Kako premagujete situacije, ki vam sprožajo panične napade?

[Mehmed]

Yo!

Zanima me, v katerih konkretnih situacijah se vam najpogosteje sprožajo panični napadi in kaj naredite, da ne eskalirajo?

Primer: v trgovini naletiš na starega prijatelja. Z njim se začneš pogovarjati, sprva teče pogovor super, nato se začneš izgubljati. Vse začne postajati oddaljeno. Ne slediš več pogovoru. V glavi se ti začne vrteti, noge šibiti. Ustrašiš se, začne ti nabijati srce, mogoče zardiš in se začneš potiti. V glavi pa zgolj ena misel: čim hitreje od tu, sicer padem skupaj. Kaj narediti? Na kateri točki napad preprečiti in kako?

Primer 2: sediš na predavanjih. Enak scenarij. Predavateljevo govorjenje postaja odmaknjeno, srce začne razbijati in občutek imaš, da boš vsak čas padel skupaj. Edina misel je: pograbi zvezek in hitro ven.

Primer 3: hodiš skozi center mesta. Ravno je dopoldan, ljudje hodijo sem ter tja, veliko jih sedi v kafičih in opazuje mimoidoče. Med hojo se ti nenadoma začne megliti pred očmi. Občutiš omotico, mehka kolena. Presune te občutek, da boš vsak trenutek omedlel, zbudil pa se boš v množici neznancev, ki te bodo spraševali:"Si v redu? Kaj se je zgodilo?" Počutil se boš osramočenega. Edina misel je: hitro začni nekam teči.

Verjamem, da takšne situacije še kako dobro poznate. Pa me zanima nekaj konkretnih spominov, kjer se vam je nazadnje sprožil "ful-blown" panični napad. Zraven pa mogoče še kak zapis, ko se je panični napad pripravljal, vendar ste ga uspeli pravočasno preprečiti.

[Dharma]

odgovor na naslov teme: težko, ampak s srcem  in vaja dela mojstra 
to pa še zdaleč ne pomeni, da zadevo obvladam 100%  to so muke in situacije, kjer bi najraje zakričal na ves glas, preboksal kakšno vrečo(ali povšter) in vse nekam poslal ter se zjokal.
Ne bom pametna, ker ko se znajdem v takih situacijah so to grozote, pa vseeno: naučila sem se dihat! Za nekoga, ki nima izkušenj z stanjem kot ga imamo mi je dihanje samoumnevno in moj odgovor bolano smešen. Vendar, ko 1x si na točki kjer smo mi je dih nekaj kar ni tako samoumnevno. Trikov je miljone, kateri ti bo pasal ugotoviš s časoma, vendar dihat zavedno, globoko, počasi in predvsem IZDIHNIT in si predstavljat, da s tem gre vsa napetos stran, je neprecenljivo!
 

[Mehmed]

Pa nimaš po globokem dihanju še večji občutek omotice?

[Dharma]

saj ne dihaš, kot da si odtekel maraton in preplaval ocean! Dihaš normalno, ampak zavedno in zavedno izdihneš počasi in dolgo.
Mogoče je meni bolj jasno kot drugim, nevem  ampak res mi je čudno, zakaj imajo/imate vsi tak problem z dihanjem?
Počasi globoko vdihneš skozi nos in počasi globoko izdihneš skozi usta. Pika. Ponovi 1x, 2x, 3x... kolikokrat ti rabi

[mina]

Najbolje, da glavo zapolniš s kakimi miselnimi, malo bolj zapletenimi zadevami. Npr. poštevanka števila 27, odštevanje od 1000 navzdol za 13, iskanje besed na črko Ž....
Ne boš imel časa misliti na paniko, ne na beg, ki je obenem najslabša izbira. Bodi siguren, da ne boš ne omedlel, pa tudi zrolalo se ti ne bo. 

[Moma]

Meni se to pogosto dogaja na avtobusu in sem bila že dostikrat tik pred tem, da padem skupaj in mi ponavadi pomaga, da začnem kaj delat na mobitelu, igrat kakšno igrico, da se zamotim in spijem par požirkov vode. Res so smotane takšne situacije /:

[Simonf]

Jst sem imel podobne izkušnje in ti povem da sem se dolgo boril, vendar sem odšel zmagovalec. Svetujem ti, da čim več rineš v take situacije in se bojuješ, ne pa bežat. Meni recimo pomaga ko se kaj takega pripravlja odštevanje od 100 navzdol, s tem zaposliš misli in jih osredotočiš, da se ne razvije panika, druga taka je recimo, da si sam sebi govoriš pozitivne stvari (sugetije)...SEM MOČEN, BOM ZMOGEL, TO SE MI JE ŽE 100X ZGODILO PA KAJ.....ČE PA MI JE HUDO SE BOM USEDEL IN POČAKAL DA MINE...
Bodi pozitiven in razmišljaj vse dobro in pozitivno, jst sem si sam nakopal te težave in to z negativnim razmišljanjem, psiheatri in psihologi preden dajejo poskusna ''zdravila'' (jih imenujem tako ker v bistvu niso zdravila, ker te ne ozdravijo!!! kot niso mene, pač pa omilijo simptome, da lahko začneš funkcionirat) bi morali priporočati da si preberejo pacianti kašno literaturo v zvezi s tem.
Priporočam da si prebereš ''STRES ZA TELEBANE''...zelo dobra knjiga, sedaj jo drugič berem bolj poglobljeno..in pomaga razumet....skratka želim ti vso srečo.
LP
Simon

[Voda]

Najbolje, da glavo zapolniš s kakimi miselnimi, malo bolj zapletenimi zadevami. Npr. poštevanka števila 27, odštevanje od 1000 navzdol za 13, iskanje besed na črko Ž....
Ne boš imel časa misliti na paniko, ne na beg, ki je obenem najslabša izbira. Bodi siguren, da ne boš ne omedlel, pa tudi zrolalo se ti ne bo. 

Kaj pa če se vse skupaj dogaja prehitro? Namreč, ta trik sem že probala, le da z malo težjimi računi - npr. množenje dvo- in tromestnega števila. Primer: začutila sem oddaljevanje okolice, naval straha, nato pa sem se spomnila na nasvet naj računam; lahki računi niso ustavili navala tesnobe in misli, ki jo hranijo, zato sem poskusila s težjimi. Naval so ustavili, žal me niso pomirili, a tisto sekundo, ko sem zračunala, je val nadaljeval kjer je prej ostal. In težko se je v takem stanju spomnit kaj boš zračunal, napad te pa ne čaka, da se boš spomnil naslednje "naloge".

[mina]

Ja...Voda, včasih te ga.Panika počaka, da prešteješ. Ampak boš videla, da počasi tudi to mine.
Stvar je v tem, da ne zbežiš pred stresno situacijo, da zdržiš tam kjer si. Bežanje te na dolgi rok samo onesposobi še bolj. In pride dan, ko ne greš več ven.
Doživela na svoji koži. 
Šele ko nisem več bežala in se nekako vdala v "strašno usodo - onesvestila se bom, če že ne umrla", sem začela zmagovati. Moja panika je danes pod kontrolo in me ne ovira več v ničemer.
Nikoli si ne bi mislila, da bom še kdaj sploh kam šla, kaj šele, da klatim po svetu naokoli, sama... Ampak tudi to se je zgodilo. Malo s kemijo, malo z bitko, pa gre.

[Aslan]

Občutek UJETOSTI v situacijo je sila neprijeten ... in BEG ki je tako fajn rešitev,
je pravzaprav najmanj priporočljiv. Saj ojača negativno izkušnjo in odpisuje
našo sposobnost soočanja z situacijo.

Pomaga že samo zavedanje, da situacija v kateri smo za nas NI ogrožujoča,
da se bojimo le lastnih telesnih simptomov ... (največkrat nas je sram teh občutkov, skriti jih želimo)

Nežno prigovarjanje "da je vse ok ..." , "umirjeno dihanje" ...
" daš si na mp3 musko kak priljubljen komad" ... in podobne samopomiritvene tehnike ...
(štetje nazaj, poštevanka, pozorno opazovanje česarkoli izven sebe (da fokus ni na našem telesu).

Sprejet da si OK tak kot si, da tudi če bi "padel dol" je vse ok ...
ni se potrebno skriti nikamor, niti zbežati ...
Vaja dela mojstra, izpostavitev situaciji (namesto bega) ojača pozitivne izkušnje, samozaupanje.

Sila neprijetni občutki, ki pa na srečo niso nevarni.
V vsakem slabem je tudi kaj dobrega.