jutra samo razmišljam kako se počutim. Potem se stanje spet poslabša, kot bi si prav priklicali svoje bolezenske znake. Kot bi bil v začaranem krogu.

[mina]

Torej... morda rahlo neumno vprašanje za ta forum... sam a je še kdo v takšni situaciji?

Tole tvoje vprašanje mi je danes polepšalo večer. Sem se tako od srca nasmejala....
Tu gor nas je ko listja in trave, vseh let, vseh struktur in vsak s svojo zgodbo. Kot vidiš. 

Res zanimivo kak vpliv lahko ima par negativnih misli na celo telo

Ja, res. Če si rečeš, da ne razmišljaj o tem, ti bodo misli begale ravno v to smer. Zato je bolje, da ko čutiš, da te nekaj "grabi" preusmeriš pozornost drugam. Kako? Npr. iščeš besede na črko Š, iz črk reg. tablic avtov okoli tebe skušaš narediti besedo, poskušaš od 1000 odštevati po 27....ipd. finte nas starih borcev.  . Boš videl, kako pomaga, za ne verjet. 

[betula]

Hej betula

Sem bil samoplačniško pri terapevtu in sva pri drugem obisku tudi za enkrat zaključila ( se slišiva čez mesec dni)... je bilo morda prehitro? Pač dejstvo je, da mora človk največ truda vložit sam da mu bo bolje... obrazloženo mi je bilo kako človek funkcionira, s "tehnične" plati mi je bilo obrazloženo, zakaj ni možno da bi znorel, zakaj ni možno da bi me infarct in zakaj pride do posameznih simptomov kot je vrtoglavica itd. in moram rečt da so mi te obrazložitve zelo pomagale... ni več tistega strahu pred infarktom, norostjo, smrtjo... So pa tu še vedno ti nadležni simptomi kot je vrtoglavica, špikanje v prsnem košu in tist zopern občutek tesnobe (pač kot da ti nekaj tišči prsa skupaj).

Sicer se zavedam kje sem delal napake v zadnjih letih (pač preveč osredotočen na kariero, spanca po 4-5 ur na dan, do konca opustil družbeno življenje, se preveč zaprl vase itd...), kar pa bo pač treba postavit nazaj na prave tire...

Moram rečt da zlo paše se mal razpisat o teh stvareh... 

Pri kom pa si bil, psihologu, psihoterapevtu ali psihiatru? Dva obiska sta definitivno premalo, sicer pa je od vsakega posameznika odvisno kakšno terapijo potrebuje in koliko časa. Vzorci se spreminjajo počasi, treba je delat. To da teoretično veš o teh stvareh, je že prvi korak na bolje, strah se zmanjša, potem pa pride na vrsto praksa in spreminjanje.

Super, da si se sprostil s prijatelji, jah potem pa ta paradoks: kako to da se počutim ok? In si sam prikličeš paniko. To zna bit začaran krog. Nasmejati se sam sebi v takih trenutkih, pa ti iz lastne izkušnje  povem, da je dobro orožje proti tem tegobam. Marsikdo tega ni sposoben
LP

[Dejan.P]

Eno vprašanje... Dnevno si merim pritisk in načeloma vse štima... imam tam 110-120 / 70-80... Kako pa je s srčnim utripom? Povsod ko berem bi naj bil nad 60, jst ga imam pa okoli 52-54... je to normalno al me spet sam kaka fobija daje? 

[Toja]

Dejan, nič bat...to je vse  , sploh v mirovanju...če pa malo potelovadiš, bo takoj višji...
Jaz imam višji pritisk in tudi dostikrat utrip malo pod 60...

[Dejan.P]

Toja: hvala na odgovoru  ... že prečital malo več... v bistvu naj bi blo clo nekaj pozitivnega 

http://www.tekaskiforum.net/clanki/29

[Dejan.P]

No... po parih mesecih se spet javljam, da vas malo pozdravim, hkrati pa spet (žal) malo potarnam in pojamram.

Recimo da sem v teh treh mesecih imel zelo dobre tedne, tu pa tam pa seveda kakšnega slabega tudi... Še vedno me najbolj muči omotica oz. vrtogalvica.

Vse dobro in prav, vse bi se dalo preživet, če ne bi to nedeljo (po treh skoraj perfektnih tednih) imel ponovno panične napade. In spet seveda čista klasika... zvečer se ležem spat in tik preden zaspim mi začne srce razbijati tako, da je soseda mislila da ji nekdo trka na vrata (malo za šalo). Itak da me vrže po konci in cel paničen sedim pol noči na postelji in čakam kaj bo... groza 

In zdej se mi zdi, kot da me je pribilo popolnoma na začetek... ponovno tisti osnovni strahovi po "smrti" in "norosti", za katere se seveda zavedam, da se ne morejo zgoditi in pa itak občutki tesnobe, špikanje v prsih in občutljivost na xy bolečino  .

No rezultat vsega je bil, da sem se v ponedeljek spokal k osebni zdravnici, ki mi je z muko (pač govedo od goveda, ki jo skrbi samo za svojo rit) dala naprej pod nujno, tako da sem končno prišel do psihiatra... kakšna točno bo diagnoza sporočim, ko dobim izvide.

In zdej še moje vprašanje... predpisal mi je Eglonyl in Lorsilan. Kakšno je kaj vaše mnenje o teh tabletkah? Sploh v kombinaciji ena z drugo? Eglonyl naj bi jemal eno zjutraj in zvečer, Lorsilan eno zvečer. Sploh tist naveden stranski učenek "nenadna nepojasnjena smrt in zastoj srca" mi ne diši najbolj in mi rahlo dela skrbi 

Sicer je moja želja bila prestati vse skupaj brez tablet, ampak očitno ne bo šlo... se vse skupaj vleče že predolgo.

Vsak komentar, tolažba in malo čohanja po hrbtu dobrodošlo  

[Dejan.P]

Mali update...

Namensko sem z jemanjem tablet začel ločeno, tako da sem videl kakšen učinek ima katera od njiju na moje počutje. Začel sem z Lorsilanom in moram rečt da tako groznih občutkov še nisem imel nikoli   . V dveh dneh sem zapadel v orng depresijo, celo telo se mi je ves čas treslo, omotica in pritiski v glavi pa takšni, kot da mi hoče nekaj počit... bi rekel, da se mi je stanje za 200% poslabšalo in ne obratno, kot bi moralo... raje preživim kak panični napad, kot pa tole  .
V četrtek sem dal Lorsilan na stran in včeraj pričel z jemanjem Eglonyla... za enkrat brez nekih opaženih sprememb, v bistvu bi rekel da he rahlo bolje (zdej ne vem a zaradi popuščanja Lorsilana al zarad jemanja Eglonyla).

Jebemtiš droge 

[SebastjanS]

Egloni sem tudi sam jemal in sem zelo zadovoljen s njim. Je sicer anti-psihotik, ki pa ima tudi anti-depresivni efekt in zaradi tega sem ga sam jemal. Ni mi bilo trega ga dolgo jemati, da sem zaznal veliko sprememb v svoji psihi. Odpravil je neke virtualne blokade v moji glavi, ki so mi preprečevale normalno mišljenje.  Po jemanju pa sem kmalu ugotovil, da lahko razmišljam nepretrgoma po cele ure in to sem hitro začel prakticirati. Seveda pa imam še veliko drugih problemov katere ti tableti ne morejo odstranit ampak spravili pa so me iz tiste luknje v kateri sem preveč dolgo čepel.

[Dejan.P]

Pozdravljeni,

Minilo je 10 dni odkar jemljem Eglonil in lahko rečem, da sem po pol leta končno spet normalen (tok tok na les). Možganov nimam napolnjenih s samim sabo, ampak se lahko skoncentriram na delo, ki ga počnem in uživam v početju raznoraznih stvari. Pride še kak trenutek "slabosti" ampak hitro hitro mine.
Samo pogled na življenje mi je postal bistveno bolj pozitiven, sem bolj umirjen in sporščen. Ne pripisujem pa vseh zaslug tabletkam, temveč tudi terapijam, katere imam sedaj pri psihiatru in pa branju raznoraznega čtiva, ki me usmerja v pozitivno naravnano življenje.

Aja... po parih mesecih skrivanja in strahu pred trgovinami, mi je uspelo tudi to... normalno it v trgovino brez 100 in 1 mislijo, da me bo pobralo, brez šibkih nog itd. Na kratko... vidim luč na koncu tunela   

[Dejan.P]

Evo... en krajši update mojega stanja... pač za osebno izpoved  .

Stvari se odvijajo in lahko rečem na dobro. Anksa se pomirja, tu pa tam še kak "šok" panike, vendar nič več ekstremov, depresija je skoraj izničena.
Lahko rečen, da zelo veliko naredim oz. delam na tem, da se mi stanje izboljšuje. Enostavno si more človek pač priti gor, da samo od sebe ne bo boljše, še manj pa pomaga samoosmiljenje in johtanje kako je težko, kako je hudo.
Hodim na mesečne preglede k psihiatru, kateri mi daje okvirne usmeritve, kaj delam narobe, kaj je potreba spremeniti... na kratko mi je uspel vbiti v glavo, da je vse to, kar je za mano (torej panični napadi, anksa, depresija) zgolj sporočilo duše mojemu telesu, da življenje živim narobe.
Kaj delam drugače:
1. Sem telesno bolj aktiven... pomeni vsak drugi dan cardio, sprehodi itd.
2. Sem socialno bolj aktiven... pomeni več druženja s prijatelji, več POGOVOROV
3. Sem čustveno bolj umirjen... stvari ne jemljem več tako osebno, poskušam v pozitivnem smislu gledat na to, kaj mi sogovorec želi povedati, ne iščem kritik, ne obrekujem, sprejemam soljudi takšne kot so.
4. Ne pijem ne alkohola, ne kave, ne zelenih čajev, izogibam se sladkim stvarem...
5. Veliko berem... predvsem knjige v stilu S.J. - čar samozavesti, Kojc - učbenik življenja...
6. Delam vaje kognitivno vedenjske terapije - literature je o tem več kot dovolj
7. 2x dnevno izvajam avtogeni trening, vizualizacijo
8. Poskušam biti bolj komunikativen in se ne zapiram vase
9. Izogibam se negativnim ljudem in jih preziram...
9. Zaupam v prihodnost... vse je v naprej določeno in je pozitivno.

Lahko rečem, da sem se v zadnjih šestih mesecih kar spremenil... sploh mentalno in čustveno. Opažam da na stvari gledam drugače, kot nekoč, z manj agresije in manj kritično.

Najbolj glavno od vsega se mi zdi, da sem sprejel to bolezen kot takšno, ji ne nasprotujem, ampak jo vidim kot priložnosti oz. gnalo za uveljavo sprememb. Duša mi je pokazala, da nekaj ne gre v pravo smer in me pač prisilila, da to izboljšam.

Tako da vsem sotrpinom želim le, da pljunete v roke, sprejmeta stvari takšne kot so in začnete delati na tem, da bodo enkrat boljše... rezultati ne bodo tu čez noč, bodo pa zagotovo prišli 

[Regina]

 Bravo, pohvale vredno! Upam, da nas bo slo cimvec po tvojih stopinjah! Iz tvoje izkusnje vidimo, da se vse da, ce se le hoce!:clap:

[Cvetlica]

Super, le nadaljuj pa boš zmagal