Vaša mnenja - bipolarna motnja

[igor860]

Lep pozdrav vsem skupaj!
Imam potrjeno diagnozo bipolarne motnje. Za menoj je težka zgodba, zaradi katere sem v družbi ožigosan do konca življenja, nanjo sam gledam drugače saj vem, da se je zgodila v fazi manije, kjer sem bil praktično nezaustavljiv in si klasično nabral še cel kup težav, katere plačujem še danes in me ovirajo pri želji po normalnem življenju. Veliko upanja mi vliva moje dekle, ki me ima zelo rada, vendar sem ji mojo bolezen zamolčal, ker vse ostalo o meni že ve in jo nočem preveč obremenjevati. Večkrat sem jo poizkušal zapustiti, saj se zavedam, da moram bolezen premagati sam in tudi nočem, da drugi trpijo zaradi tega, ker sem svoje bližnje že tako ali tako z mojo preteklo zgodbo zelo prizadel. Zamenjal sem okolje in nekako normalno zaživel, pa so se stvari zaradi preživetja in želje po skupni prihodnosti z dekletom zopet obrnile na glavo, ker sem zopet pristal v tistem okolju iz katerega sem se umaknil. Sicer sem poskrbel, da kjer delam nimam veliko stikov z ljudmi. Vendar zadnje čase zopet opažam, da se mi pojavljajo enaki simptomi, kot prvič. Naj povem da sem prvič jemal zdravila cca 3 in pol leta, nato pprekinil. Pol leta sem bil v težki socialni stiski, začel zopet zlorabljati marihuano, kar sem pri zaposlitvi prekinil. Imam naporno delo, delam 14 ur na dan, 6 dni na teden, vem da ne zmorem, vendar mi drugega ne preostane. Skrivam veliko stvari, pred mnogimi ljudmi, presežke svoje energije nekako kompenziram še z športom, na koncu se vprašam kako sploh zmorem. Trenutno sem v fazi, ko spim po 4 ure, jem ogromno in vse hitro porabim, niham s težo 2 kg dol gor, čutim da psihotično vplivam na ljudi okoli sebe (zehajo, se pretegujejo, so nemirni, imajo na široko odprte oči, ko govorijo z menoj) bojim se najhujšega, čez par dni grem znova po zdravila, ker se zavedam, kaj se dogaja z menoj. Pišem vam malo za mojo tolažbo in malo za svojo.
To je delček moje zgodbe, upam da komu kaj pomaga, meni je tole pisanje pomagalo, da zdržim še kakšen dan...
Kot sem nekje prebral... Vsi ki bijemo bitko s temi boleznimi smo vsak dan znova heroji! Naprej v nove zmage ;-)
Lp Igor
P.s. Si še kaj pišemo...

[AsandraA]

Ja Igor, pojdi po zdravila. Verjetno samo z rahlo manijo uspeš vzdržati tak tempo dela, če to poteka že dalj časa. Začetki manije so sprejeti s pozdravi, ker nam ni nič preveč naporno. je pa to potrebno ustaviti čimprej.

Sandra

[mina]

Pozdravljen
Ja, bipolarna motnja je naporna. Zate in za okolico. A si morda že prebral knjigo Bipolarna motnja za telebane? Toplo ti jo priporočam.
Zavedati se moraš, da si rizičen za celo življenje, zato se moraš spopasti z zadevo resno in odgovorno. V veliko pomoč so ti lahko domači. Punci moraš obvezo povedati o svojem stanju. In pozabi na razne opojne trave in ostale zadeve! Te te lahko samo še pahnejo v kako psihozo.
Sicer pa - čimprej do zdravnika in spet zobati tablete. Za bipolarce je to obvezno in doživljensko. Nikoli ne mir in situacija boljša brez zdravil. Žal.....Tako je s tem.
Sledi novicam tu gor in se prijavi na skupino za bipolarno motno, ko bo ponovno v Lj. Ti bo pomagalo.

[placebo]

Pozdravljen.
Pri tvojem primeru gre verjetno za hipomanijo, sicer ne bi mogel še športati ob taki količini dela.

Tudi sam imam diagnozo bipolarne motnje. Mina, s tvojo trditvijo o doživljenskem zdravljenju se ne bi strinjal. Problem je v tem, da je težko zadeti pravo terapijo, tudi to posledično pripelje do poslabšanja in vrtenja v krogu ter "doživljenjskemu zdravljenju z zdravili".

Danes lahko premagujem depresivno fazo brez pomoči zdravil, manične faze pa lahko z leti tudi izzvenijo. Je pa vsekakor dobro imeti pri roki zdravilo, ki zbije hipomanijo.

Se pa strinjam, da je lahko bipolarna motnja doživljenska bolezen z motnjami koncentracije, spanja in podobno.

[igor860]

Pozdravček!
Hvala za vaše odgovore. Se bom potrudil, da se vključim v skupino. Bo kar vsem pomagalo se mi zdi, če ne drugegs lahko vsaj delimo izkušnje in s tem pomagamo sebi in drugim. Lepo bodite!
 

[majč]

Igor, čau. tudi sama sem bipolarna in imam tozadevno kar dolgo kareiero. jih imam 30, začelo pa se je pri mojih 16. letih. od takrat sem dala čez tri epizode in vsakič po prekinitvi jemanja zdravil oz. pri prvi ker pač zdravil ni bilo.
To, da obremenjuješ druge je nesmisel in vem, da si prizadel druge v času krize kot vem, da sem jaz svoje v času krize. ampak vsak ima svoj križ. nekaj ti sprejmeš in vzameš v zakup pri meni, nekaj jaz pri tebi, tako gre to. nihče ni popolnoma zdrav vsaj ne na dolgi rok in tu smo najbližji, da eden drugemu stojimo ob strani. to, da ti tvoji stojijo ob strani sprejmi z veseljem (tudi dekle) in se zanje potrudi. Ceni jih, s tem jim največ povrneš in skrbi za svoje dobre moemnte, naj jih bo čim več. v to je prvo kot prvo treba vložiti svoj trud za to, da si v remisiji (stanje brez znakov duševne motnje). svetujem ti obisk poliklinike, 2. nadstropje, oddelek E za izvenklinično psihiatrijo. tam se pozanimaj in se naroči na delavnice dr. mojce zvezdane dernovšek, namenjene osebam z bipolarno motnjo in njihovim svojcem. Gre za učenje obvladovanja teh težav. pojdi s punco tja, prej pa ji razloži, kako pa kaj je s tabo. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek je v Sloveniji vodilna strokovnjakinja prav za bipolarno motnjo, tako da nimaš kaj zgrešiti.

rekel si, da spiš po 4 ure, kar je odločno premalo. tudi ne boš zdržal tako napornega delavnika na dolgi rok. poskrbeti moraš za reden ritem spanja in budnosti, kar vključuje 6-8 ur spanja na noč. obvezno poskrbi za to.

in ne čuti se krivega, ker imaš te težave, ne misli, da drugim otežuješ življenje, ker je temu tako, dolžan pa si se potruditi, da zadeve obvladuješ in da si v remisiji. to je tvoja prvenstvena naloga, potem ne boš moteč do drugih in bodo imeli veliko dobrega od tebe.

no toliko zaenkrat. drži se.

maja

[igor860]

Čiao! Hvala Maja za spodbudo. Sem se zdravil drugače pri dr.Turčinovi, tako da poznam zadevo. Je pa danes prišlo do problema, ker sem bil jutri naročen pri njej, pa mi je datum odložila za en mesec. Zato rabim pomoč, sem se nekako natempiral na jutri in bi rabil nujno jutri dobiti vsaj zdravila, da zaustavim to fešto, ker ne verjamem, da bom lahko zdržal še en mesec. Mogoče kdo kaj ve kako je če prideš nenapovedan? Se da kaj urediti? Res ne bi rad kje pristal, ker ni tako hudo, se zaenkrat dobro kuliram.
Hvala za odgovore.
Lp igor

[AsandraA]

Na vsaki pshiatriji je dežurna ambulanta. Moja izkušnja iz preteklih let je, da so me vedno (3x) obravnavali zelo strokovno in fajn. Ne vem pa, kako je v Lj.

Pozdrav, Sandra

[kaja_2014]

Igor, jaz sem tako šla brez najave na Nujno psihiatrično pomoč na Polikliniko in me je vzel dežurni zdravnik.Obravnavali so me korektno.Sicer je bil to moj prvi obisk psihiatra.Tako da kar pojdi jutri.

[igor860]

Zdravo! Hvala za odgovore, lepo je vedeti, da si takole lahko pomagamo, mi pomeni veliko. Sicer sem pa potem včeraj klical na zaloško v lj, kjer so mi tudi povedali enako, tako da danes pičim po zdravila in se spet postavim na noge. Hvala vsem še enkrat.
Lp igor
P.S. Se kaj pišemo   

[Leksi16]

Ojla Tvoja zgodba se me je dotaknila, ker imam mamo, ki se ze 20 let zdravi za bipolarno motnjo. Vendar hujšo obliko a začutila sem tvoji željo, da si želiš pomagati in to je več kot odlično. Jaz te spodbijam tako kot drugi... Pojdi po zdravila, prej ko greš, bolje bo. Z rednim jemanjem terapije lahko zelo lepo funkcioniras. Vso srečo in pomimno. Moja mami se ni pravocsno začela zdraviti, tako da je danes z njo na trenutke kar precej naporno. A vseeno jo obožujem in je moja najboljša prijateljica, ko to le zmore. Srečno in verjamem, da ti bo uspelo

[igor860]

Ciao!
Še enkrat hvala vsem za vspodbudo, sem vse uredil in dobil zdravila, bilo je sicer malce mučno v čakalnici, predvsem zaradi drugih, a sem zdržal, tako da sem sedaj kot nov. Res zanimivo, kaj ti dela ta "štrom", zato je res fajn, da si samokritičen.
No zdaj spet normalno funkcioniram, vsaj eno breme manj...
Lepo bodite
 

[AsandraA]

Igor, dovolim si popraviti tvojo besedo "samokritičen". Boljša je samo opazovalen. Prehod v manijo ni slabo dejanje, kjer bi bila potrebna kritika. Opazovanje sebe in svojega delovanja je zelo pomembno.

Bodi dobro in v sebi sprejmi dejstvo, da bodo zdravila potrebna dalj časa, morda vse življenje. S tem se da kakovostno živeti.

Pozdrav, sandra

[mina]

 Mina, s tvojo trditvijo o doživljenskem zdravljenju se ne bi strinjal.
Se pa strinjam, da je lahko bipolarna motnja doživljenska bolezen z motnjami koncentracije, spanja in podobno.

Placebo, a ne misliš, da sta ti dve tvoji trditvi malce nasprotni? Kaj bo torej držalo....
Po mojem mnenju, je vsekakor bolje jemati zdravila doživljensko in ne imeti nihanj, kot pa biti enkrat maničen in delati neumnosti, drugič pa biti depresiven in rizičen za kak samomor ali samopoškodovanje.
Zavedajmo se, da je bipolarna motnja ena izmed najbolj rizičnih (mislim, da celo najbolj rizična) in je možnost samomorilnega vedenje izredno visoka.
Morda je bolje biti stalno pod zdravniško kontrolo, kot pa živeti tako naporno, kot zna bipolarna biti. Ali se motim?!

[placebo]

Mina, seveda je ob maničnih fazah ali pa ob samomorilnih mislih treba jemati zdravila. Hočem povedati le to, da se ob primerni terapiji in ob nekaj letnem jemanju primernih zdravil stanje lahko dokaj stabilizira. Saj pri meni je tako.
Še vedno pa je lahko preveč spanja, motnje koncentracije, pomanjkanje energije, kar je lahko tudi posledica terapije in ne samo bolezni. Poleg tega pacient z bipolarno motnjo, ki se zna opazovati in ki je dovolj samokritičen lahko hitro ukrepa in ima že naučene strategije za spoprijemanjem z bipolarno motnjo.
Se pa po nekajletnem jemanju zdravil spremeni presnova in je tudi ali predvsem zaradi tega težje popolnoma nehati z zdravili (kar je treba seveda početi postopoma), ker se lahko pojavijo močni odtegnitveni simptomi.

Sicer se na koncu mora vsak sam odločiti. Strinjam se tudi, da je lahko verjetnost ponovitve ob nejemanju zdravil večja, lahko pa jih doživljenjsko jemlješ in se sprijazniš z "zombi" efektom.

To je moje mnenje ne samo za bipolarno motnjo, ampak za vse psihične motnje in odvisnosti. Je pa to tek na dolge proge, dobro pa je ostati pod psihiatrično kontrolo kljub nejemanju zdravil, ker težave v neki meri vseeno ostanejo, lahko pa se v naučimo živeti z njimi in ni nujno, da moramo poleg tega jemati še zdravila.